Moje ime je Avatanguaq in sem pravi človek. Odkar sem odšel z belimi možmi, je minila že druga zima. Čeprav v krajih, koder potujemo, prave zime sploh ne poznajo, tema in svetloba se izmenjujeta ves čas enako. Edini led, ki sem ga videl v zadnjih mesecih, je tisti v zmrzovalniku. Vročina je neznosna, zdaj šele razumem, o čem je govoril tisti danski duhovnik, ko nam je razlagal o peklu, kjer se cvrejo duše hudobnih ljudi. Na srečo imamo v sobah posebne naprave, ki ohlajajo zrak. To je le ena od nenavadnih stvari, ki sem jih videl na svoji poti, in to ne najmanj verjetna. Ko se vrnem med svoje, bom moral dobro paziti, kaj jim bom povedal in česa ne. Drugače me bodo imeli za lažnivca.
Zakaj potujem po svetu? Nekega dne, tik pred začetkom lova na tjulnje, je Patloq pripeljal k nam bele može, ki so me prosili, če bi šel z njimi.
Najprej nisem hotel.
Kdo bo nahranil mojo ženo? Kdo bo nahranil moje otroke? Potem so mi rekli, da lahko gredo na jug, v naselbino, kjer bodo poskrbeli zanje in kjer jim bodo dali mesa in rib, kolikor bodo potrebovali.
Pa še zmeraj nisem hotel.
Potem so me vprašali, če sem opazil, kako se led topi, kako morje vsako leto manj zamrzne, kako medvedi pozimi sploh več ne spijo in kako so vedno bolj mršavi in kako je tudi ulov vse manjši. Rekli so, da je to slabo in da bi radi pomagali. Da lahko jaz pomagam, če grem z njimi in povem ljudem v drugih deželah, kaj se dogaja. Njim ne verjamejo, meni pa bodo, ker sem eden zadnjih, ki še živi tako, kot so živeli naši očetje in očetje naših očetov.
Nisem razumel, kako naj bi bilo to dvoje povezano, zato sem rekel, da ne grem.
Potem so mi obljubili, da bom dobil novo puško in vsako leto do smrti toliko nabojev, petroleja in druge opreme, kolikor je bom lahko spravil na sani.
Malo sem razmislil in se odločil, da grem.
Zapregli smo pse v sani in se popeljali na jug. Moja žena Meqo in najini otroci so ostali nastanjeni v hiši pri Patloqujevi družini, mi pa smo z ladjo odšli naprej do Thule. Od tam smo z letalom odleteli v Ameriko.
Prve mesece sem se samo čudil. Zdaj se ne čudim več. Navadil sem se, da vsak dan vidim nekaj neverjetnega. Bil sem marsikje. V velikih mestih, kjer so ljudje nagneteni skupaj kot galebi med gnezdenjem. Ne spomnim se, kako so se imenovale dežele in mesta, ki smo jih obiskali, preveč jih je bilo: za eno roko mož, za obe roki mož, za obe roki in eno nogo mož, za celega moža mož! Preveč, da bi jih lahko preštel. Preveč, da bi si jih lahko zapomnil.
Ves čas potujemo. Drugi se menjavajo, samo Patloq, ki ga tu vsi kličejo Piter, je zmeraj zraven, da prevaja. Čeprav znam že tudi sam malo angleško.
Ko pridemo v novo mesto, se najprej nastanimo v hotelu, kjer dobi vsak veliko sobo s tisto napravo za ohlajanje, o kateri sem prej razlagal. Piter mi je pokazal, kako se nastavlja in zmeraj jo dam najbolj na mrzlo. Včasih poleg tega odprem še mali hladilnik, v katerem so žgane pijače. Nisem si mislil, da bom kdaj pogrešal mraz.
Zvečer istega dne, včasih pa tudi naslednji dan, me odpeljejo v veliko dvorano, kjer je zbrano polno ljudi. Potem me postavijo pred njih in mi dajo mikrofon. In potem govorim, Patloq pa prevaja. Včasih se na platnu za mojim hrbtom vrtijo posnetki iz severnih dežel. Včasih pa tudi ne.
