2 (1/2)
Even flow … like butterflies … (Pearl Jam)
– Prideš, greva? se je mati drla iz dnevne. Ura je bila okoli poldneva, v sobi sem imel še temno, rolete dol, vse zagrnjeno, vonj po švicu in čikih, tipična post-najstniška scena. Stric Janko je živel na deželi, v Slovenskih goricah, tam ob meji, šli smo tja vsake toliko, na obisk, po jajca, skuto, pa po kakšno kislo vino. Mama ni rada šofirala, pa je vedno mene našla, da sem peljal. Fotru se ni dalo, imel je svoje opravke, Gregor pa je tudi svoje očitno odvozil, glede na to, da ob takšnih opravilih njegove družbe nikakor nismo več bili deležni. Tudi bi ga težko vsega bledega postavil na tisto vaško sonce, med rdečelične kmečke polpijančke; je bil bolj kot en Nosferatu, princ noči, tale moj bratec; bi se pa lahko pogreba udeležil, gotovo, in ob tem še v garderobo ne bi rabil kaj dosti posegati. Skratka, prihodnost negotova in konec vedno blizu, če si vprašal njega in Morrisona.
Jaz sem bil bolj prilagodljiv in še moda je bila takšna, da si pasal naravnost na kmete in med njih. Pisane šlapice, črna očala s fluorescenčnim okvirjem, bermude z vzorcem in potiskana majica brez rokavov. Palm beach, stari; in to sredi Štajerske.
Obisk smo skratka mirno prežvečili, ene par jih je tudi mama ruknila, tako, da je rahlo komirala, ko sem jo vozil nazaj; brada ji je visela iz zgornje čeljusti, tu in tam je malo sline kanilo na bluzo med prevelike joške. Ne, da bi se zdaj na mamo palil, ampak te njene zize so res bile ene grudi, take velike, enormne, in še modrčki so bili v tistih časih pri odraslih babah taki, kot dvoje piramid je molelo torej tisto nedrje ven v armaturo. Ni mi bilo jasno, kako bodo te moje vrstnice, vse suhe in tistimi češnjicami na trupu kdaj mame, matere, definitivno niso bile tako opremljene, kot je recimo bila moja.
Večer se je bližal, čas za zabavo, poletje je še kar grizlo, ni in ni ga hotelo biti konec. Poklical sem Vesno.
– Haalo?
– Ja, Vesnič, kako je?
– O, ti si. Vrei, kaj pa te …
– Kako, o, ti si? Kdo pa naj bo?
– Ne, samo tak sem rekla …
– Ja, se mi zdi, ja …
– Ja, res, no … daj nehaj že; težiš mi s tem Majkom, sem ti rekla, da nisva nič mela …
Res sem težil. Ni mi dalo mira, piknil jo je, ko sem bil na plesišču. Minilo je že od takrat, kaj jaz vem, a sem to slabo prenašal; s časom in občutkom, da me oba naenkrat za nos vlečeta, je le na slabše uhajalo.
… stoposto, tam v enem hausturu, zdaj pa me oba jebeta, da kao nič ni. Bom že zvedo …
– Kaj zdaj to pogrevaš, saj nisem nič rekel. Očitno te vseeno žuli …
– Dobro veš, da si točno to mislo in nehaj zdaj. Povej raje, kak je plan?
– Ja, ne vem, greva kaj ven?
– No, pa dajva. Pridem mimo.
– Pridem jaz z piciklom do tebe.
– Ne, pridem jaz z vespico.
Imela je vespo; ati jo je kupil za svojo punčko, tako živo rdečo in potem je z njo šminkirala naokoli. Nisem imel nič proti, da sem kdaj prisedel, čeprav je pa večinoma itak dala meni vozit, ko sva šla skupaj na kakšen giro.
– No, še boljše. Čakam doli.
– Čao.
