Prebijava se skozi metre in metre plastičnih cevk, raznih filtrov, grelcev, kontejnerjev, razkuževalnih ultravijoličnih luči in drugih aparatur, ki mi jih je pravkar razkazovala. Vsa ta mašinerija ne proizvaja samo veliko hrupa, ampak tudi precej toplote in čeprav sva v kleti, se začnem potiti. Povzpneva se po stopnicah, zavijeva skozi eno sobo, nato še skozi drugo, končno zakorakava v velik, svetel in moderen prostor, ki je hkrati kuhinja, jedilnica in dnevna soba s prehodom v teraso. Prostor za obedovanje od ostalega dela ločuje ogromna kocka slane vode s plavajočimi ribami in žarečimi koralami. Nos približam gladki stekleni površini, ki pa se ne orosi, ker je pretopla. Po finem pesku in morskih skalah se verižijo svetlobne kare, ki jih meče soj luči, lomljen na vzvalovljeni gladini. Chelmon rostratus, Balistoides conspicillum, Amphiprion ocellaris, Paracanthurus hepatus in množica manjših ribic plava med raznimi koralami, ožigalkarji, škampi, morskimi ježki, zvezdami, kumarami in sorodnim eksotičnim inventarjem.
Pomislim na tisto psihodinamično podobo duševnosti, po kateri zavestni del predstavlja zgolj vrh ledene gore vsega psihičnega aparata. Tako nekako je tukaj: Hrupna in vroča klet, polna kablov, utripajočih lučk na nadzornih ploščah, filtrov, razkuževalcev, zabojev hrane in grelcev omogoča spektakularen tropski biotop zraven srednjeevropskega kuhinjskega pulta v zgornjem nadstropju. Podobno kot kilometri in kilometri strežnikov, prepletenih s cevmi za hlajenje in kabli za pretok informacij ter energije, razporejenih v betonskih halah znotraj industrijskih con na obrobjih mest omogočajo razcvet spletnega sporazumevanja, efemerne nize všečnih podob.
Prozorna steklena stena akvarija spominja na filmsko platno, na zaslon, za katerega Stanley Cavell pravi, da prej kot pričara svet, mene – torej gledalca – za-slanja iz njega. Enako je pri akvariju: vsa njegova poanta je v tem, da jaz nisem del njega, da je on pred mano kot theatrum mundi pred bogom, kar mi omogoča, da varno s kavča spremljam dramo življenja, boj rib, bohotenje koral in tekanje rakcev, da ga vidim v celoti in predvsem gledam kot neudeleženec, voyeur. Stena akvarija je v tem smislu utelešenje koncepta theo-ria, božjega pogleda, impulza imeti ves kozmos pred sabo. Steklo lahko poči, želja po obvladanju sveta s pogledom pa je nezlomljiva. Celo več: njeno nepremično trdnost ji daje ravno prosojna krhkost stekla, ki pogled omogoča. Ravno zato, ker je kot steklo nevidna, je lahko intenzivno prisotna. Vse, kar mi zdaj na tem Olimpu še manjka, je tunin sendvič, da si ga tako kot tisti antijunak v kratki prozni pesmi Jamesa Tata s satirskim smehom privoščim pred morskimi bitji na drugi strani ontološke pregrade.
Drugačen odnos do rib sem uspel vzpostaviti na sprehodih v bližini Betnavskega gradu. Ko grem čez Radvanjski potok, se s komolci naslonim na železno ograjo in gledam, kako narasla voda s sabo prinaša koščke alg, odpadle lističe, cigaretne ogorke, plastične slamice. Spominja me na tok misli in na ves balast, ki gre skozi mojo pozornost čez dan. Pod mano je zmeraj jata malih ribic, ki šviga naokoli, da dviguje mulj z dna, občasno jo ob rob korita stisne kakšna večja riba, ki priplava mimo. Največja, Petra, je dolga okoli petintrideset centimetrov in je izkušena opazovalka. Po tolmunu ne plava brezglavo in impulzivno, ampak načrtno in nadzorovano: ko vidi, da prihajam, se najprej skrije pod most, potem pa počasi priplava proti toku izpod nadvoza z očesnimi zrkli, obrnjenimi navzgor. Občutek imam, da se zdrzne, ko me opazi, a zna se obvladati in ne zbezlja kot tamale, ampak se samo elegantno obrne s tokom, ki jo pogladi po boku in potisne nazaj pod most. Čez trideset sekund se spet prikaže iz sence, se zadrži nekoliko dlje, potem pa ponovno s potokom zajadra v temo. Interval je čedalje daljši, dokler se ne naveliča in je ni več na spregled. Sam se takrat tudi naveličam in grem dalje, naprej ob potoku do Ledine in nazaj na Ljubljansko.
