Špela je že drugo leto delala v bližnji tovarni zelenjave in čeprav je že pošteno zakorakala v trideseta leta svojega življenja in jo je občasno mučilo vnetje mehurja, okrnelo delovanje trebušne slinavke in ščitnice, hernia diska v spodnjem delu hrbtenice, krčne žile na nogah in povečana kislina v želodcu, je kljub številnim zdravstvenim težavam še vedno veljala za najmarljivejšo delavko na enoti za čiščenje rdeče pese. Na tekočem traku je Špela vsak dan odstranjevala tudi najmanj vidne koščke gnilobe z rdeče pese in se trudila dohiteti na stotine plodov, ki so nagrmadeni na trak neslišno brzeli mimo. Uspelo ji je pregledati več kot deset gomoljev na minuto in pred sodelavkami se je pohvalila, da zmore v tem času odstraniti gnilobo tudi z osmih različno velikih plodov te zelenjave. Čeprav je Špela kot otrok oboževala rdečo peso, jo je zdaj nehote zasovražila, saj so bile njene roke od nenehne uporabe rokavic in namakanja v vrelo vodo povsem izsušene in oguljene. Še ponoči je sanjala, kako lovi zadnje sekunde za tekočim trakom in kako jo nadzornica ošteva zaradi počasnosti in površnosti. »Poglej, tu si pozabila odstraniti gnilobo, tam pa si pustila nesimetričen izrastek,« se je v sanjah drla nadzornica, in jo vlekla za ušesa kot majhnega otroka.
Takšne sanje so se skoraj vedno končale tako, da je začela Špela z velikim nožem udrihati po tekočem traku, da so kosi rdeče pese nekontrolirano leteli na vse strani in je rdeča tekočina brizgala po vsem prostoru. Bele halje in pokrivala njenih sodelavk so se v trenutku obarvala, kot da bi po njih brizgala kri, in kmalu je izpod tekočega traku pridrvel hudournik rdečih solz gomoljev, ki so bledolično plavali s tokom …
Zgrožene sodelavke so skupaj z nadzornico poskušale rešiti, kar se še rešiti da, in marsikatera je pri tem pokazala akrobatske sposobnosti in celo nadzemeljske zmožnosti grlenega petja.
Špelin nož pa je postajal čedalje večji in hitrejši, se spreminjal v sekiro, velikansko motorno žago in nazadnje v giljotino, ki je v nedogled sekala ude zelenjavi in ljudem, ki so brezglavo bežali mimo. Špela se je po takšnih sanjah počutila nenavadno prerojeno, malce preznojeno in prestrašeno, a z občutkom zadoščenja. Z največjim mirom v duši se je ob petih zjutraj odpravila v službo za tekoči trak, kjer je osem ur neprestano izvajala rutinske kretnje, dokler ni ob dveh zaključila izmeno in odhitela domov.
Doma se je Špela po kosilu usedla na okensko polico, kjer je odprla konzervo kumaric, vložene paprike ali feferonov in pred očmi mimoidočih sprehajalcev sesljala najbolj nesimetrično oblikovane dele zelenjave. »Ljubim nesimetričnost,« je nonšalantno dejala z izzivalnim glasom in samozavestno zrla v oči mimoidočih sprehajalcev. Starša, s katerima je še vedno živela, saj je bila njena plača minimalna in si ni mogla privoščiti lastnega stanovanja, sta obračala oči vsakič, ko sta jo zagledala na okenski polici. Vedela sta, da je Špela samosvoje bitje in da ji njune kritike ne pridejo niti malo do živega, zato sta ob takih trenutkih samo zavzdihnila in se vrnila k sestavljanju darilnih škatlic, s katerimi sta reševala družinski proračun pred zanesljivim potopom. Kljub temu, da sta imela štirideset let delovne dobe, sta sedemdesetletna starčka prejemala minimalno penzijo, zato sta potrebovala dodaten vir zaslužka, da sta lahko preživela mesec.
