Predstavljamo izbor iz prihajajoče pesniške zbirke, ki bo izšla naslednje leto pri Založbi Litera.
Ne moreš uiti
Včasih ne moreš uiti:
– ne moreš uiti, na primer,
svojim problematičnim staršem,
četudi so mrtvi,
– svojim problematičnim otrokom,
ki še ne hodijo niti v šolo,
– lahko uideš svojemu partnerju,
a z njim mogoče ni resnih težav,
– ne moreš uiti sebi,
kar bi bila preveč elegantna rešitev.
Včasih se življenje zalomi:
– nekaterim že v vrtcu,
– nekaterim pred tem,
– nekaterim v najlepših letih,
najraje pa življenje nežno poka
ves čas.
Čakam na kavču
Čakam na kavču.
Lepo oblečem otroka,
solidno sebe,
zdaj čakam na kavču,
tu,
sredi sobe,
na čudež,
da se iz drugorazrednih
državljanov
preobrazimo
v uspešne
državljane,
brez
preteklosti.
*
Nekako bo treba
preživeti še
do smrti,
Bog ve,
kje je še to.
Do takrat
se bo treba še malo
namatrati,
zamenjati še nekaj služb,
poklicev,
bolezni,
identitet,
si sposoditi še nekaj denarja,
hrepeneti še kar nekaj,
se dnevno bati prihodnosti,
nakopičiti še med sto do tristo
slabih izkušenj z ljudmi,
še vsaj desetkrat umirati
v čakalnici na urgenci
(za lažnimi alarmi),
osmisliti več tisoč dni,
skuhati in pojesti
še na tone
cenene hrane in
še vsaj toliko
sladkarij,
ki so tudi hrana,
še mnogo lagati
v prošnjah za službo,
najti še vsaj nekaj sto
uporabnih idej,
kako narediti
nekaj iz nič,
najti kakšnega prijatelja.
*
Mesto stoji vsak dan,
obiskala ga bom
samo enkrat.
Moja sestra bo rekla:
to je bil lep končni
izlet.
Naša družina je bila kot
Evropa,
družina večih hitrosti,
a ravno narobe –
najprej smo izstopili
najšibkejši.
Jesen
Zrak je postal težji
in ne prinaša več smeti.
Jesen je prinesla zaprta vrata
na teraso,
ki je zdaj skoraj
čista.
Za mano je leto dni iskanja
službe,
nekaj končanih slik,
končanih slik.
Hotela sem
postati boljša,
kot že tolikokrat,
a žal sem se ustrašila
nesorazmerno
velikih glav
starčkov,
ki umirajo v domu za ostarele,
kjer bi skoraj dobila službo.