Hop na moped, zasukaš gas in že se svet odvije mimo tebe kot s straniščne role. Ni bila bela, prej ena takšna že nekajkrat ponucana, pa nato zvesto nazaj zarolana, prištimana za nove naivneže z radovednim nosom. So komunajzarji to le znali, mesto v socialistični drek zapakirati. Vse je bilo enako, vse sivo, vse preživeto, a še kar ni hotelo umreti. Sta pa sonček in topel poletni veter dala simpatični pridih tej betonski žalosti. Gledal sem levo in desno, videl nek svet, ki ga ni več bilo, stare avstro-ogrske ruševine, vse klavrne, olupljene, nanje pa, kot da je nekdo od daleč fuknil betonski monolit, kot celo mesto velik … A so šparali, smo le provinca, ni, da bi se ven metali, pa je cementa za nas zmanjkalo. In je zato ta plošča, namesto, da bi zgazila vse staro, pričarala utopični novi svet, v vsem svojem pravljičnem brutalizmu, bolj krmežljavo opravila svoje poslanstvo in se nalomila pri polaganju kot kakšen suh Albert keks. In med temi okruški in odlomki pravkar zaključene soc-kom zgodovine sva si svojo pot utirala z mojo – ki to ni bila – Vesno in njenim motorčkom med nogami. Nič ni, kar se zdi, stari.
Tokrat sva pristala na Teznu. Ne bi vedel, kam, pa je pupika poskrbela za vse. Sva skratka šla po neko travico, ker je že robe zmanjkovalo. Nič novega. Potem pa k Majku domov, baje. Poševno sva se gledala, čeprav mogoče on v bistvu tega niti ni opazil – ker jaz kaj več od kuhanja mule nisem spravil iz svoje načete in skrhane psihe.
Ne bi verjel, če ne bi videl, a travica je bila na voljo v eni taki lični Marles hiški, tam v eni nepreglednih vrst socialističnega mravljišča. Zunaj parkiran golf, zraven zleknjen nemški ovčar, na verigi sicer, a je cucek deloval dokaj miroljubno. Notri je dišalo po naftalinu, neko pohištvo iz svetlo rjave kvazi-masive je kazilo prostor, naravnost je bila dnevna, skratka družinsko življenje, a midva sva zavila na levo, v manjšo sobico, neke vrste kabinet. Tam je bil zmontiran nekakšen pult, in je zgledalo, da ga je gospod, še tovariš nekaj let nazaj, zmontiral po navodilu svoje gospe – tovarišice, ki je potem tu kraljevala. No, tako sva torej stala tam, v trgovini, ki ni plačevala davkov. Gospa je imela viklerje v glavi, bila je taka rdečelasa pujsika, a nič kaj naivna, ko je prišlo do biznisa.
– Kaj bi mela?
– Eee, travo, če je …, sem bleknil.
Stara se je nagnila naprej, čez pult, in malo tiše dodala: ”Kaj pa hors vaju zanima? Imam novo robo …”
– Ne preveč, sem odvrnil, a zaznal nek tak pomenljivi molk z moje leve. Spet me je speljala v past, zvita kača ženskasta … in sem nasedel, seveda.
– Kaj pa ti misliš? sem se k njej obrnil.
Samo pokimala je, moja Vesnica. Mogoče pa bo malo bolj moja, če ji to kupim. Majk nima denarja za to, tu je torej moja priložnost, da ga prehitim. Plačal sem in potisnil paketek v žep. Pobožala je cucka in že sva jo pihnila nazaj v mesto na tistem njenem rdečem prdalinu.
Majk je stanoval na Taboru. Kopica blokov, vmes pa nametane stare hiške. Zavila sva v eno od njih pa v kletno stanovanje. Imel je svoj raj tam, ta Pavliha, lepo si je postlal, da je drgnil svojo najstniško kožo. Mogoče si je občasno pomagal tudi z mojo Vesnico pa sta jo skupaj lupila. Vstopila sva. Muzika je žagala, nek post hard core kvazi metalski band je nažigal po MARŠ-u. Tiho sem bil, gledal v tla. Preveč je bil vase zagledan, da bi opazil moj tih upor, le nakladal je, bil v elementu, še preden se je pravzaprav začelo.
– Stari, res nea razumem, kaj je zdaj to taka frka, če smo Slovenci po svoje šli … Mislim, za one doli.
– Saj ni. Pustli so nas pri miru, da odemo, znaš …, mu je kontriral Perica, udobno zleknjen v starem fotelju na kolesih in se s predolgimi nogami vozil v nekakšni elipsi, medtem ko si je prižigal cigareto.
