Avtor: Pero Pernjak
(Prevod: Tomo Podstenšek)
(Odlomek iz romana American Bob)
Resničnost se je razpotegnila v številsko premico, gladko je drsel skozi dneve, razlika med sončnim vzhodom in zahodom je povsem izginila. Zadnji sedeži taksija so imeli vonj po včerajšnjem dežju in mastnih ovratnikih prejšnjih potnikov. Zvijal se je v sarkastičnih grimasah, medtem ko je z vrhom jezika iz votlega kočnika poskušal izkopati ostanke pečenega krompirčka. Taksi je bil živo rumen, kar je bilo nenavadno, saj je bil prepričan, da se ne vozi po ulicah New Yorka. Zagledal se je v belo črto na sredini črnega cestišča. Natančno sta ji sledila vzdolž neskončne avenije.
Držala sta se desno od črte, desno je bilo dobro, levo je bilo slabo. Na levem pločniku se je z visokimi koraki raztezala dolgonoga plavolaska, na desnem se je pozibavala debela črnka z belo plastično vrečko v roki. Plavolaska je imela črno torbico. Nepomembno. Padal je v novo trisekundno okno, odprto z novimi naključnimi asociacijami. Je temenu voznika sploh povedal svoj naslov? V stranski ulici so fantje tekmovali v slalomu med smetmi. Vozilo upočasnuje. Bela črta na sredini je eksplodirala! Bob se je v loku napel naprej, sredinska črta ceste je bila vendar najpomembnejša stvar na svetu. Pijani cestar je sedel na prikolici za izrisovanje črt, nespretno pobiral stožce in prevrnil polno kanto bele cestarske barve. Belilo se je raztreščilo po asfaltu, črte je zmanjkalo, slišal se je puškin strel, vse je smrdelo po komunističnih bombah. Barvo so kolesa slepih avtomobilov razvlekla še stotine metrov naprej. Cestar se je delal, da ni opazil, da je izgubil kanto, smetar jo je pobral, policist zamižal na eno oko. Nihče ni hotel prevzeti odgovornosti za psihodelično belilo. Svet je izgubil svojo smer in ureditev, kmalu bodo polne kante padale iz oblakov in nihče se sploh ne bo več oziral nanje.
– Stari, samo da ne bo prepozno!
Pridušene besede so ostale brez odgovora. Še boljše. Bob je zaprl oči. Potreboval je počitek. Malo prej je poleg njegove mize neka punca z medeno barvo las prisedla k fantu, s katerim sicer ni uradno hodila, kot je lahko izvedel iz fragmentov pogovora, ki mu ni želel prisluškovati. Rekla mu je, tako mimogrede, medtem, ko je s slamico v kotičku ust srkala ledeno kavo, da ima danes zagotovo uradno najboljši dan v življenju. Bobu se je zaletelo, verjetno mu je ravno zato v ustih tudi ostalo toliko neprežvečenih ostankov. Besede tiste koklje so ga za trenutek pustile brez zraka in brez apetita. S prstov je polizal sol in kečap in jo površno premeril. Imela je od mozoljev razbrazdan obraz in rumeno-zelene oči in baje uradno najboljši dan v življenju. Naredila je zadnji izpit na fakulteti, mentor je sprejel njeno diplomsko delo, atek ji je sporočil, da ji ne bo treba vračati štipendije, ker je pravkar svoje sicer ničvredno gradbišče poleg letališča uspel prodati upravi taistega letališča zaradi podaljšanja pristajalne steze. Dan je bil sončen, nebo slikarsko modro.
Bob je na zadnjih sedežih rumenega taksija nemo seciral celotno zadevo. Mladenič jo bo danes odpeljal v posteljo in napumpal. Potem se bo pri petintridesetih ločil od nje in jo vrgel na cesto. Ostala bo sama z malim otrokom, brezposelna in grda. Vprašal jo bom, kaj si bo takrat mislila o svojem uradno najsrečnejšem dnevu v življenju. Kdo pa še ima uradno najsrečnejši dan v življenju!? Zadostuje silvestrovo enkrat na leto. Z ničemer ni dobro pretiravati. Imela je dolge noge, oprijete kavbojke in črne škornje do kolen. Saj ni menda mislila, da lahko utelesi Laro Croft. Taksist ga je končno ogovoril, že drugič je ponavljal isto.