O čem govorim? O marsičem. Zdaj že vem, kaj Piter in drugi iz organizacije radi slišijo in kaj ne. Govorim o tem, kako se led topi. Govorim, kako je bilo, ko sem bil še otrok. Kakšni so bili tjulnji, kako debeli so bili medvedi, koliko podkožne maščobe so imeli kiti, koliko ptičev je bilo na otokih, pa kako se ujamejo v oljne madeže na morju in druge stvari. In včasih govorim še o tem, kar mi je pravil moj oče; kako veliki so bili medvedi v njihovih časih, koliko podkožne maščobe so imeli kiti takrat, koliko ptičev je bilo nekoč na otokih, kdaj je zmrznil led in podobno. Piter ves čas prevaja in pogosto, zdaj to že opazim, kaj tudi doda ali pove čisto po svoje.
Ljudje pa poslušajo in na koncu ploskajo.
Ni težko govoriti, precej lažje je, kot čepeti nekaj ur poleg luknje in čakati, da pride tjulenj po zrak, in precej manj nevarno kot v snežnem metežu z vprego prečkati poledeneli zaliv. To je nevarno in težko, govoriti pa je lahko. Še najhujše je, ker je vsepovsod tako vroče. Moja krznena oblačila so pretopla za te kraje. Vprašal sem Pitra, če jih lahko snamem in če mi lahko priskrbijo kaj drugega, pa je rekel, da raje ne, da sem tako bolj »avtentik«. Ne vem, kaj točno to pomeni, vem samo, da mi je vroče. Rekel sem, da ne grem več nikamor in da hočem domov in na koncu sva se dogovorila, da mi je dal tanjše hlače, še vedno pa nosim s krznom podložen in obšit anorak in kamike, da sem bolj »avtentik«. In še vedno mi je zelo vroče.
Drugače pa res ni težko govoriti. Ne vem, kako bo to spremenilo topljenje ledu, ampak Piter pravi, da je moje govorjenje pomembno.
Enkrat sem ga vprašal, zakaj se led topi. Razložil je, da zaradi segrevanja, da ljudje spuščajo nekakšne pline v zrak, ker se preveč vozijo z avtomobili in letali. Vprašal sem ga, kako potem mi pomagamo, če pa tudi sami ves čas potujemo in se brez prestanka vozimo z letali od mesta do mesta, pa mi je rekel, da sem bedak.
Povedal sem že, da nam ljudje povsod ploskajo in da so prijazni. To je sicer res, prijazni so, po drugi strani pa tako strašno neolikani, da mi ni še nihče nikjer ponudil svoje žene. Piter pravi, da pri njih ni takšna navada, jaz pa mislim, da bi se to vseeno spodobilo storiti.
Zadnjič pa so bili celo nekaj jezni name, čeprav še zdaj ne vem, zakaj.
Bili smo v enem manjšem mestu in ko smo se pripeljali do hotela, je bila na drugi strani ceste slaščičarna. Pitra sem prosil, če me pelje na sladoled, ker je bilo spet zelo vroče. Najprej se je branil, potem pa sva vseeno šla. Ko sva prečkala cesto, je od nekod priteklo troje ljudi, dve ženski in en moški, ki so začeli kazati na mojo obleko in nekaj kričali v jeziku, ki ni bil angleški, tako da nisem razumel niti besede. Piter je kričal nazaj in jih zmerjal in oni so ga očitno razumeli, ker so se še bolj razjezili in me polili z rdečo barvo. Šele ko so na pomoč pritekli drugi iz organizacije, so končno zbežali.
Zvečer sem v kadi poskušal umiti krzno, a tista rdeča barva nikakor ne gre dol. Oblačila so popolnoma uničena, takšen ne moreš ne na lov in ne med ljudi. Rezen tega je Meqo za njihovo šivanje potrebovala kože enega medveda in sedmih lisic. Veliko truda bo potrebno, da jih spet nalovim in pobijem, živali je zmeraj manj in moje noge in roke tudi niso več tako polne moči, kot so bile pred leti … No, ampak vsaj med govori mi zdaj ne bo več tako zelo vroče.
