STANJE
Človek v tisočletjih!
Asket, hipohonder, judovska družina.
Reakcija malih ljudi.
Bog. Ta bog nas ima rad.
Zelo rad.
Kot govejo juho – Szymborska.
Čredni vernik prihodnosti.
To prerokbo je treba pošteno plačati.
Zdaj-zdaj,
ali-ali.
SO WHAT …
Vse se da vsemu
in vsemu se damo mi.
To se mi zdi tak krščanski ideal,
psihološki nagon
za več laži najrevnejšim.
Pa vendar –
koga je bolj strah življenja,
tiste, ki verjamejo v posmrtno bogastvo
ali tiste, ki imajo vse že tu.
Ista figa z enakim koncem.
In obakrat gre za človeški predmet,
ne glede na praznični popust …
In nujna je oblast –
brez nje bi se ljudje med sabo požrli.
So what …
IRONIČNO NAKLJUČJE
Schlegel: Mit ironije.
Kritika dobrega človeka, svetnika in tako naprej.
Povsem slučajno, lahko tudi mimogrede.
Kierkegaard: Koncept ironije.
Hemiplegija kreposti.
Nekoliko levo od centra,
a ne nujno, lahko tudi desno.
Kierkegaard, drugič: Zadržati skrivnost.
Facebook, Twitter, papež,
promiskuitetna ljubica v krščanski postelji.
Kierkegaard tretjič: Strah in trepet.
Bog, duh, človek,
Izak z nožem ante portas.
Blanchot: Ustna obrazložitev.
Molk ali tišina.
Nietzsche: Petkrat ne:
ne Schlegel,
ne Keirkegaard 3x,
ne Blanchot.
Tako počasi,
da ti zleze pod kožo
kot peščeni črv slabe vesti,
hibridni človek,
močnejši od naključja,
ko nastopi ugodje v prerezanem zrklu moči.
V SUBSTANCI
Vse v substanci,
človek, ki se da prenesti.
Obveznost računovodje.
Zakon o davku,
prihodnost si damo pošteno plačati,
pa Ja in Proti darvinizmu,
biti koristen,
tik za vsem,
za tem, ko se zdi,
da vsi vse vejo.
Dolga pesem,
vse v afektu povelja.
ZRCALNI STADIJ
Ni egoizma, ki bi ostal pri meni
in ne bi imel dovoljenja
za priklanjanje.
Gre za blago razvojno linijo,
za božji zakon,
ki ga družno usmerjajo
judovstvo, krščanska
in islamska religija.
Religiozen sem, priznam.