– Enaindvajset dolarjev in petintrideset centov.
– Jebalo te petintrideset centov – je zakričal Bob.
Sovražil je, če se ga prekinja med razmišljanjem. Vrgel mu je zmečkano pedestico, moral pa bi mu s pestjo razbiti nos, zatlačiti bankovec med zobe in ga prisiliti, da ga pogoltne. Na račun večje napitnine si je dovolil zaloputniti z vrati. Na strehi se je prižgala rumena taksi luč, vozilo je bilo prosto. Na veliko presenečenje je odkril, da je izstopil iz zelenega enoprostorca.
Zaskrbljeno se je obrnil proti stavbi, ali je sploh na pravem naslovu? Ja, bil je doma. Vrnil se je v stanovanje, v katerem se je vse začelo: rojstvo, poroka, ločitev, mamina smrt in začetek snemanja Demoliranaja v živo.
Laro je imel na starem PlayStationu. Pogrešal je njene gole mišičaste vitke noge v vročih jahalnih hlačkah in njen prodorni hladni pogled. Sanjal je, da se dotika njenih kolen, ji poravnava kito in popravlja pas s pištolama. Lahko je prav tako natančno kot ona zadeval tarče na razdaljo tristo metrov, brez padala skakal iz letala, pristajal prek neskončnih brezen in se z džipom vozil po morskem dnu. Bila sta idealen par. V provincijski četrti Nove Škotske se je vsak brigal zase, Bob ni bil ne slaven ne bogat, ni mu bilo treba deliti avtogramov. Želel je srečati stare prijatelje. Lara je bila spet enako živa kot nekoč. Dobro bi jo bilo zgrabiti za čvrsto rit, jo pritegniti k sebi, vdihniti vonj njenih las in lojnih žlez pod ušesi ter ji zašepetati, da bo končno dobila, kar je iskala. Hotel je postati vreden takšne cyber-kraljice. Priključil se je Hordi na Warcraftu, se okitil z meči, ščiti, srebrno sijočimi očmi in krenil v boj. Bil je paladin pa šaman, po silnih bitkah je posumil, da je prestopil na stran orkov. Dan za dnem je junaško izgubljal življenja, vse dokler ga ni vodja Zen Yoi na forumu v imenu igralcev Horde zaprosil, če bi jih lahko osvobodil svoje prisotnosti, saj njegova Horda potrebuje izkušene bojevnike in ne samomorilskih začetnikov. Fuj. Bob da je samomorilec?! Pljunil je v ravni zaslon. Oni bodo njega metali iz igre! Zanalašč je pokupil ogromno orožja in življenj in jih izgubljal še bolj noro kot prej. Vse dokler ga ni administrator na izrecno zahtevo skupine ugasnil. Žalostno. Sama da za neslaven konec njegove pustolovščine ne izve Lara Croft.
– Jebiga zdaj – je popolnoma pozabil ali stanuje v drugem ali tretjem nadstropju.
Pozorno se bo vzpenjal po stopnicah od vrat do vrat, do ploščice s svojim priimkom. Lipe v parku so že zdavnaj odcvetele, ampak po stopnišču se je še zmeraj vlekel žarki oljnati vonj. Nagnusno. Takrat so najbrž zadnjič prezračili. Potreboval je smisel življenja, ki ne bi bil odvisen od Lare Croft.
