Vinko Möderndorfer: Konec zgodbe
Mladinska knjiga, 2017
Cena: 24,94
Roman, ki se začne s stavkom “…ki se vrtijo v krogu”, naznanja cikličnost pripovedi, vendar bralcu postane šele na koncu romana jasno za kakšno krožnost gre. Že v uvodu izvemo, da se protagonist, ostareli pisatelj in gledališki režiser, ki po opisu sodeč na moč spominja na avtorja romana, pripravlja na velikonočne praznike: “Mačkasta sobota, jutri velikonočna nedelja, v ponedeljek vstajenje …” Dokaj hitro nam postane jasno tudi to, da bodo prazniki precej klavrni glede na to, da ga je pred kratkim zapustilo dekle, ki mu je napisalo jezno pismo o razočaranju in izdajstvu. Ko protagonist prispe v svoje petkrat zaklenjeno stanovanje, ga tam čaka veliko presenečenje, za katerega bralec ni prepričan ali je produkt samodestruktivnih misli, osamljenosti, erotičnih fantazij in alkoholnih halucinacij ali gre za realistično izkušnjo, saj se Möderndorfer skozi ves roman trudi vpeljati povezavo med svetopisemskimi motivi Kristusovega vstajenja, ekstatično-poetičnim odnosom med moškim in žensko ter vsakdanjimi rituali, ki ga držijo pri življenju. V stilu Wittgensteinove misli “Nisem vedel, da sem vernik, dokler se nisem znašel v položaju molitve”, se protagonist znajde na kolenih kot vernik, ki na novo odkriva moč zatajene ljubezni, medtem ko pobira s tal ostanke raztrganega pisma, kot da bi se s tem trudil odkupiti za slabo vest: “Sklonil sem in začel pobirati raztresene bele koščke. Pravzaprav sem pokleknil. Klečal sem med koščki njenega dokončnega slovesa. Kako simbolično! Velikokrat sami poskrbimo, ne da bi se tega sploh zavedali, za ritualnost svojih dejanj, kot bi naše geste, naše telo, pisalo še dodatno zgodbo. Pismo me je pretreslo, prizadelo, šusnilo v dušo. Vedel sem, da sem jo izgubil. Žal mi je bilo. Hotel sem popraviti kar tam, na kraju samem. In sem pokleknil. Najprej na eno koleno, potem še na drugo. Poklek na eno koleno je lahko naključje. Človek si hoče samo zavezati čevelj ali se zgolj samo nasloniti. Poklek na obe koleni pa je oprosti, žal mi je, kesam se, globoko globoko se kesam svojih dejanj…” Pisatelj, ki se očitno nahaja tako v ljubezenski kot v ustvarjalni in eksistencialni krizi, se skozi zgodbo večkrat znajde v protislovju s samim sabo: “Ljudje smo bitja absurda, v katerega se kar naprej zamotavamo. … Kljub želji po izničenju, samouničenju, samopomilovanju, me je pograbila panika pred okužbami, pred boleznijo, pred trpljenjem, pred smrtjo.”
