(Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016)
Roman opisuje okoliščine umora Edmunda Corcorana, študenta stare grščine na odmaknjenem, elitnem kolidžu, ki ga v smrt pahne njegovih pet elitističnih, odmaknjenih kolegov. Študij poteka pod ekskluzivnim vodstvom aristokratskega, karizmatičnega, s klasiki obsedenega Julijana, ki vse do razrešitve stoji kot siva eminenca za početji in opuščanji svojih na tanko odbranih in tankovestno vzgajanih učencev. Inverzni kriminalki, v kateri na začetku izvemo, kdo je moril in nato naslednjih petsto strani ugotavljamo, zakaj je prišlo do umora in kakšen vpliv je imela nasilna smrt na vpletene, sledimo s čudovito lahkotnostjo, ob tem pa ima roman na razpolago več kot samo en trik, s katerim nas skuša prepričati, da je vreden ponovnega branja.
Prvi so nedvomno liki. Zaradi moralne ambivalence – Richard Papen, prvoosebni pripovedovalec, je povzpetnik, zapleten v neprestane laži o svojem izvoru – se je z akterji domala nemogoče identificirati. Po drugi strani pa so zaradi skrbno odmerjenih informacij, ki si dosledno nasprotujejo (Henryja, ki mrtvohladno zrecitira načrt, kako bi pet ljudi lahko zavzelo mesto, globoko presune, ko pri streljanju na kozarce pomotoma ustreli raco, kar pa ga spet ne odvrne od načrtovanja umora najboljšega prijatelja) nepovratno udarjeni s skrivnostjo. Njihovi neprebojni značaji se razkrivajo počasi, skozi drsenje v prekletstvo, medtem ko je bralec, razpet med empatijo in srhkostjo na eni ter radovednostjo na drugi strani, prepuščen premišljevanju kompleksnih karakterjev. Pridevniki, pripisani k imenom, odtujen, izkoriščevalski, fatalističen, posesiven, manipulatorski, strahopeten, tako ne bi bili le pretirano reduktivni, ampak bi lahko tudi skvarili užitek ob branju.
Razkrivanje, ki tukaj nekako stoji nasproti razvoju (bildung), pa pogojuje tudi nekaj specifičnih besedilnih tehnik. V knjigi, do te mere potopljeni v antično umetnost, grozljivi dogodki – recimo Bunnyjev umor – seveda niso prikazani neposredno. O njih se le poroča. Presežek pri uporabi te tehnike je, da nam dopolni vedenje o prizoru, ki smo ga že videli. Charles med hojo opomni Richarda na neko v beznici zapito noč, bralci smo ji prisostvovali, in mu razkrije pekel, ki ga je takrat preživljal. O tegobah, ki so ga trle, skupaj z Richardom seveda nismo slutili ničesar in osuplost ne izostane. A tako nastavljeno skrivaštvo, ne razkrije le skrajne obvladanosti in preračunljivosti v medosebnih odnosih, kar naredi like še bolj neprosojne, temveč ob tem odpre zgodbe o misterijih, umorih in policijskih pregonih tudi vijugam subjektivne pripovedi.
Leta 1994, le dve leti po izidu Skrivne zgodovine, je Vincent Vega med vožnjo, bodisi po nesreči bodisi iz kaprice, Marvinu odpihnil betico in zato preživel precej neprijetno jutro, ob brisanju možganov z zadnjega sedeža avtomobila. Scenarist Quentin Tarantino se je tako v Šundu navezal na tematiko nemotiviranega umora, ki je obsedala pisatelje konca ob prelomu med 19. in 20. stoletjem (Dostojevski, Gide, Camus) in jo izpraznil tako mesijanstva kot tudi vsakršnih občutkov krivde. Od takrat se zdi primeren odziv na umor reči enostavno Na zdravje!
Dve leti prej nam v dialogu z istimi avtorji Donna Tartt nemara še zadnjič razgrne duševnost morilca v vsem srhljivem bogastvu odtenkov. Primerjava z Dostojevskim (ob Zločinu in kazni in Bratih Karamazovih, obvezno še Besi), ne bi razkrila zgolj dinamike krivde pri Morilcu, Teoretiku in v Skupini, ampak predvsem inherentno kritiko konservatizma, ekvivalentno kritiki progresivne politike pri Dostojevskem. Ob primerjavi Henryja s Mersaultom pa bi se dalo zastaviti še precej bolj radikalno vprašanje: ali lahko umor osmisli življenje. A stoletje kasneje se, podobno kot Šund, tudi Skrivna zgodovina dogaja v moralnem somraku. Tako že na drugi strani romana izvemo, da, podobno kot Vincenta Vego, storilcev policija ne ujame. A če umorov vajenega Vincenta med straniščnimi vrati prerešeta človek izza šanka, je usoda Cammile, Francisa in ostalih, zapisana v zadnjih poglavjih po pravici kultnega romana.
