Bojan Tomažič, Vmes, Založba Pivec, 2016
Bojan Tomažič je pisatelj, novinar in glasbenik; med drugim piše tudi besedila za različne glasbene skupine. Doslej je napisal Mobilizirance (Frontier, 1994), zbirko kratkih zgodb Konjska zarota (Frontier, 1999) in roman Vonj po ljubezn: (ona reče, on reče) (Subkulturni azil, 2009). Lansko leto je izšla zbirka kratkih zgodb Vmes. Avtorjeva pogosta tema je predvsem druga svetovna vojna; tudi sam slog je najbolj prefinjen ravno v dokumentalistki.
Med branjem prve kratke zgodbe Bojana Tomažiča sem se takoj spomnila na grotesken prizor iz Pianista, plesa nekoliko nemočnih, mentalno oviranih oseb. Ker sta tudi naslajanje in diktatorsko spodbujanje k plesu dveh že tako ranljivih Judov tako nasilni, da to besedo in-valid težko uporabiš … Ne samo, ker je povezana s Hitlerjem, temveč tudi za to, ker naj bi ti ljudje bili povsem brez veljave in vrednosti. Asociacija, ki se je zgodila že na začetku enako poimenovane prve zgodbe kot zbirke, Vmes, se nato skorajda citatno ponovi, pa čeprav so junaki zgodbe čisto drugi: »Oprijela sva se drug drugega in se zavrtela. Jaz sem začel peti pesem, ki jo je moja mama imela najraje, vsaj tako mi je mata povedala.«
In tako gredo kratke zgodbe novinarja in pisatelja Bojana Tomažiča. Vse je vmes. Ironija, povezana s kruto zgodovino, na katero šibkejši pač ne morejo vplivati. Lahko se pa iz vsega skupaj ponorčujejo. Zakaj pa ne. Humor je pri Tomažiču posrečen, mestoma tudi pronicljiv. Veliko moč ima v zgodbah predvsem jezik, ki je sicer včasih nekoliko robusten, a je dobra plat ta, da se prilagaja tako karakterjem likov kot tudi samim situacijam.
Kratke zgodbe Bojana Tomažiča so najbolj prepričljive v duhu zgodovine, predvsem druge svetovne vojne in maršala Tita, medtem ko se medbesedilno navezovanje na biblijo tu in tam porazgubi v sami rdeči niti. Vsekakor sta najbolje izpeljani kratki zgodbi Vmes in Kuga. V nadrealizmu bi se avtor lahko le malce bolj sprostil in s tem samo zgodbo pripeljal tako daleč, kot si jo je zamislil, kajti tu in tam se malo zataknjeno. Drugače pa je sama zbirka tako s strani naslovnice kot tudi same sporočilnosti vsebine več kot odlična; v času, ko se brezbrižno lepijo nestrpne nalepke, je ta knjiga k temu več kot dobro kritičen opomin. Kajti vsi smo lahko del družbe. Kakršnikoli.
