1 (2/3)
Señores y señoras … Here we go! (Jane’s Addiction)
Parkiral sem tam pod cerkvijo, na Slomšku. Stari cigl vse naokoli in zguncane kocke po tleh – počutil sem se kot insekt v tem brezčasju kamna in skrušenih zidov. Zavil sem med drevje. Tam ob bazenčku so že bili ostali. Vesna spet v oblekci, črno usnjeno jakno z neti je imela ogrnjeno čez rame. Še visoke pete si je privoščila, da je tista rit še bolj napeto stala pod rožnatim bombažem. Vsi smo buljili tja, na skrivaj seveda. Jaz sem se seveda delal, da me ne gane, kao frajer, ignorantsko. Sem pa Majka toliko bolj pozdravljal. Imel je navlečeno črno srajco, tri številke preveliko, pa zlizane kavbojke, bele All-starke. Originalne. Jaz sem imel Ali-star, neko kopijo. Me je malo skelelo, ampak kaj naj zdaj. Se pač življenje deli na tiste, ki nosijo originale in tiste, ki kopirajo. Lahko pa menjaš družbeni razred; vsaj možnost imaš, če jo izrabiš pa je že druga pesem.
– Kaj je? Kaj bi radi?! se je drl Pero, največji član družbe, v bistvu velikan, pa tak nabildan obenem, na ekipo na drugi klopi, nekaj metrov od nas.
– Za kaj se gre, sem vprašal. Vesna si je mrmrala nek hitič, ni me jebala.
– Alo, Pero, kaj je? sem še orjaka potipal.
– Nič, toti tu …
Potegnil je dolg dim iz džointa, ki ga je Majk suvereno zrolal in poslal v krožni obtok ter nadaljeval:
– … ovi tukaj mislijo, da so neki frajerji, kao, provocirajo, nekaj se derejo, mislim, da zadnjič, no prejšnjo soboto, sem enega prlepo, zdaj pa kao maščevanje, revendž, stari …
– Za kaj si ga pa počo?
– Ni te blo zraven, ne?
– Ne, saj veš, s fotrom sva se zgrabla, pa nisem smel ven.
– Aja, točno, je pokimal. Videlo se je, da se ni spomnil.
– Težili so, da oni vedno na tej klopi sedijo. Kaj pa jaz zdaj vem, čigava je katera klop. Mislim, vem, da je ta naša, da smo kao mi vedno tu, se pa mi jebe, kje zdaj oni sedijo. Neki Tezenčani kurčevi. Kaj sploh sem hodijo, tja naj v kakšno kurčevo gostilno grejo, v eno od onih, kjer še niso Titeja s stene sneli. Stari … Baje policaji v take hodijo. Ne morejo ta starega pozabit. Pa režima. Lepo so se takrat meli. Nič jim tota demokracija ne paše, pajkanom kurčevim.
– In kaj je blo s klopjo potem? sem ga ponovno usmeril do rdeče niti.
– Aja, hotli so, da se umaknemo. Pa sem reko, naj me premakne kiri, če si upa. Pol so se nekaj gledali, pa je en ven iz ekipe stopo, neki judoist baje in …
– Ja, poslušaj zdaj to! se je priključil Majk in še obenem spustil oblak dima iz ust. Zadišalo je.
– Ja, nič, niti ust ni odprl, ker sem mu samo eno prilepo, da ga je okoli zasukalo. Mislim, res okoli, ko da je v centrifugi. No, v eno smer ga je fuknilo, samo tam je slučajno Majk stal oziroma čepel – čevelj si si zavezoval ali nekaj podobnega – in onega je samo čez zarolalo. In ko se je pobral, je, pazi zdaj to, stari; Hvala, je reko!! Ha, ha, ha!!! Hvala!! Si morš mislit.
– In kaj si ti reko?
– Prosim, kaj pa drugega, ha, ha, ha!!!
Džoint se je ponovno zasvetil v njegovih ustih.
– Spustila sta me!!! je Vesnica zdaj rezgetajoče potarnala.
– Oprostite, gospa! Je Pero takoj popravil zajebano in mi podal džolo.
– Naj vam vaš gospodič postreže z opravičilom, je še dodal.
– Pridi zdaj sem, sem ji pomignil in si narobe obrnjen čik položil na jezik, da mi je samo filter kukal iz ust. Približala se je in počakala, da pihnem. Tanek curek dima je zavel iz enega telesa v drugo. Skoraj je padla, tako jo je zadelo. Zgrabil sem jo za ramena in počasi usmeril proti sedalu. Obrnil sem čik in še sam potegnil.
– Kaj bomo delali?
– Nič, skadimo, pa gremo not.
– Okej.
– Kaj pa Tildo’s?
– Eh, ni se mi tam za guzit, v tisti mali luknji, je Majk odkimaval. Pa Lenta mi tud ne omenjat. Dovolj mam tistih čevapov pa kmetavzarjev od včeraj. Ni šans, da gremo dol.