Dejstvo, da je življenje tako žilavo, da sredi več deset tisočglavega urbanega naselja, ki proizvede neskončne količine različno strupenih odpadkov, ne potrebuje umetnega dihanja, tako kot oni koralni greben v dnevni, me zmeraj presune. Mislil bi, da v dreku, ki smo ga nastlali zadnjih sto petdeset let, ko smo se naučili avtomatsko proizvajati umetne spojine, ne preživi nič večjega od petih milimetrov, a poleg uši in virusov v urbanem okolju pri nas mirno najdeš potočno korito, polno modrih kačjih pastirjev z vijoličnimi krili, ki frčijo okoli cvetov perunik. Zadnjič sem med ribami videl plavati belouško. Malo bolj zgoraj, pri sotočju Pekrskega in Radvanjskega potoka, živi par mlakaric. Najdeš lahko še čaplje, nutrije in celo srne.
Če odprem vsa okna v svoji spalni pisarni, ki se razprostirajo čez vzhodno steno, dobesedno odgrnem cel zid in ga zamenjam za nebo. Mislim, da Georg Simmel nekje govori o posebni naravi oken in vrat in dejstvo je, da je v primerjavi s prozorno stekleno steno akvarija okno nekaj povsem drugega, saj se ga lahko odpre. Je to vstop božanskega motrenja v svet, inkarnacija pogleda? Uprem se v dlani in gledam lastovke, ki kričijo in letajo po kotih blokov čez krošnje dreves. V nasprotju z ribami njihovi vektorji niso poravnani, njihove tirnice se prečijo križkraž, kot smeri letal na radarju. Izberem eno ptico in spremljam njen let. Spet živim v podstrešnici, tako kot na Dunaju, kjer pa sem ob odgrnjenih zavesah skozi tanko, stečeno steklo zamazanih stoletnih oken srečeval bogove. Razne Apolone, Afrodite, Marse in Zevse, večne, negibne, brez vektorjev, zmeraj enako razpoložene, ne glede na letni čas ali vreme. Tam, na obdonavskem Olimpu nisem nikoli srečal nobenega smrtnega bitja, nobenega vrabca, nobene podgane, še rože ne. Mogoče so golobe zastrupili, da ne bi srali po božanskih licih. Ko te je lift iz konca pred-prejšnjega stoletja, ki je spominjal na vertikalni tramvaj s klopjo, preoblečeno v rdeči žamet, pripeljal na vrh Bräunerhofa na Stallburggasse 4, v hiši, ki jo opisuje Thomas Bernhard v Wittgensteinovem nečaku, si stopil med bidermajerske pozlačene mizice, stari cesarski porcelan, lijakaste gramofone, ki so trobili dekadenco s konca monarhije, zaprašene oljne slike, ki čakajo na zapuščinsko dražbo in marmornate kipe na strehi Hofburga. Znašel si se v ars longa, v sferi večne umetnosti, ki pa mora biti za to, da bi bila nesmrtna, dvignjena nad življenje in je zato brez življenja.
Ni tako, da bi napredovali od rastlin k živalim, pa potem k človeku in bogovom, pač pa so na dnu »domače živali«. Pa ne zaradi bogve kakšne ontološke hierarhije bivajočega, ampak prej zaradi človekove želje po gledanju mikrokozmosa in nadziranju univerzuma: da bi bili kot oni kipi, ki gledajo na ulice Dunaja, le da bolj živi in še bolj oblastni.
Vse življenje sem preživel z živalmi, rodil sem se v družino s psom in od takrat do danes nisem bil nikdar brez psa, so pa bili tudi časi, ko smo imeli celo trgovino za in z malimi živalmi. Vseeno pa se mi zdi, da šele zdaj, ko sem spoznal Petro, tu in tam vzpostavim tak stik z živalmi, ki ne temelji na ideji »imeti« nekoga: bodisi nekoga, ki je »prijatelj«, bodisi nekoga, ki je »lep« ali »eksotičen«. Spomnim se, kako je zame, ko sem bil še otrok, ideja imeti pisano rozelo, (Platycercus eximius) – ki je sicer bila nadomestek nedosegljive are (Ara macao) – predstavljala posedovanje svetega grala, tega, da sem imel v kletko zaprto bistvo tropskega sveta. Hitro kopneče bistvo, ki je v roku enega tedna odteklo skozi rešetke in se izgubilo v profanosti dnevne sobe, da so jo napolnjevali samo še oblaki perja in kriki obupanega ptiča, čigar ime sem že zdavnaj pozabil.
