Goran Vojnović (r. 1980) je trikratni kresnikov nominiranec in hkrati nagrajenec. Odmevni romani in filmi ga uvrščajo skorajda v sam vrh tako slovenske literature kot tudi filma. Med tem časom pa Vojnovićevi junaki odraščajo in si postavljajo vedno nova vprašanja in se znajdejo v vedno novih vlogah življenja.
Sprašuje: Tonja Jelen
Goran Vojnović, ste pisatelj, filmski in televizijski režiser, kolumnist, scenarist. Izdali ste tudi pesniško zbirko. Kaj trenutno berete in gledate? Katera literarna zvrst in tematika vas najbolj pritegne? Kaj pa pri filmih?
Gledam zadnje čase bolj malo. Takšni časi so. Berem pa zelo različne stvari. Med zadnjimi prebranimi knjigami so tako kratke zgodbe Viktorja Jerofejeva in Rumene Bužarovske, romana Doba mjedi Slobodana Šajderja in Lepota je pogubna Eka Kurniawana, pa kriminalka Jezero Tadeja Goloba. V literaturi si ne dovolim, da bi me določene zvrsti zanimale bolj kot druge, silim se brati različne pisatelje, različne teme, je pa res, da se težko prepričam, da bi bral, denimo, znanstveno fantastiko. Pa tudi sicer mi žanrske knjige niso blizu, za Jezero sem naredil izjemo in vesel sem, da sem jo.
Vaš knjižni prvenec je kar malce »okužen« z romanom Fužinski bluz Andreja E. Skubica. Tako z jezikovnega variiranja, nogometa, Fužin in same razposajenosti. Kakšen vpliv imajo na vas določeni avtorji? Kako je s samim primerom? Kar nekaj avtorjev, predvsem mlajše generacije, je sledilo Skubičevi ideji …
Vse kar prebereš se tako ali drugače pretihotapi v tvoje pisanje. Zavestno ne posnemam nobenega avtorja, a kljub temu bralci najdejo v moji pisavi vzore, zame bolj ali manj presenetljive. Včasih namreč v mojem pisanju prepoznajo sledi meni ljubih pisateljev, včasih pa tudi takšnih, ki mi niso preveč pri srcu. Najizvirnejši pa najdejo celo sledi koga, ki ga sploh nisem bral.
Kako dojemate gledališko adaptacijo romana? Ste z njo zadovoljni?
Zelo. Na določen način je udarila še bolj silovito in neposredno od romana, ki je bil napisan tako kot bi nekdo pripovedoval svojo zgodbo skupinici prijateljev pred blokom. In predstava je ravno to. Iz gledalca naredi nekoga, ki sedi pred blokom in posluša Marka Đorđića, ki mu pripoveduje svojo zgodbo. Najbrž je prav zato doživela že več kot 300 ponovitev in se še vedno igra.
Drugi roman Jugoslavija moja dežela(Študentska založba, 2012) govori o iskanju očeta in streznitvijo, da je lahko oče kruti oficir. Morilec, ki pa je sinu vseeno kupoval najboljša lutke. Razmerje med očetom in sinom je skozi literaturo zmeraj kompleksno. Odsotnost očeta, njegovo pogosto neodobravanje, poniževanje so v patriarhalnem sistemu zelo pogosti. Zakaj je ta »mit Telemaha in Odiseja« tako zelo pogost?
Odnos očeta in sina zrcali naš odnos do preteklosti, do tradicije, če hočete, zato je pogosto poln trenje, napetosti. Poleg tega je v patriarhalni družbi, in patriarhalna družba se v teh krajih še zdaleč ni razkrojila, ta odnos težaven, saj je sin očetov dedič, dedič njegove moči in nemoči, njegovih dejanj in nedejanj. Sinovi so zato nujno obremenjeni z očeti oziroma s tem, kako se upreti podedovani očetnjavi, kako postati in ostati še kaj drugega kot le sin svojega očeta.
Katere odločitve protagonistov prej zagovarjate – npr. najbolj skrajni – Hessejevo Siddharto ali priliko o izgubljenem sinu?
Pri protagonistih ne gre za zagovarjanje, gre za razumevanje. Trudim se jih razumeti, jih spoznavati. Pogosto se mi šele med pisanjem, ko imam zgodbo že začrtano, razkrivajo motivi njihovih dejanj, njihova čustva, njihova notranja nasprotja. Ne strinjam se s tezo, da je razumevanje tudi opravičevanje. Ta teza se mi zdi v bistvu škodljiva, saj nas, denimo, odvrača od tega, da bi poskušali razumeti zlo. Razumevanje zla pa je nujno za razumevanje človeka.