– Ja, pa ne, še vedno lapajo, kak smo v bistvu mi vse zjebali pa vse začeli pa še Jugo razfukali. Mogoče imajo celo prav, nea vem. Moj stari pravi, da ni bilo čist nujno, da je razpadla, ne glede na vse. Da so to itak Srbi zrežirali, ker hočejo veliko Srbijo, pa so nas spretno nategnili, da mi zdaj Bratstvo i jedinstvo prvi razjebemo, oni pa pač zdaj, ubogi in ogroženi, drugega nimajo, kot da si svojo državo nardijo. Ne tako, kot jo je Tito risal, ampak tako, kot je to planiro Draža Mihajlović …
– Nima pojma tvoj stari, okej, Miha, je Perica nekoliko dvignil glas iz tistega kota, potopljenega v oblak dima. So Slovenčki kar sami to zakuhali, ko so sejo zapustili …
– Misliš kongres partije, ne sejo?
– Ja, okej, pa kongres, no, saj veš kaj mislim, nea verglaj zdaj nekaj, ker ni treba, prav?
– Saj ne verglam, sam je pa res, da smo mi samo svoje hteli, čisto enako, kot je v Atlasu narisano, pa predvsem, da ne financiramo več onih dol. Mislim, da ma moj foter prav. V to so nas speljali, da se prvi odcepimo, oni si pa zdaj lahko mažejo roke, kot jim paše.
– Jaz sn ču, da je CIA vse skupaj zrežirala; sem se še jaz vključil v to očitno politično debato.
Vesna je želela nekaj reči, pa sem jo s kretnjo utišal.
… ni politika za vsakogar, bejbi, to so moške teme zaj …
Zavzdihnila je in odšla na teraso.
– CIA? Kaj te mi CI-i pomenimo? se Majk ni strinjal.
– Paše jim, da se tu vse razsuje. Minirajo ruski vpliv v tem teritoriju. Ozemeljske igrice, stari. Juga razpade, ena trdnjavica komunizma manj. To je to. Tudi če se zdaj vsi pokoljemo. Nič hudega. Bo pa za orožarski biznis kul. No, vsaj tak moj foter pravi. Jaz se z njim tu kr strinjam, sem dalje razmišljal in kontempliral.
– Slovenčki samo izgovore iščete …, je Perica presekal. Je bil poudarek na -te, sem zaznal to. Tista četrtina Slovenceljna je kar nekako zvodenela, se stopila v neki večji genski juhi. Imel je notranjo dilemo, je pričel tehtati svoj genetski material, pa ateja in mamo, pa še Dinota, svojega brata tudi, da se je nekam nagnil. Ker čas je bil tak, da je bilo nagibanje potrebno. Balansiranja je bilo nedvomno konec.
– Neehajte žee, no, je Vesna potarnala, ko se je vrnila.
– ”Kolk si jih že danes skadila, Vesnica,” sem potegnil z njo. Ni bil pravi trenutek, da se dalje nacionalno definiramo. Miha je bil na enem bregu, Perica na drugem, jaz pa sem kar čutil, da tudi v mojih belokranjskih gatah in genih nekaj čezmejnega brbota. Foter o tem ni nikoli kaj dosti govoril, nekako se pa je le vedelo v družini, da počivajo tudi onkraj Kolpe neke korenine. So bile drobne, neznatne zaenkrat, pa je kazalo, da bodo hitro hipertrofirale, če bomo padli na to gnojišče nacionalizma. In padali smo, mater mu.
– Nea vem, škatlo. Vse me že peče po grlu. Kaj bomo danes zvečer? Meni je dolgčas …
Perica se je vstal in nekako čemerno odhrustal do vrat.
– Grem jaz.
– Nea seri, stari, kam te …, ga je Majk skušal ustaviti.
– Ne, moram, sem mami obljubo. Saj je okej, se pač menimo.
– Ja, samo menimo se …, sem še jaz malo miril situacijo.
Majk je že bil v drugem filmu: ”Čuj, gremo do tetke. Saj veš, tisto, kar sva se menla zadnjič.”
– Aha. Okej … , sem odvrnil. Samo midva z Vesno sva z vespo. Kak boš ti?
– S piciklom grem. Ni tak daleč. Se tam dobimo.
