Naše misli so vozli.
Ko se enkrat razpustijo,
jih ne zanimamo več.
***
Pod vekami se razlije blišč leče,
se odkrije kristal.
Pod vekami so stvari
najprej tujki, nato vzkalijo.
Brstenje se požene čez rob.
Poljubi rob, ki greje, kar
je ponoči izostalo v ljubkovanju.
Kar se je izmuznilo toku,
snopom las,
šumu sline.
Pod vekami
se blešči
leča.
Tujka,
sem
si
rekla.
Ne,
druga
sem,
si
rekla.
Črta neba,
ustvarjena
v mežiku.
Ki bo
z nekaj kapljami
potu
usedlina.
Bo tiho šumenje.
Ti pa: naj bo grom,
lesk jezikov,
krogla na poti iz telesa,
ki z glasovi išče,
kje je površina.
Ti pa: naj bo črta razdvojena,
poti iz nje ožilja novih bitij,
svet pogovor, premik v neznano.
Globina ni nikoli pregloboka.
Črta kopni.
Bel prostor, upanje, na videz nujno.
Kriterij pesmi je nevarnost.
Ti pa: naj bo kriterij označevanja,
naj bo resnično in nepopustljivo.
Črta, oznanjaj svojo razpuščenost.
Ti pa: naj bo dež,
ki poje na obali.
Naj izpira ta vonj iz peska,
naj nosi ta izbruh kot kelih.
V pisavi
orisana
usta.
Neka druga roka
jih bo izrezala.
Neka druga usta
jih bodo omočila.
Neki drug skovik
jih bo razprl.
Neka druga želja
jih bo nahranila.
Ko to pišem,
se zavedam,
da poezija
lahko pride globlje
od vsake etike,
od vsakega
spominjanja.
Kajti v pisavi
orisana usta
govorijo
v svet tako,
da strah
ne živi več
od tuje smrti,
ampak od svoje
lastne.
In da je ta strah
kot pero,
ki v krču
vzdrži
vsak
dih.
Tako kot
roka, ki piše,
ko se srce
že utaplja.
Vzdrži
vsak
dih.
Zato iz pesmi
ne delam sveta,
ampak izraz želje,
ki je želela biti svet.
In misel,
da
v orisu
ni konca,
ni plitvin.
V svetlobi mleka iščem obale.
Onkraj so šepeti in previdnost.
Kristal postane lomljiv šele v očesu,
v iskanju, skozi rešeta, ki sejejo oči v Comalo …
Me mataron los murmullos …
V svetlobi mleka iščem obale.
Nekdo se je povzpel na konja v galopu
in pri tem ni zlomil niti ene trave.
Najbolj trdno stvar
se prepozna šele, ko je zlomljena.
Onkraj šepetov in previdnosti.
Belina, ki razorožiš,
dehtenje v papir. Nikoli bolje.
Nekdo premakne telo samo zato,
da bi se ogrel. Nitke žerjavice v pljuča,
puh črnih žerjavov, spomin se prebuja.
Nad gladino
nas napaja
samo še svetloba.
