KJER SO BILA NEKOČ TLA
Dež je tišina.
Membrana iz človeške kože je napeta do skrajnosti.
Basovski orkester pod stopali se tu in tam ujame v harmoniji,
se tu in tam ujame v disharmoniji,
se tu in tam ujame v harmoniji disharmonije.
Nevidne množice topotajo z nogami,
ritem je vse bolj enakomeren in grozeč.
Ritem množic sinkopira ritem množic,
vse bolj enakomerno in grozeče.
Vse bolj enakomeren in grozeč ritem množic sinkopira sinkopiran ritem množic.
To,
kar se je pravkar izgubilo v stampedu,
se najde v krhkem,
a kristalno čistem glasu.
Črepinje se skozi lijak iz vse tanjšega stekla vrtinčasto sesuvajo vase.
Kjer so bila nekoč tla,
je zdaj ozvočen zrak.
MRZLO JUTRANJE STOPNIŠČE
Medtem ko bosa stopala opisujejo mrzlo jutranje stopnišče,
neslišno sledim besedam:
»Naj se povežejo med seboj zgolj zaradi lastnega magnetizma!
Naj s svojo mehansko logiko kar same skonstruirajo zgodbe!
Naj zažarijo v mogočih in nemogočih metaforah,
do skrajnosti mimetične v detajlih,
organske in metafizične,
zgoščene v pomenih in asociacijah,
razpršene v odsotnosti jedra,
v iskanju naključja,
nesistematičnega sistema svobode!«
Neslišno sledim besedam,
medtem ko za zajtrk ob kavi mečkam časopis
in si ga sik-sak mažem na kruh.
Neslišno sledim besedam,
medtem ko prebrani prostori hitreje od časa
zgoščajo brezimnost množic v singularnost
in se kratkost posamičnih eksplozij podaljšuje v neskončnost ene same.
Neslišno sledim besedam.
Pravzaprav jim le poskušam slediti,
saj tišina že nekaj časa ni več istovetna sama s sabo.
SLIKA S KRIZNEGA OBMOČJA
Z glasom,
ki ni moj.
Z glasom,
ki ni tvoj.
Takoj po kratkem pozdravu voditelja TV dnevnika z glasom,
ki ni njegov,
živa slika s kriznega območja.
Nekaj znanega,
nekaj mojega v očetovih genih,
nekaj manj mojega v prednikih njegovih prednikov,
nekaj malega
in manjšega,
neznatnega,
nekaj tako zanemarljivo mojega,
da beseda »moje« ne more opisati ničesar oprijemljivega več.
Pravzaprav pomeni enako kot »tvoje«,
»njegovo«,
»njeno«,
»njihovo«.
Sicer pa je ta trenutek tako ali tako le še s skrajnim naporom zaznati razliko
med preteklostjo in prihodnostjo,
med očesom in kamero,
med posnetkom in prenosom,
med dokazom in domnevo,
med grozo in vseenostjo,
med akcijo in pasivnostjo,
pa tudi med rojstvom
(kot usodno posledico tisočerih neizbežnosti)
in hipno domislico:
»Pa saj mrtev sem nekoč že bil!«
OBSEG OKENSKEGA OKVIRJA
Če zanemarimo decimalke,
ki jih oko pač ni sposobno zaznati,
je obseg okenskega okvirja povsem enak kot pred nekaj tedni.
Zunaj znova minus enajst.
Popolna uravnoteženost in stabilnost vremena v prvem tednu letošnjega februarja.
Če seveda tudi v tem primeru zanemarimo decimalke.
Zanemarjene decimalke podobnosti,
vzporednosti,
sorodnosti,
metaforičnosti,
sinonimnosti čustev
in ne nazadnje
zanemarjene decimalke decimalk samih.
Bledeče številke na predhodno napisanem računu,
ki ga natakarica z vajeno kretnjo poišče v predalčku denarnice za pasom.
Drobiž drobiža ne obstaja več,
po drugi strani pa prav iluzorna razsežnost razsežnosti preprečuje zdrs,
prehitro razpadanje časa,
teles
in besed,
teh protislovnih mimikrij enakega v istem,
oziroma istega v navidezno istem,
oziroma navidezno istega v navidezno istem,
oziroma tega,
kar iščem
in me najde v tebi,
oziroma …