– Kaj je, kaj bi radi!?
Perotu sosedje še kar niso dali miru. Zgrabil je prazno pirsko flašo, ki je ležala na tleh in jo fuknil v one kurce. Zgrešil je, se pa je razbila na asfaltu, da je bilo vse zeleno.
– Prokleti fukiči …
– Pusti jih, Perica, sem ga miril. Dobrodušni velikan je bil po mami Črnogorec, po fotru pa pol Hrvat, pol Slovenec. Včasih to ni nobenega zanimalo, se pa je to spremenilo, seveda. In spremenilo tudi Perico.
– Povej mi, kako je doma kaj?
– Doma?? Od kje ti zdaj to??
– Ja, zadnjič si pravo, da je malo napeto, kao, mati s Srbi drži, foter pa si je copate s kockicami al nekaj podobnega kupo.
– Ja, staremu se je odpizdilo. Mami pa tudi. Vsak na svojem bregu sta, saj me štekaš, ne? Pa samo o drugi svetovni vojni, pa o ustaših, pa četnikih poslušam. Pavelić to, Mihajlović ono. Kolk jih je kiri zaklal, kaj je naše, kaj je vaše. Slovenčki smo nekako nepomembni v tem sporu, he, he, če me razumeš…
– Kaj pa Dino pravi na vse to?
– Eh, Dino je v svojem špilu, pusti ti njega. Ne vem kaj dosti, doma ga bolj malo vidimo.
Orjak je imel brata, ki je enako orjaško haral skozi življenje. Bojda onkraj zakona, pa smo zato bolj previdno govorili o njem, če je slučajno beseda nanesla; ni maral Pero kaj dosti v tej smeri debat. Mogoče je tudi kaj vedel, pa zato komunikacijo peljal mimo nespodobnih ali kočljivih tem, situacij in dogodkov, če je bilo treba.
– Ja, stari, mi smo pastirčki, kočijaži, hlapci, vindišarji, tak je moja babica skoz pravla.
– No, pazi zdaj; … potegnil je daljši dim … tak sta torej stara dva vsak na svojem bregu, in na koncu je to tudi kul, ker je mir doma, pa tudi mene ne drkata skoz, … mislim, vsaj skupaj ne, en po en sicer, ampak to že lažje odjebeš, če me razumeš!
– Ja, ja, štekam …
– Do danes zvečer, ko naenkrat – jaz v sobi, neko muziko si rolam, Beastie Boyse – pa mi kasetar zašteka. In potem v tišini naenkrat čujem neko buko iz dnevne sobe. Pokukam skozi vrata, pa nikjer nič. In ugotovim, da nekje drugje ruži. Grem na tiho po stanovanju in čujem, da je glasno v spalnici. Pokukam skozi ključavnico in vidim starega, kak se je na mamo spravo.
– Aja? Je preveč lapala? Mojemu se je to tud že zgodilo. Ne gre včasih drugače, stari, moraš babi pokazat, kje ji je mesto …
– Nee, nea razumeš, ne tak, gor NA njo se je spravo! in je to z rokami in boki plastično ponazoril.
– Fuuuj!! Nagravžno!!!
– Ja, res, ogabno!!!
– Kolk sta te stara tvoja dva?
– Nea vem, stari, tisoč, pojma nimam. Mislim, da okoli štirdeset.
– Za bruhat.
– Gremo not!!! Je Vesnica potarnala.
– Okej, gremo, sem rekel in jo prijel za roko.
Premaknili smo se proti vhodu, kot četica razpuščenih vojakov ali še bolje, dezerterjev. Vse se je zibalo, vsak na svojem filmu, čutila so bila razštelana, težko si krotil korak, v tej mehki sapici, skuhani iz marihuane in tobaka. Hodil sem po zraku, nobene Nike Air goljufije ni bilo, temveč le čista abstrakcija treh trdih dimenzij, potegnjena skozi dimno drogo. Glavo sem imel v oblaku, in to leta preden so to opcijo ponudili v digitalnem. Samo napuhat si se ga moral. Razumel sem poete, mislece, norce, preroke in tudi šlogače, vse si lahko videl skozi tiste zadete, kravje oči. Tisti večer smo sicer kadili en drek, tako da je bilo le za prvo silo, za čez vhod, prek stopnišča, do šanka, tam pa je že pir prevzel vajeti. In potem je prišel cajt za na plesišče. Obstal sem tam ob velikem, visokem prehodu iz šankovskega dela, slonel na steni in kukal v to pogansko izbo. Na desni je bil dvignjen podest, vse v črnem, pa lestev, tja gor v DJ nebesa.
… ta, ki je gor, je bog tega prostora … in mi smo njegova čreda …
Ozrl sem se proti na novo ustoličenemu božanstvu, a ga, kot se za božanstvo spodobi, nisem videl; le nekaj senc – ob majhni lučki, ki mu je verjetno razsvetljevala prostor, da je sploh lahko delal – se je sunkovito lomilo, pa še te so bile morda le slutnja ali pa halucinacija; ne veš, so pa delovale skoraj nadnaravno.
