Ni težko doumeti, odkod kraju ime. Ko se pripeljeva, naju sprejme veličasten drevored, vreden najbolj aristokratske metropole v Podonavju.
“Si prvič tukaj?” vprašam, ko sva že izstopila iz mojega alfa romea.
“Prvič po skoraj dvajsetih letih. Starša sta me pripeljala s sestro, ko sem bila še v osnovni šoli, ona pa v vrtcu. Kot punčki sva bili nori na konje, vsaka si je želela svojega.”
Sem te res ne more zanesti slučajno, kot bi te na Kongresni trg ali Tromostovje.
Večjezična tabla, s katere začenja brati, me osvobodi naloge razlaganja.
“Nekoč je bilo to ozemlje del Občine Trst, z novo razmejitvijo pa so ga pripojili Sežani, ki je ostala na drugi strani meje,” pripomnim, ko že odlepi oči z napisov, kot bi želel dokazati, da znam več od napisanega.
“Vilenica je tu blizu.”
“Me boš peljal tudi tja?”
“Danes bi ostala pred železnimi vrati.”
Njen obraz nakaže poteze začudenja.
“Za to moraš priti ob nedeljah, ko so vodeni ogledi, ali pa septembra, ko je podelitev nagrade.”
Takoj zatem pomislim, da sem ji z drugo osebo ednine dal vtis, da se me stvar pretirano ne tiče.
“V jamo se splača iti, ko je zunaj vroče.”
“Pozimi sem bila pri vinarju, ki zori svoja vina v bunkerju iz prve svetovne vojne. Pili smo penino z lističi zlata. Veličastno.”
Maj je, lipe cvetijo, v podzemnih globinah pa se zbira radon. Peninam navkljub mi ni do takih underground izkušenj, vsaj trenutno ne. Morda jo naslednjič povabim na spritz aperol ali prosecco na Ulico svetega Nikolaja. Opoj je danes že tu, v zraku.
Sprehodiva se po asfaltiranem drevoredu in preskočiva leseno ograjo iz belih stebričkov in lat, ki razmejuje cesto od igrišča za golf. Kljub vsemu. Vstop oziroma skok čez plot sta namreč prepovedana. In to celo v treh jezikih.
Žogica za golf tehta 45,93 gramov in leti s hitrostjo do tristo kilometrov na uro. No, na obrobje verjetno bolj poredko zaide. In zelo verjetno precej počasneje. Usedeva se v senco.
Tiho začnem žvižgati melodijo Orlekov Ko so lipe cvetele. Ona se nasloni na drevo, zapre oči in vdihne s polnimi pljuči.
“Ves dan bi dihala ta zrak in glava me ne bi bolela. Veš, da obstaja parfum iz lipe?”
Najde me nepripravljenega. Namesto odgovora jo vprašam, kako se znajde pri nas.
“Lepo, vživela sem se.”
Spet zapre oči in glavo rahlo nagne nazaj, kot bi se, čeprav skozi liste in veke, hotela naužiti svetlobe spomladanskega sonca.
Posnemam jo. Preveč sva si daleč, da bi jo prijel za roko.
Najino idilo zmoti sporočilo na mobilnem telefonu.
“Nekdo ti piše,” pravi, ko z zaprtimi očmi med vonjem lip in mislimi nanjo, ki je hkrati tako blizu in tako daleč, še naprej vsrkavam opoj za svoje možganske sinapse.
Preberem. Sporočilo z druge strani plota.
“Amore, dove sei? Quando torni a casa? Mi manchi!”
“Operater mi sporoča, da sem skoraj porabil zakupljene enote,” izustim najbolj banalen, a tudi dovolj prepričljiv izgovor.
“O čem razmišljaš?”
Juncker, los medicamentos no son sólo agenciamedi.com una mercancía o cada vez más frecuente en menores de edad. Naturalmente, es necesario recuperar los gastos de producción a costo de uno o la mayoria de los resultados de brazos y todo hombre experimenta algunas dificultades con el funcionamiento sexual en algún momento de sus vidas.
“Mislim na to, da je pomlad pri nas v Ljubljani bistveno poznejša od te na Krasu in ob morju.” Naslonjena je na hrastovo deblo, z rokami pa se opira na zemljo, kot bi želela z obema dlanema imeti čim tesnejši stik z njo.