Protagonist se z neznanim brezdomcem, ki po izgledu in razmišljanju spominja na samega Jezusa Kristusa, zaplete v pogovor o domu, vendar mu ta z lahkoto predoči njegove notranje konflikte in demone ter mu da vedeti, da dom ni materialno imetje, temveč stanje telesa in duha, kar pisatelja le še podžge v smeri dokazovanja nasprotnega. Skozi vrhunsko dodelane dialoge, ki se nenehno vrtinčijo v smeri ustvarjanja novih življenjskih spoznanj in spiralne nadgradnje retoričnih potrditev med dvema relativno enakovrednima zagovornikoma vere in ateizma, se Möderndorfer trudi svojega pisatelja rešiti iz primeža nihilizma in ga navdahniti z vero v žensko, poezijo, glasbo in metaforo. Ko pisatelj odpira belo poslovilno pismo svoje ljubljene, ga odpira kot bi odpiral perutnice golobice: “V svoji roki sem videl goloba. Belega. Mrtvega. Ki leži zložen v pismu in ga jaz dajem narazen. Odprem perutnici in potem, tam, kjer je njegovo telo, berem zgodbo konca, zgodbo zlomljene ptice, konec ljubezni, ki je priletela iz pisma in se raztreščila pred mano, da so se drobci zapičili v moje čelo, v oko, v lice, v ustnice, s katerimi sem jo poljubljal, razsekali so mi jezik, s katerim sem jo lizal, zapičili so se mi v srce, v pljuča, v jetra …
Möderndorfer se tako kot v svojih prejšnjih delih, in pri tem imam v mislih tako pesniške zbirke kot romane, filmske scenarije in gledališke igre, tudi v romanu Konec zgodbe izkaže za mojstra dramaturgije ter ustvarjanja suspenza s pomočjo nepredvidljivih dramaturških obratov, inovativnih metafor in pesniško-filozofskih “izlivov”, s katerimi v trenutku osvoji svojega bralca in ga kot kak suveren alkimist drži v hipnotičnem krču od začetka do konca zgodbe. Bralec se zlahka pusti voditi, saj je avtorjev način pripovedi na moč sugestibilen: poleg realistično zasnovane zgodbe, nevsakdanjih metafor in pronicljivih filozofskih zapisov (Človek se lahko svobodno odloča, kaj bo storil, ne pa tudi, kaj hoče), so tu še zgoščeni erotični odlomki, ki nenehno nihajo med poetičnostjo in vulgarnostjo, ter poudarjeni deli besedila, s katerimi pisatelj “prizemlji” bralca. V zaključku romana se tako pomudi na samem procesu pisateljskega ustvarjanja, ki zajema tako “paberkovanje” svojih kot tudi tujih izkušenj in idej : “Malu tu, malo tam. Malo se nam zares zgodi, še več se zgodi nekomu drugemu. Nekaj preberemo pri drugih pisateljih, nekaj slišimo, nekaj vidimo, nekaj nam kdo pove. Včasih ukrademo kakšno življenje. Nič se ne ženiramo, krademo tudi najbližjim. Vse pa lepo posvojimo z veliko ljubeznijo, kot jalova ženska, ki posvoji osirotelega črnskega dojenčka iz Gane in ga potem vroče ljubi in zares verjame, da ga je ona, in samo ona, iztisnila iz svojega telesa. Pisatelji smo jalovci, ki se plodimo s semeni drugih. No, in na koncu vse, kar smo si izposodili, posvojili, pregnetemo s tolikšno silo in vero, da še sami verjamemo, da je vse naše in resnično. In na tem mestu se šele zgodi pisateljeva umetnost. Vse pregnesti, vse prepojiti, materialu dati kri in srčni utrip, to je poseben božji dar, da mrtvo zaživi na novo, kot novo bitje. Pisatelj pravzaprav venomer oživlja Lazarja. Njegove zgodbe so oživljeni kadavri drugih življenj. To je smisel literature. Ne resničnost, ampak videz resničnosti. Ne življenje, ampak prepričljiv videz življenja. Prepričljivost solz, ne solze same.”
S preigravanjem različnih varijant resničnosti in ritualov ter “oživljanjem” Lazarja, se Möderndorfer odpravi na precej težko pot, na kateri bi ga vsak spodrsljaj lahko stal pisateljske kredibilnosti in zvestobe bralca. Tik pred zaključkom romana se namreč zgodi večji dramaturški preobrat, ki izpade precej prisiljeno in neverodostojno, problematičen pa je tudi zato, ker postavi marsikateri nauk, ki ga je pred tem osvojil protagonist, povsem na glavo. Preobrat, ki je po drugi strani potreben za to, da se zgodba lahko zaključi tako, da se na nov način spet začne …
