1 (3/3)
Señores y señoras … Here we go! (Jane’s Addiction)
Vrata so se le odprla ali pa smo jih sami, ker ni bilo videti, da bi nas kdo v predsobi čakal. Stara zvegana veža je bila kot iz prejšnjega stoletja, nekaj kosov pohištva, ki so še v secesiji dobili obliko in namembnost, je stalo noter. Vse je hreščalo od tam, izza ovinka, iz dnevne, no, v bistvu nočne sobe. Ob steni je bil kavč, tak rumeno rjav, z gumbi, lepo zaokrožen, kot hibrid med potico in marmornim kolačem, na njem pa najboljše, kar ti deviantna noč lahko ponudi. Na robu je sedel stari Džanks; sem ga poznal, ker so ga mladi narkiči obletavali kot muhe, ko je še uradoval v parku na klopi. Ampak to je bilo že par let nazaj, ko je iz njega velo še je nekaj vitalnosti. Zdaj je bil le še na pol vegetirajoča mumija. Bil je brez hlač, navlečene je imel le razpotegnjene spodnjice, iz katerih sta kot dva hloda moleli dve enormno zatekli in razbrazdani nogi. Baje od igel pa skurjenih ven. Zgledal je kot slon v gatah, stari. Pogled, ki je strmel iz apatičnega frisa, je bil tipičen; dve buckasti luknjici v prazni modrini, polmraku navkljub. Le levica se je kot pri kakšnem robotu občasno premaknila in transportirala čik od ust do pepelnika na zofi in nazaj. Zaznal pa nas je le, ko smo vstopili, na rahlo je pokimal, pepel mu je iz cigarete padel dol v mednožje. Ni se vznemirjal, je pa Džoni, očitno na drugih substancah, nervozno z roko čistil te konfetke. Džanks je odmahnil z roko, kot da podi nevidne muhe, a Džonija to ni motilo.
– Kaj te dela ta razvalina pri njem? sem se zadrl Majku na uho.
– Brata sta.
– Kaj?
– Ja, nisi vedo?
Odkimal sem.
– Pridi, ljubica, je Džoni Vesni namignil, naj se usede na kavč. Mam nekaj za tebe …
Vesna se je hitro namontirala tja na sredo med oba zadetka. Pred kavčem je stala majhna mizica, na njej pa bel kupček prahu. Džonijeva pobrita čelinka se je rahlo svetila v rdeče rjavi svetlobi, nisem povsem razločil, ali je švic, ki mu daje blesk in glanc ali pa morda kakšna krema, pomada, gel za brezlasno glavo. Kdo bi vedel. Zobje so bili nametani v tista mesnata usta, nekoliko preveliki, ob nasmešku so delovali kot ena parada kegljev. Imel je debel in kratek vrat, okoli pa glede na standarde in odklone še debelejše odmerjeno ketno, ki bi jo brez težav nataknil tudi kakšnemu hiperslinastemu pesu.
Z levico je rutinirano potisnil delček belega kupčka na stran in naredil špurico, z desnico pa objel Vesno in zažgolel: ”Evo, punči, samo zate.”
Vesna je vzela droben tulec, ki je ležal na mizi in si ga potisnila v nosnico. Z roko je umaknila padajoče lase, ki so se vsuli naprej in potegnila.
– Pa midva? Je Majk dokaj pogumno, skoraj pretirano, če bi mene vprašal, vprašal.
– Ja, ja, seveda, je Džoni še za naju naredil plac na zofi. Stisnila sva se vmes tako, da smo zgledali kot ena družinica. Ata Džoni, mama Džanks in pa trije otroci vmes. Lepo sta naju starša uvajala. Ministry kar niso hoteli nehati, sem imel občutek po ene par špurah, da so dejansko ujeti v zvočnike pa da hočejo ven, tako je hreščalo iz teh škatel. In bokse je Džoni imel, to si mu moral priznati. Ei Niš sicer, če se prav spomnim, ampak stari, meter krat pol metra, menda s peskom not, da jih skratka še šesta stopnja po Richterjevi lestvici ni mogla premakniti.
… Just one fix ...
Tu in tam sem se k Džanksu ozrl.
… Stari; kaj pa mora totemu v glavi špilat …
Stara mantra pravi, da moraš obvladati svoje odvisnosti. Džanksu to seveda ni ravno uspevalo, vsaj kolikor je bilo videti iz njegove uvodne predstavitve. Se pa je zato dokaj presenetljivo vklopil. Kot da bi mu kdo vstavil kakšno baterijo, ali pa je morda spustil tisti šus, ki si ga je prej stisnil v svoji kamrici. Jetra so skratka naredila svoje, pa je kar naenkrat dobil zalet za ponovno življenje. Ni daleč neslo, le do mene, ki sem tam zraven sedel, a vseeno je bila sprememba skoraj stoodstotna, kar je le bil velik skok glede na zadeto izhodišče.