Špela je na oknu običajno vztrajala dolge ure, saj je na skrivaj upala, da bo mimo prišel sodelavec Tone, ki ji je bil zelo všeč in ki jo je na koncu službe vsakič malo poškropil z vodo, medtem ko je s curkom odstranjeval ostanke rdeče pese. Laskalo ji je, da ji tako postaven mladenič posveča pozornost, pa čeprav le skozi zafrkancijo. Če bi jo videl na okenski polici kako strastno grizlja zelenjavo, ki jo čez dan sam pakira, bi ob njeni lepoti obnemel – o tem je bila prepričana. Ko je odhajala spat, je večkrat sanjarila o tem, kako se s Tonetom kopata v velikanskih bazenih zelenjave in drug drugemu v usta podajata pekoče feferone ter se pačita kot dve veliki ribi. Špela je bila prepričana, da bo prišel dan, ko se bo prebudila ob Tonetu in slutila je, da bi njegova bližina pomagala ublažiti njene nočne more.
Nekega jutra je Špela ravno sanjala o tem, kako se njena roka spreminja v orjaško sekalnico, ki melje vse pred sabo, ko je zazvonila budilka in ji zaželela lep dan. Špela je počasi odprla oči in vsa prepotena želela vstati, da bi se uredila za službo, ko je še na pol v transu ugotovila, da na rokah nima prstov. Še huje, njene roke so se spremenile v gomoljaste poganjke, ki so bili še najbolj podobni prav osovraženi rdeči pesi. Podobna situacija je bila tudi z nogami – tam, kjer bi se morala nahajati stopala, je bil le zaobljen konec podolgovatega gomolja, ki je samozadostno zavzel mesto noge. Ko se je Špela pogledala v zrcalo, ni mogla verjeti svojim očem – to kar je bilo še pred nekaj urami njeno telo, je zdaj postala bizarna gomoljasta prikazen, njena čedna glavica pa je spominjala na korenje, iz katerega poganja zelen šop las. Špela ni mogla prenesti šoka in je začela kričati. Kričala je tako dolgo in vztrajno, da je padla v nezavest.
Ko je Špela po nekaj urah prišla k sebi, se ji je takoj povrnil spomin na neljubi dogodek. »Upam, da so bile samo hude sanje,« je pomislila, a že ko je stresla z rokami in nogami, je vedela, da so njene okončine še zmeraj enako gomoljaste. Zaradi okorne gomoljaste roke sploh ni mogla poprijeti za telefon, da bi v službo sporočila, da je ne bo. Sicer pa je bil to glede na njeno stanje še najmanjši problem in kdo bi ji, nenazadnje, sploh verjel, saj so jo že tako ali tako imeli za malo čudno. Špeli ni preostalo drugega, kot da počaka, da jo najdeta starša. Iz oči so ji tiho kapljale solze obupa, ko je pomislila na Toneta, ki je v takšnem stanju prav gotovo ne bo maral.
Vendar pa situacija vseeno ni bila tako tragična, kot se je zdelo na prvi pogled. Starša sta bila na začetku nad zelenjavno preobrazbo zgrožena, kasneje pa sta se tolažila z razlago, da je njuno hčer pač doletela božja kazen, ker je »izzivala« ljudi na ulici. Ker so Špeli gomolji kar naprej poganjali in je grozilo, da se bo kot ogromna deformirana rdeča pesa razmahnila po celem stanovanju, jima ni preostalo drugega, kot da sta ji začela rezati ude. A čim bolj sta ji rezala okončine, tem hitreje so ji te rasle. Špelina starša sta se nazadnje začela prehranjevati s hčerinimi izrastki in jih celo prodajati na sobotni eko-tržnici. Špela sicer ni bila ravno zadovoljna s tem, da je za kosilo in večerjo jedla koščke same sebe, a se je tolažila, da lahko vsaj na ta način nekaj prispeva v družinski proračun. Starcema namreč ni bilo treba več sestavljati darilnih škatlic – s prodajo »biološko pridelane« rdeče pese sta čez čas celo tako obogatela, da sta lahko odprla tovarno rdeče pese. V njej sta po sili razmer zaposlila tudi Toneta, ki ni nikoli izvedel, da obrezuje in pakira ude svoje izvoljenke …