Zato je zamenjal virtualno resničnost. Priključil se je komuni Second life. Včeraj je bil pri Nori papigi na starem dobrem rokenrolu. Zbrana družba je evforično poskakovala na vsak hit Rolling Stonesov. Kričali so glasneje od glasbe. Potegnilo ga je, da se je razplesal, ogrel in šel naprej. V klubu Sweet Heart Central se je plesalo v parih. Bil je preveč sramežljiv, da bi naredil prvi korak. Ko so izbirale dame, ga je izbrala neka vitka modrokožna plesalka v mini krilu. Hipnotizirala ga je s svojim prstanom, da je ni več izpustil iz rok. Ko so najavili zadnji ples, je bila noč še mlada. Ob petih se je na Fredovem vrtu odpirala razstava z naslovom Avanture in izpovedi. Nista se mogla upreti nedoumljivemu pomenu. Obiskovalcev je bilo toliko, da nista prišla dlje od vhoda. Odločila sta se, da večer zaljučita v Kulturcaféju v Münchnu. Ob oknu nebotičnika mu je na dolgo in široko razlagala algoritme vpliva ozonskih lukenj na globalno segrevanje. Bil je preveč utrujen, da bi jo prekinjal, edino, kar je razumel, je bilo, da je ta jebena luknja podobno sranje kot komunizem.
– Nekega dne bomo vsi izginili v črni luknji – ji je sporočil ob slovesu.
– Mogoče. Bilo bi dobro, če bi si prej spremenil frizuro, nekam preveč si zategnjen – je zasijalo iz njenih oči, preden je izginila v mraku.
Bob se še dolgo ni mogel znebiti neumnega nasmeha na obrazu. So te njene zadnje besede pomenile, da si želi ponovno videti z njim ali je to rekla kar tako? Ves dan je visel pred zaslonom in čakal na njeno sporočilo. Ko je stopil v stanovanje, je najprej preveril stanje. Brez sprememb. Metuljčki v prsih so krožili okoli srca. Rdečica na obrazu je bila od zunanje toplote. V desnem kotu je bilo število novih sporočil še zmeraj na ničli. Preklopil je sliko na tovarno bagerjev, ki jo je v tajnosti gradil na svojem novem otoku v odmaknjenem delu Second life gigabajt prostranstva. Nekaj deset jih je že bilo po vojaško postrojenih. Pridni vojaki so čakali na njegov ukaz.
– Kje si do zdaj, človek božji? – je kot oparjen poskočil Grimmsi, njegov upravnik – Že cel dan te čakam. Imam dobre novice.
– Kaj ne poveš. Poslušam.
– Mislim, da sem našel način, kako bova spravljala bagerje v zaščitena mesta. Nekaj takega kot trojanski konj. Inštalirala jih bova po mestih v zamaskirane pakete in jih odpirala, ko bodo postali že povsem nesumljivi običajni predmeti. Lahko bi jih, na primer, zapakirala v kioske za prodajo porno revij. Kaj praviš? Povej, a ni to dobra ideja? – Grimmsijeva kozja bradica je bila kakor iz žice, sledila ni niti enemu premiku njegove glave.
– Dobro. Veseli me, da se načrt uresničuje. Kdo nama jih bo zapakiral?
– Imam človeka za to.
– Dobro. Zdaj moram iti, mislim, da sem dobil pomembno sporočilo.
Tipko enter je kliknil v prazno. V desnem kotu monitorja je še zmeraj trepetala ničla. Kaj ga je potem zmotilo? Udrihanje po vratih! Presenečen se obrne. Kdo bi lahko tako glasno tolkel?
Vlomilci zagotovo ne. Mogoče pa je požar? Še preden utegne vstati, les z glasnim truščem popusti in v sobo skupaj z močno lučjo planejo policisti z jeklenim ovnom v rokah. Prepih napihne prazne vrečke čipsa, bleščeči baloni poletijo proti priprtemu oknu. Odvržene steklenice kečapa in piva zažvenketajo pod trdimi škornji. Rdečelasi detektiv stopi pred ostale, si z glavnikom popravi neposlušni koder in natančno premeri Boba. Bob je bil prepričan, da roki pravice tega detektiva niti en kriminalec ne uspe pobegniti.
– Ali se je v hiši zgodil umor? – se vznemiri Bob.
Resničnost se je razblinila v milijon staniolskih odsevov, razmejitvene črte virtualnih svetov so izginile. Policisti bi lahko bili avatarji iz Second Lifa, tako kakor on. Kanta z barvo mu je padla sredi sobe.