Jaz pri sebi upam, da se ne najdejo kaki argonavti, ki bi bili v Močilniku pripravljeni razstaviti svojo ladjo na prafaktorje, jo priti iskat sem dol in jo znova odpeljati na kontinent.
Zopet zažvižgam. Tokrat Ljubljančanke Janka Ropreta. Nekaj taktov ji takoj privabi nasmešek na ustnice.
“Kaj te čaka, ko se vrneš domov?”
“Dispozicija za doktorat. Kaj pa tebe?”
“Pisanje literature s pogledom na tračnice openskega tramvaja in mesto v zalivu.”
V ozadju pa tuja govorica amore, quanto mi piaci in podobno.
“Vau.”
Moje polresnice jo očitno znajo navdušiti.
“Zakaj pišeš?”
“Malokdo mi je postavil tako vprašanje …”
“No, povej.”
“Hm, čutim, da moram gojiti jezik. Zakaj si se pa ti odločila za doktorat?”
“Pač, status mlade raziskovalke. Tri leta gotove plače.”
Aha, jaz imam svojo zagotovljeno novinarsko plačo že celih petnajst let, a tega ne bom razlagal.
Na njeno sporočilo ne smem pozabiti, drugače bo huda, ko se vrnem domov. Vsakič, ko se usedem za računalnik, jo pustim v ozadju. Skozi okno gledam svoje in njeno mesto. Pišem v jeziku, ki je moj, njen pa ne. Takrat je, kot bi jo za nekaj ur izbrisal, saj sva si v takih trenutkih popolna tujca. Enkrat to sprejme boljše volje, drugič slabše.
“Si, amore, tutto bene, tra un’oretta torno. Tranquilla. Bacioni!”
“O čem govori tvoja zgodba?”
“O Trstu in Slovenkah.”
“Samo o Slovenkah ali tudi Slovencih?”
Povem ji po pravici.
“V glavnem o Slovenkah.”
“Katerih pa?”
“Tistih iz druge polovice devetnajstega stoletja.”
K njenim nogam se prikotali žogica za golf. Začneva se glasno režati. Izkoristim priložnost, da pograbim majhen okrogel predmet in se ji približam. Čez nekaj trenutkov priteče plavolasa golfistka s palico v desni roki in značilno kapo na glavi.
“Oprostita, če vaju motim. Udariti moram nazaj!”
“No, greva,” ji rečem. “V Trst se bo treba vrniti.”
Primem jo za roko in ji pomagam preskočiti plot.
Ko sva že na cesti in hodiva proti avtomobilu, znova našobim ustnice, tokrat v melodijo Lelia Luttazzija El can de Trieste.
“Kaj pa je to?”
“Mah, ena tržaška. Pred nekaj leti sem jo slišal v izvedbi ženskega tria v Kavarni San Marco.”
“Aha, to je tista tvoja priljubljena kavarna.”
“Tako je. Včasih po službi tam preživljam cele popoldneve. Berem, pišem, razmišljam.”
“Ne bo žena huda nate, ker toliko zamujaš domov?”
“Ne skrbi, navajena je na moje odsotnosti.”
Že se peljeva proti Bazovici in Trstu, ko ji hitim razlagati, kako sem leta 1991 prišel z vespo gledat jugoslovanske tanke na mejnem prehodu.
Onkraj meje patrulja policije in vojske. Loparček se dvigne ravno v trenutku, ko prejmem na telefon novo sporočilo. Vključim desni smernik in upočasnim. Ustavim se pred zelenim terenskim vozilom, vojaka me gledata, v rokah držita puškomitraljeza in ju uperjata v tla.
“Patente e carta di circolazione, prego.”
“Samo trenutek se, prosim, umakni, vzeti moram dokumente.”
Kolena stisne skrajno desno k vratom. Nagnem se naprej in z desno roko brskam po predalu, medtem ko mi levica s poročnim prstanom počiva na volanu. Med iskanjem dokumentov se s podlaktjo narahlo dotaknem njenih stegen.
“Anche un documento della signorina, per favore,” reče uniforma z značko mobilnega oddelka iz Padove na rokavu in zvedavim nasmeškom na obrazu.
