Kritika

Bojan Sedmak piše o esejistični zbirki Mojce Pišek: Globalni južnjaki (Litera, 2024)

V branje ponujamo razmislek o knjigi Janje Rakuš: Tri barve za eno smrt (Litera, 2023)

Nekaj besed o (zelo) kratki pesniški zbirki Tine Knafelc.

Na vsebinski ravni se »razvejanost pesniških prostorov« kaže v obravnavi različnih tematik, od katerih bi izpostavila sledeče: ljubezen, osamljenost (izolacija), odnos družba/umetnost, sodobna politična situacija, problematika spolov, problematika migrantov.

Če je zunajliterarno delovanje Iva Stropnika zastavljeno široko, horizontalno, se njegov pesniški opus kaže kot izrazita vertikala.

Rumi in kapitan je delo slovenske igralke in pisateljice Saše Pavček. V izvirniku je bilo besedilo napisano in izdani v formatu slikanice (založba Miš, 2018), ki pa je bila za potrebe gledališke uprizoritve (Lutkovno gledališče Maribor, 2020/2021) kasneje predelana v dramsko predlogo.

Naslov Pojavi se osmisli v mnogih pesmih, v katerih govorka pesemsko upodobi tesnobnost posebnega, izbranega trenutka, uvide v »pojave«, ki smo jim priča in ki so nenehno okoli nas, včasih s čudenjem otroka, pogosto z željo po ujetju izmuzljivega, ki je tisti trenutek, ko se ta pojav dogaja.

Prvo poglavje romana Pontonski most pisateljice Suzane Tratnik je po svoje precej povedno glede celotne strukture, vsebinskega sestava knjige. Že v prvem odstavku smo vrženi v anksiozen, negotov svet protagonistke Jane, ki doživlja panični napad, ko je na poti k (navidezno) enostavnemu opravku na pošti.

Pretanjena misel o skupnosti, pomoči, prijateljstvu, slogi in solidarnosti je osrednje vodilo uspelega dela, vseeno pa ni mogoče prezreti klasičnega deljenja na dobro in slabo oziroma pošteno in zvito in predvidljivo rabo živalskih prispodob, ki jih zlasti v otroškem in mladinskem leposlovju ne manjka.

Začne se kot ljubezenska zgodba, ki se hitro potopi v ozadje, nadaljuje pa se skorajda kot detektivsko brskanje po preteklosti v spregi z razčlenitvijo načinov pripovedovanja: tako bi lahko opisali vstop v roman Gašperja Kralja z naslovom Škrbine.

V zadnjih letih se je v produkciji mladinske književnosti povišalo število knjižnih izdaj, ki se ukvarjajo z okoljevarstveno tematiko. Ni presenetljivo, da se je v tem kontekstu na knjižnem trgu pojavilo tudi veliko del za otroke in mlade, v katerih je glavno junakinjo navdihnila Greta Thunberg.

V slovenskem literarnem prostoru že lep čas ni izšla knjiga, ki bi tako razdelila bralstvo – no, ali pa je to spet eden tistih momentov viharja v kozarcu vode, ki zadeva le nekaj naključno vpletenih in ne širšega bralskega kroga.

Če nad Dantejevim peklom »visi« opozorilo »opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate«, bi bralsko občestvo pred vstopom v roman Zabubljena Ane Marwan lahko pričakalo nekakšno vodilo v stilu »opustite vsakršno (bralsko) pričakovanje, vi, ki vstopate«.

Najprej počasi potem pa tempo tempo je besedilo avtorice Eve Kučere Šmon, napisano v izrazito post-dramskem slogu, z zelo malo replikami, ampak veliko dogodki, ki atmosfero in like zelo natančno izrišejo skozi didaskalije.

Lisjaček nekega dne sam zapusti varno območje domačega brloga, kar se vsaj na začetku izkaže kot vznemirljiva priložnost za samostojno raziskovanje bližnjih peščenih sipin, plaže, gozda in za interakcijo z drugimi živalmi.

Vstop v romaneskni svet Amplitude Nataše Sukič je nenavadna izkušnja. Predvsem zato, ker delo ob prvem vtisu ne deluje povsem kot roman, postavlja nas pred »žanrsko dilemo«, ob kateri se sprašujemo ali gre morebiti za kratko prozo, za fragmentarne refleksije, vtise ali zapise.

Anete Melece, je zgodbo o Olgi, ki je nezmožna premika in je ujeta v coni udobja znotraj svojega kioska, primarno upodobila v obliki kratkega animiranega filma. Po pozitivnih odzivih in množici nagrad je filmček uspešno pretvorila še v slikaniški format.

Šola za delikatne ljubimce, najnovejši roman Svetlane Slapšak je po svojem bistvu zelo dialoški – kar niti ni nenavadno, saj se med drugim zgleduje po Platonovem Fajdrosu.