– Ti si tisti pubec, od Gregorja brat?
– Ja, ja, sem pokimal.
… Stari, od kje se te ova dva poznata? …
– Včasih sva se več družla, ko je še MKC stari bil. Zdaj so prenovili, to je vse en kurac, pa ta nova glasba, ni več to za nas, stare frike.
… Grega pa star frik, to mu moram povedat …
– Ja, ja, zdaj je vse to drugače. Nova muzika, nova država, jebiga.
– Brez veze, za crknit, ti povem. Takrat, v starih cajtih …
… Nea lapaj, stari, saj to je samo nekaj let nazaj …
– … no, v starih cajtih, je to bolj kul blo. Režim, stari, režim … potegnil je dim, pa ga počasi pihnil gor v meglo, ki je lebdela nad nami … toti se niso zajebavali … ampak mi smo se upirali. Z muziko, razumeš … ”Poišči me v mestu, v zakotnih ulicah, poišči me v vlažni kleti … Ni upanja, ni strahu” … Borghesia … Saj štekaš besedilo, ne? Pa Laibach, stari. Poznaš kaj? Nova akropola? Opus dei? To so bili stejtmenti. Upor proti režimu. Kvazi nacistična propaganda, v bistvu totalitarni režimski eksperiment v totalitarni režimski državi.
– Aha …
… Jebote, stari, kje si te zaj mene našo …
– Ja, res so znali lucidno pokazat, kako je v bistvu vseeno, kaj je preobleka režima, vsi so isti. Obesi mu rdečo zastavo s srpom in kladivom ali pa hakenkrojc, vse je isti kurac. Hrana za mase, stari. Mase je treba obvladat z ideologijo. Potem pa bo mir. Je vseeno, kaj pridigaš, nima veze. Folk tripa samo na količino. Če je kul za sosede, pa šefa, pa kolektiv, potem bo menda že okej tudi za tebe, ne? Če pa slučajno drugače pomisliš, stari, te že peljejo. Goli otok, če maš srečo, drugače pa Dravica vse popapa. Za one, ko so jih na zapornicah v Zlatoličju ven vlekli, v Mariboru nismo slišali. V reko je najboljše, ker drek vedno naprej odnese.
– Jah, saj štekam, samo zdaj je vseeno malo drugače …
– Aja, se ti zdi? Glej, kaj je dol v Jugi. Pizdarija. Ne bo to taka mala vojnica, kot smo jo tu imeli. Deset dni, stari. Ha, ha. Desetdnevna vojna. Ha, ha. Džoni!!
Obrnil se je k bratu.
– Kaj je, Andrej?
– Ni kul? ”Desetdnevna vojna!!” V šoli najprej pri zgodovini govorimo o stoletnih vojnah in podobno, ko pa pridemo do poglavja Novejša zgodovina, pa se pohvalimo z … z desetdnevno vojno za Slovenijo. Pa še veterane mamo zdaj menda. Kak te lahko rataš veteran v desetih dneh? To je pofukan rekord, direkt za v Guinnessovo knjigo rekordov. Stari …
Džoni je samo kimal, z zaprtimi očmi, pa potem kar fuzijsko nadaljeval na hrumenje iz zvočnikov. Džanks se je spet obrnil proti meni.
– S tvojim bratom sva dosti debat včasih mela. Kul tip. Pa tebe tud ceni. Je reko, da si bolj brihten, kot zgledaš, he, he. Da boš že prišo k pameti …
– Eh, nekaj naklada … on se tud na te vaše stare bende pali … Laibach … Lačni Franz … pa na tote angleže je nor … Joy Division …
– Ja, nea vem, kaj ga to tolk obseda, tota angleška depro scena. Neki kvazi naci depresivci. Baje so hotli kot Hitlerjugend zgledat.
– Aja, nisem vedo, samo muzika pa ni tak slaba.
– Muzika je carska, ti naši se lahko seveda skrijejo. Oni bas, ko ga piči skoz komade, je iz vesolja. Kot da sam med te strune padeš, pa te frca sem ter tja, stari, ko jih Hook špona … Ian pa malo fuša, če smo iskreni, samo s tistim globokim vokalom, stari, vse skrije.
– Ja, vse poznam, te komade, non-stop je Grega to poslušo, ko je še doma bil.