… Bog dela! …
In res je delal, ker iz boksov se je kresalo, kot da sam sebi, tako ad infinitum, žaga tam zgoraj po strunah in skače po bobnih. Ni bilo nobene naveze tipa bend – producent – založba – tiskarna CD-jev ali karkoli je pač potrebnega, da se muzika vreže v tisti zlati klump – transport (letalo, ladje, kontejnerji itd.) – trgovina – prodajalec – CD predvajalnik – poslušalec … vse je povsem evaporiralo, izginilo, le bog srda in ognja tam gor, klepajoč s silno, bombastično, orgiastično energijo, je nažigal s takšno silo, da ti je paralo bobniče in trgalo misli.
Zaprl sem oči; ne rabiš vida za konzumacijo tega besa. Telo ti zavzame distorzija, ki se zvija po prostoru in muči ude, telesa, hormone, ožema slo iz mladih teles, da se voha pohota v zraku. Stal sem tam, mogoče ure, mogoče sekunde, čas je, kot običajno izstopil iz te toksične enačbe. In potem vrhunec … lajež, ki mu sledi pračloveški ritem, iz samega ekvatorja, in takoj za njim peklenski zvok, kot da nekdo razpre zadrgo in spusti zlodejstvo na površje … potegnilo me je v množico, valovali smo in umirali v življenju, drgnili telesa do samovžiga in nazaj, razpadali na prazgodovinske delce, se ponovno sestavljali … S hvaležnostjo sem se oziral gor, kjer je vse to veliki dirigent tega početja srkal z nebrzdano katarzo. Kje so bili ostali, nisem vedel in me tudi ni brigalo. Vse se je porazgubilo …
Skapiral sem praljudi v tistem trenutku; mi pa je gandža očitno pomagala – tudi, če je bila zanič.
Po nekem času se je Majk pridrenjal do mene in me narahlo ruknil. Zavohal sem njegov deodorant; tisto divje potenje je najprej sprostilo površinske kožne teksture, ki so potem ujete v sobotni bombaž počasi difundirale v okolico. Bil je sladkoben vonj, nekaj podobnega je nase vlival tudi moj stari, morda sem ga zato tudi takoj zaznal.
– Gremo?
-Kam?
– K Džoniju …
– Aha, … okej, sem nekako mencal. Ni mi bilo za riniti v neke dogodivščine s sumljivim koncem.
– Ja, pridi, no. Saj bo kul.
– Kaj pa ostali? Kje je Vesna, si jo kaj videl?
– Vesna je zunaj, kadi. Pero se je nekam zgubo, mislim, da ga je začopatila ona njegova Daša.
– Pa kaj ni tega že zdavnaj konec?
– Ja, stari, kdo bi vedo, kaj se mu kuha po glavi … s kurcem pač očitno misli, potem pa seveda vse ostalo pozabi …
– Ta baba ga bo uničla …
– Al pa on njo, se je Majk zasmejal.
– No, gremo te k totemu Džoniju.
Stekla sva dol po stopnicah, pobrala Vesno pa takoj na levo, do konca Orožnove, čez cesto, in naprej do tja, kjer sem pustil fiča. Zbasali smo se not, kaseto sem porinil v radio, kitarski akordi so napolnili našo malo školjko iz pleha in skaja. Vesna je sedela zadaj in si pela, Majk je spustil šipo, potegnil čik in nastavil faco nočnemu hladu. Vsake toliko je z roko dirigiral, malo po muziki, malo pa meni, da me usmeri, kam naj zavijam. Žgali smo ga čez stari most, upajoč, da nas škifi ne ustavijo, grenko bi piskal takole nabasan, pa to še nič ni bilo, glede na kuho, ki nam jo je Džoni baje imel namen izvesti.
Na Studencih, pred neko zanikrno bajto, smo se ustavili.
– Parkiraj tu.
Šli smo skozi vhodna vrata, pa v tretje nadstropje. Kupi starega časopisnega papirja so ležali na stopnicah, od nekod je smrdelo po mačjem urinu in dreku. Stara mati se je sklanjala in v posodico nastavljala mačjo hrano. Ob enih zjutraj.
… Psihička …
V drugem štuku si že slišal muziko, ne veš, kako je hišni red to dovoljeval … Je, kot kaže, Džoni svojega napisal, pa ga dal ostalim brez soglasja v uporabo. Ne bi se Džoniju po robu postavljal, vsaj po tem, kar sem do takrat videl in vedel o njem, ne.
V tretjem smo potrkali. Ni slišal, valjda, če je ven tolklo; Ministry – New World Order! Kot da se res not svet na novo kipari.
… Ti si pravi model za novi red delat, Džoni …
se nadaljuje …
