Mož s pisalnim strojem
Ker beseda lepota dobi drug
pomen ko jo natipkam. Zaradi
lepote v resnici. Ki naenkrat nariše
mirne obraze prijateljev v šotoru
vsak s svojo skodelo tople juhe
v naročju. Potem ko smo cel ljubi
dan pobirali korenje pred zmrzaljo.
Pripeljali so se vse do tja kjer sem
si rekel: tu bom živel. Vse kar sem
imel je bil tale stari royal. Zapuščina
profesorice književnosti. Poleg nekaj
besed v smislu blagoslova. Naj pazim
na besede. Da so lepe tudi napisane.
Da je delo z njimi lepa stvar. Stvar
lepote. Po tistem ko se je neka punca
na drugem koncu sveta stresla ko sem
jo sunil s svojo knjigo. Rekla je
da je prebrala vse. In prepričana v to
da je preprostost težka stvar. Stvar
ki se zgodi ali pa ne. Zato se je odločila vse
povedat drugim. Preprosto. Je rekla.
Lepoto preneseš v jezik. Če ga imaš rad
ti uspe. Tako je govorila svojemu sinu.
In delila moje besede. Preprosto. Prav
v temle trenutku naslonjena na svoj
prostor poln cimeta gleda nekam
v mojo smer. Razmišlja kaj je to lepota in ne ve
da se globoko v njej nekaj premika. Za zmeraj
Voltaire
Potem sem odložila škarje nož
in košaro. Delo je opravljeno.
Odločitev je padla. Naj vse leži
v zemlji. Pod snegom ko pride.
In začela poslušat. Veter
traktor kanja gozd dva krokarja
polivinil ogenj. Tvoj stavek
je zazvenel tako znano. Vsak
skrbi za svoj vrt a ne? Potem sem
ti povedala pravljico o Kandidu
in bila povsem zadovoljna. Res.
Tak čas je. Naporen zasopel prozoren
nemaren drveč nepozoren. Ampak
jaz imam še enega. Svojega. Ustavljen
- Gibek in raztegljiv. Vanj sem
postavila malo vas ki me delate
celo. Ki vas ljubim. In par stvari za sproti.
To je moj svet v veliko večjem svetu
ki se zgrinja okoli. Ves čas isti. Človek
je zelo neumno bitje. A misli
da je umno. In temu primerno si je skrojil
ta svet. Po svoji volji in postavi. Ves čas isto
sranje. Samo embalaža se spreminja. Ko to veš
si prekoplješ par kvadratnih metrov
in jih začneš obdelovat. Pa mi ni nerodno
da mi ni vseeno. Ker svet se sveti navznoter
louder than bombs
To ni angažirana pesem.
Gledala sem film
in zdaj remiksam.
Ko je prizor kjer ženska
in mama in fotografinja
govori o depresiji. Ko je
prizor sprožil moment
sentimenta da je bolelo
za nazaj. Ko opiše kako je
ko se vrača nazaj k ljudem
ki jih ljubi
neizmerno in da ni problem
v tem da me ne marajo. Najbolj
krut je moment ko si čisto
prepričan da te ne rabijo. To ni
kopipejst. To je še en zapis
kako lahko sam sebi uničiš vse.
Kako si razbijaš in lomiš
svojo mini okolico in se ko te
vsebuje delaš da te ni. Ko se
trudiš izginit čeprav si. Ko sem
zavidala ljudem bele zobe. Ker
se lahko široko nasmihajo in misliš
da so prijazni. Ko sem zavidala
lepim puncam da so všeč tistim
fantom ki jim nisem bila všeč.
Ko sem zavidala visokim ker
so bolj blizu nebu. Ko sem zavidala
čudakom da so čudaški ker so bolj
zanimivi. Ko sem zavidala posebnežem
posebnost ker so bolj opazni.
Ko sem zavidala skodranim
kodre ker so bolj blizu vesolju.
Potem sem si z alkoholcem
na notranjo stran zapestja narisala
podpičje in rekla fak of. In ja.
Jaz sem vedno ZA. Jaz sem proti
vsem kretenom ki iz moje dežele
delajo slabo deželo. Meni gre na
kurac bodeča žica teh kretenov
ki vsak dan ubije najmanj enega
jelena. Pa ne kot simbol.
In zdaj. Januar je. Enajsti po vrsti.
Zelo zgodaj zjutraj sem z vročino
krožila po stanovanju in rekla
(ne svojemu) bogu da naj odjebe
ker mi je že drugo leto zapored
januarja vzel Davida. Prvi je
ikona moje družine. Drugi je ikona
(mojega) sveta. In v tej pesmi
je edina bomba pesem
ki jo v tem trenutku glasno berem
40 dni
Ena gospa stoji
pod trohnečim drevesom
na tabli v njenih hladnih rokah
sije napis stkal si me v materinem
telesu. Kdo neki je to bil.
V imenu svete trojice samo upam
lahko da je bil to njen mož. Kajti
kako bi lahko brez spovedi tako
mirno stala in ne razmišljala
o splavu oziroma strokovneje
prekinitvi nosečnosti če bi otroka
stkal njen sodelavec. Ampak to je
pesem kar pomeni lepoto
ki pomeni bolečino in žalost
ki je ritem mojih korakov mimo
ostalih transparentov natanko tja
kamor nočem pa moram ker si
jemljem pravico do življenja
ki ne bo na pragu revščine ampak
za las nad. Ker nikoli ne bo deklice
ker bom kmalu uspavana in potem
na veke vekov zaščitena amen.
Kakšna napaka dragi božji otroci
ki jo lahko popraviš še preden
vdihneš in zaspiš. In samo upaš
lahko da ne za zmeraj.
Ne še. Zdaj
Vzet Sabo
Objet ponotranjit zajet
to mesto
sence svetlobo pršec barve
robove.
Gledam senco mogoče edinega
sonca
danes v tem hipu
in si
popačena razvlečena zgubana
spaka
ob zidu iz rjavih opek.
Bi rada
da so te opeke ta
pročelja
del tvojega mesta.
Vnesi
skrbi me
nekaj
ljubezni v to pesem
ali veliko.
Mogoče težko ker ostaja
za mano
ta ki je nisem mogla
nosit
s sabo