– Samo to so ti drugi filmi, totih, ki so v kapitalizmu gor rasli. Kao neke osebne težavice, depra, jao, jao. Ni to nič proti našim, ki so in smo res za železno zaveso čepeli. Tu je muzika mela neki smisel, razumeš …
– Ja, pa saj tam tudi ni blo vse rožnato,.., tud majo železno lady, revščina jih jebe, pa …
– Eh, cvilijo brez veze, pa še prodajajo to …
– Človeška stiska se ne ozira režimske okvirje …
– Je mel prav Grega, res si glavca …; se je Džanks še pokroviteljsko nasmejal pa potem kar naenkrat obmolknil v tem nasmehu in zadovoljnem kimanju. Tisti piš življenja, ki je prehodno zavel, se je očitno spet umaknil. Malo sem ga še ruknil, nekako nepotešen, sploh zdaj, ko sem kao pridobival na neki veljavi v njegovih preluknjanih očeh, a ni bilo več pravega odziva. Le namuznil se je še, a po mojem že kakšni drugi komunikaciji tam noter v svojem piskru. Odnehal sem in ga prepustil njegovi temi v polživljenju.
No, mi smo jadrali v drugo smer; koka je kar hlapela v naše nosove, skakali smo po prostoru, se drli v zvočnike, kot da oni notri nas poslušajo in ne mi njih. Jaz, Majk in Džoni smo slekli majice, napenjali muskulaturo, Vesna pa je ob tem zasanjano lebdela in se narahlo pozibavala v svojem svetu. Džoni je imel kaj za pokazat; očitno je dobro investiral v svoje telo, ker je vse kar kipelo od konjskega testosterona in steroidov. Majka je malo špeh reševal, da mu je pariral, jaz pa sem ob vsem tem še najbolj spominjal na opilek Džonijevega telesa. Le glavo sem imel večjo od njega, pa še tisto čupo gor, v vse smeri štrlečo.
Ko je gorivo pošlo, se je že počasi pričenjalo daniti. Popadali smo nazaj na kavč. Džanksa ni bilo nikjer; verjetno je med našim norenjem tiho oddrsal nazaj v svojo kamrico. Svoje misli pa je le pustil na varnem v moji glavi.
– Čuj, Džoni, je Majk načel, kaj bi lahko kupla tiste pivnike? Ene sto bi jih rabla …
– Pa kaj bota s tem?
– Prodala jih bova, pa raztalala naokoli, je Majk razložil najine kao načrte. V bistvu pojma nisva imela, zakaj je zdaj to treba počet, se dilerja špilat. Pač korak naprej. Nekaj časa konzumiraš, potem pa bi se še sam v to občutljivo shemo narko sveta vključil, kaj zaslužil. Majk je o nekih frocih tam med bloki v S23 govoril, kako da ga skoz žicajo, da zrihta, pa je zdaj zaslutil, da je le njegov moment to, da se spusti v posel. Mene pa je nategnil, seveda; kako kul bo to in da si bova denar potem razdelila. Lahko bi Vesnico na morje peljal, recimo, mi je rekel. To se mi je fino zdelo. Okej, sem zraven, sem mu odvrnil in poti nazaj več ni bilo.
– Ja, ja, bom zrihtal, je Džoni, vidno zadet, utrujen in postaran, kimal in govoril skozi zaprte oči. Samo dnar pripravita. To ni zajebancija.
– Bova, ne skrbi, je Majk obljubil.
Zbasali smo se v fiča in v zgodnje nedeljsko jutro. Mesto je dišalo po revščini in vlagi, sonce je topilo prazna tovarniška pročelja in razbita stekla osamelih betonskih hangarjev, titanov, ponosov Bratstva i Jedinstva, zdaj le še zadnjih zavetišč preteklosti.
Majka sva odložila pred hišo. Zapeljal sem gor pod Pohorje, proti Ledini.
– Saj maš še malo časa?
– Joj, morava? Tak sem utrujena …
– Samo malo, no, prosim …
– No, pridi …, je rekla, mi odpela hlače ter sklonila glavo v moje mednožje. Zaprl sem oči. Bilo je, kot mora biti … kot v nebesih, stari … le tisti sladkobni vonj, ki ga je Majk oddajal, me je motil; kar ni in ni hotel iz avta. Bolj kot je Vesnino telo valovalo, več ga je bilo v zraku. Pa tudi, če ga ni bilo tu …
… pizda vama materna … prokleti Majk …
Jezno sem se čez pol ure skotalil iz avta in komaj uspel vzeti zalet za domače stopnišče. Na smrt sem bil utrujen, izpraznjen, le mehur je bil poln. Glih sem zdržal do drugega nadstropja. Kot nalašč. Odpel sem hlače in ga usmeril v predpražnik.
… Evo ti mačka. Jebite se, vsi po vrsti …