V čem so si vaši glavni junaki vseh treh romanov podobni?Marko Đorđić, Vladan Borojević in Jadran, so iz romana v roman bolj kompleksni, razmišljujoči. Od skorajda vznesenega Marka, uporniškega Vladana do Jadrana, ki se sooča tudi z destrukcijo nove družine, razhoda. Nadjin odhod za Vladana ne predstavlja takšne bolečine in vprašanj …
No, Nadjin odhod se predvsem zgodi v trenutku, ko Vladana pretresa toliko drugih bolečin in vprašanj, da tega odhoda ni zmožen pogoltniti. Nadjin odhod se zato v romanu na nek način zgodi zunaj njega. Je pa najbrž res, da moji junaki odraščajo oziroma se starajo skupaj z mano. In skupaj z mano se vse bolj pogrezajo sami vase, vse bolj se umikajo iz sveta tam zunaj, se zapirajo pred njim.
Vprašanji demence in samomora starejše osebe, v tem primeru Jadranovega dedka Aleksandra, sta v romanu Figa (Študentska založba, 2016) pretresljivi. Odnos starejših zakoncev, ki vsaj z babičine strani ne more več izhajati niti iz spominov in kasnejša osamljenost, ki prevede v samomor, sta napisani predvsem tenkočutno kot zelo izrazito. Na problematiko starosti opozarjajo redki, še zmeraj si ljudje naj ne bi pustili biti stari in si tega priznati …
Starost postaja, naj nam je to všeč ali ne, pereča družbena tema. Pa ne gre le za to, da stari ljudje zaradi svoje številčnosti na volitvah neposredno odločajo o usodi vseh nas, posredno pa, denimo, njihov okus določa vsebine množičnih medijev. Predvsem gre za to, da starost ni več le odmiranje in umiranje in zato se nam v zvezi z njo poraja vse več vprašanj. Starost zato znova premišljujemo in jo bomo, prepričan sem, kmalu povsem prevrednotili. Sam bi rekel, da je največji problem starosti v tem, da je ne razumemo, da daljše, aktivnejše starosti mnogi še vedno ne znajo živeti, družba pa jim pri tem še ne zna zadostno pomagati.
Odnos partneričine družine je pri Jadranu že skorajda patološki, poseg v njuno odločanje in življenje je zelo neposredno. Ali je Anja nekoliko starejša Nadja, ki ima za razliko očeta? Vaši ženski liki znajo biti zelo vodljivi …
Prej bi rekel, da se prepuščajo. Času, okoliščinam, očetom, partnerjem. A tako Anja kot Nadja v trenutku, ko začutita, da gredo stvari v napačno, neobvladljivo smer, vzameta usodo v svoje roke. V tem sta, rekel bi, ne toliko ženska kot pa sta moja lika. V tem prepuščanju sta mi namreč precej podobni.
Kako gradite zgodbo in like? Kako podrobno si vnaprej izdelate načrt?
Zgodba in liki se sestavljajo skupaj, vzajemno. Zgodba izrisuje like in liki razvijajo zgodbo. Morda od vsega še najbolj uživam prav v tem delu ustvarjalnega procesa. Pustim, da vse skupaj počasi zori, pojavljajo se slike, prizori, jaz pa jih beležim, spremljam. Šele ko se vse skupaj sestavi v neko smiselno celoto, začnem s pisanjem.
Ali vam pri pisanju pomaga znanje režije in kakšna je razlika med dramaturgijo pri filmu/scenariju in pri romanu? Kako je s popravljanjem teksta, koliko dela vložite v kasnejše predelovanje in piljenje?
Pisanja ne delim na pisanje in popravljanje. Pisanje je bistveno bolj kompleksen proces. Besedilo neprestano predelujem, ga pišem znova in znova, brisanje pa je včasih pomembnejše od pisanja. Potem pa je tu še montaža, postavljanje besedila v pravilno zaporedje. Pri filmu se vsi zavedajo izrednega pomena montaže, v literaturi pa le malokdo govori o njej. Sploh pa avtorji nimajo zadostne pomoči urednikov oziroma uredniško pomoč celo zavračajo. Redko uredniki posegajo v strukturo romana, v dramaturgijo, redko brišejo poglavja ali zahtevajo njihovo dopisovanje, razpisovanje. Sam pa si, denimo, ne upam pomisliti, kako bi bili videti moji romani, če bi bil pri pisanju v popolnosti prepuščen samemu sebi. Pri zadnjem romanu sem imel namreč večkrat občutek, da sem ga končal, ko nisem bil niti blizu konca.
Ali pripravljate kaj novega? Kako pa je sedaj z vašo poezijo, ali jo še pišete?
Poezije ne pišem. Pravzaprav je nikdar nisem. V srednji šoli sem resda poskušal pisati poezijo, a je ostalo pri poskusu. Resno se poezije nisem lotil. To vem zdaj, takrat sem mislil drugače, ker o poeziji nisem vedel skoraj nič. Sicer pa vedno ustvarjam kaj novega. Pred kratkim sem končal kratki film, ki nosi naslov Fountain. Trenutno pišem za gledališče, delam na več filmskih scenarijih in počasi snujem nov roman.
Hvala za vaše odgovore in veliko uspeha še naprej!