– Hej, Bob, to sem jaz, Patrik – je izza ramena policistov pokukal znani obraz.
– Kaj za vraga pa ti delaš tu? – čeprav se je jezil, si je Bob kljub vsemu oddahnil, da je uspel vzpostaviti zanesljivo povezavo z vsaj eno točko iz paralelnih svetov.
– Že več dni te kličemo!
– Pa kaj?! Saj Demoliranje se ne snema več.
– Ampak nič se nisi oglasil.
– Ja, telefon sem ugasnil, mobitel je crknil, polnilec pa se je izgubil nekje v tem neredu.
– Ne odgovarjaš niti na maile, tvoj predal je prepoln in ne sprejema več nobenih sporočil.
– Ja, mail mi tudi ne dela – ni hotel pojasnjevati, da se je to zgodilo, ker je zahaklal spam sporočila s pornografskih strani.
– Več tednov se nam nič ne oglasiš, strah nas je bilo, da se ti je kaj zgodilo.
– Dobro, jebiga. Kaj bi rad, povej že.
– Pit te nujno potrebuje.
– Dobro, jebenti, zakaj mi nisi potem normalno pozvonil pri vratih, ampak si jih kar takoj razbil?!
– Saj sem. Zvonil in trkal. Nisi se oglasil, pa sem šel po policijo, da oni odprejo.
– Nisi mogoče pomislil, da pač nisem doma?
– Ja, ampak si doma.
– Jebenti, kakšna zoprnija – na ekranu je bilo število novih sporočil še naprej na ničli.
– Tu imaš Pita – mu je Patrick prislonil slušalko na uho.
– Bob, Firma te rabi – je bil kot običajno jedrnat Pit.
– Pit, si prepričan? Z ukinitvijo Demoliranja smo prekinili sodelovanje.
– Bob, delo imam zate. V svojih tematskih oddajah si se pokazal kot zelo koristen. Sicer pa, ti boš vedno Firmin človek na terenu.
Pitove besede so morda zvenele hladno in oblastno, ampak Bob je vseeno uspel v njih občutiti družinsko vzdušje. Njegova duša je ob omembi Firme oživela, instinktivno je šla proti toploti in svetlobi. Edini spomini, ki so bili kaj vredni, so bili tisti iz obdobja dela za Firmo.
– Dobro – dahne Bob.
– Patrick bo vedel, kako naprej – konča Pit, ne da bi kakor koli nakazal, za kaj bi lahko šlo.
Detektiv se je zdavnaj umaknil, policaji so navalili na krofe in nadzorovali montiranje novih vrat. Bob ni mogel več buljiti v ničlo, zato je električni kabel potegnil iz vtičnice. Patrick mu je že nekajkrat rekel, da je pripravljen in da bi šel.
– Patrick, nekaj moraš vedeti.
– Ja?
– Svet je že zdavnaj šel v tisto stvar in uradno najboljši dan v življenju ne obstaja. Prav?
– Ja. Greva?
– In nikoli ne bo nihče imel Lare Croft.
– Kakor ti rečeš, šef.
…..
Darko Pernjak (1967, Koprivnica) je hrvaški prozaist, avtor večih romanov in zbirk kratke proze, piše pa tudi knjige za otroke. Je član „Društva hrvatskih književnika“ in „Hrvatskog društva književnika za djecu i mlade“. Svoja dela objavlja pod psevdonimom Pero Pernjak.
Njegov zadnji roman American Bob je hkrati fantazijski, političen in digitalno virtualen, predvsem pa interaktiven tekst, ki bralca ob branju nagovarja k sprotnemu brskanju po internetu. Dogajanje ves čas preklaplja med realnimi in virtualnimi svetovi in se tako odvija v New Yorku, prostranstvih Second Life-a, Panami, Atenah, Tokiju, različnih računalniških igrah itd.
Bob postane glavni junak televizijske serije Demoliranje v živo in ko se zdi, da je s tem končno izpolnil ameriške sanje (biti bogat in slaven), doživi moralni padec in povsem nepričakovano katarzo …
(Več o avtorju in romanu na: http://www.pero-pernjak.eu)
