2 (2/2)
Even flow … like butterflies … (Pearl Jam)
Čez 15 minut smo bili zbrani ob vhodu v bel blok z vijoličnimi zaplatami. V lift in osemka. Lepo smo bili zbasani na kup, jaz, Vesna in Majk, preblizu, ker je bilo videti, da ve vsak malo preveč o drugem, pa smo mogoče zato nekako apologetsko zrli vsak v svojo nedefinirano smer. Jaz sem si tla izbral, Majk strop, najina pupa pa nekam v steno, kjer so bili vrezani takšni in drugačni prebliski prejšnjih potnikov te vertikale.
Odprla je vrata. Živela je sama, le dve mački sta še motovilili po stanovanju. Noter je domoval takšen zadušljiv vonj po nekih drugih časih in pa predvsem po tetki, ki je ob vseh arhivskih kemikalijah očitno uporabljala nek neprebavljiv, izjemno sladkoben parfum. Se ga kar nisi mogel navaditi, ne vem, če se je polivala z njim, ali pa je imela tisto pumpico, kot kakšna stara grofica, da je vsako jutro samo dodala nov sloj na stare plasti. Ker tudi napudrana je bila tako, si videl, da skrbno vsak dan nov milimeter nanese, in je ta svetli puder potem počival še povsod naokoli – na njenih ramenih, na naslonjalih temnorjavih stolov in na čokoladni zofi v dnevni. Kot Bajadera je vse skupaj zgledalo, sem pomislil, tisti Krašev, iz rjavo rumenih slojev sestavljeni cukr – in po cukre smo dejansko tudi prišli, vsaj tako je Majk obljubljal.
– Tetka, to je Dejan, to pa Vesna. Moja prjatla.
– Pozdravljeni; boste malinovec in piškote? Takoj vam prinesem …
– Hvala, hvala; smo se zahvaljevali in počasi popadali na tiste popudrane fotelje.
– Miha, kako je mama? je tetko iz kuhinje zanimalo.
– Vrei je.
– Zdaj, ko je ata brez službe, ji ni lahko. Vem to.
– Eh, saj bo že. Če pa je fabrika crknila. Bo našo nekaj drugega.
Ni se preveč sekiral, Miha alias Majk. Ali pa se ni niti zavedal. Jebe se najstniku, če so starši v službi, moti jih le, če so preveč doma. Za jest je še vedno bilo. Saj ni, da bi na kakšne čezoceanske potepe človek ciljal, do te naše Jadranske mlake pa že vsak pride. Z denarjem ali brez. Čeprav, so se Hrvati pričeli naenkrat čudno obnašati, kot da to ni več naše morje.
… Ne se hecat … Čigavo pa te je, če ne naše? …
TAM je skratka crkoval, foter, do nedavnega še ugleden kader v eni boljših orodjarn v celi Jugi, pa je naenkrat ratal le še presežek v letih, ki niso več zaposljiva. Idealno, za flašo mu v roke potisnit, če bi mene vprašal, ni pa Majkec tega tako videl. Ne vem, ni hotel ali pa mu ni tako daleč neslo.
– Hja, bolj slabo mu gre to iskanje. Vem, vem. Ker je tudi že sem večkrat prišo. Se potožit.
– Aja? se je Majk kao čudil.
– Ja, rad pride ati, se je stara namuznila. Skorajda malce preveč, če bi me vprašal. Sem to nekako zaslutil, pa tudi Vesni se je zazdelo, glede na to, kar sva se kasneje menila. Šit. Kaj naj zdaj midva, z najino idejo o njeni donaciji za našo stvar? S starim nisva mogla tekmovat, pa tudi, če bi tetka nakazala, da je možnost, hvala lepa, jaz v takšno žrtev ne bi šel, pa tudi če ga eno leto ne namočim. Vesna se je samo muzala. Majk se je na te komentarje še najbolj brezbrižno odzival, le s široko razprtimi očmi je nekam zasanjano gledal. Mogoče je tisti puder tudi že kdaj doma videl, ali pa celo fotra zavohal, ko je damfal po njeni prazgodovinski kozmetiki. Nekaj je gotovo vedel, bilo je videti.
– Ste kar tako prišli ali je kak poseben namen vašega obiska? je ta stara prehitela tole naše naenkrat vzbrstelo obotavljanje.
– Hja …, je Majk nekam negotovo krenil skozi pravkar odprta vrata. Stvar je, pač, da smo se pogovarjali, da bi ustanovili bend.
– Kaj pa je to bend, Miha?
– Glasbena skupina. Igrali bi glasbo. Vesna bi pela.
– A. Lepo. To pa je res lepo. Kakšno glasbo pa bi igrali? je tetko zanimalo.
– Rock’n’roll, tetka.
– Aha …
In tako dalje, je Majk kar napletal, se očitno le otresel, vsaj deloma, strahov in pomislekov, pa tudi druge ni imel, ko ga je stara kar povabila v svoja lovišča. Je bilo dokaj čudno, da je sploh imela denar v tistih nemirnih časih. Bilo je še namreč prezgodaj, da bi se finančno profilirali; vsi smo imeli za burek in to je bilo to. Juga nas je še vse tlačila, vsaj simbolično. Nova državica je sicer bila tukaj, a bili smo daleč, zelo daleč od nekih finančnih prosperitet ali spodbud, zacementirani v enakopravnosti praznih žepov.
Od Majka sem naknadno izvedel, da je bila svoj čas gledališka igralka, ob tem pa tudi leta šmirala z nekim nemškim stanovskim kolegom. Ta je potem nekako presahnil, in ni vrag, da je v svoji ljubezenski vnemi do naše starlete svoje honorarčke in prihranke prepisal podjetni babnici. Ker tam v tujini se je dobro calalo, če si na odrih nastopal. Pri nas je bilo vse za en kurac, so se pa ljudje potem seveda drugače znašli. Tako kot tetka in pa Majkov ata, recimo. Glavno, da kroži.
– Koliko pa bi rabili? Za skupino?
Tudi izražala se je lepše, stara, kot mi, je z eno nogo še kar na tistem odru stala, čeprav je že od zdavnaj bila v penziji.
– Ja, saj veš, marke bi ble okej…
– Marke, seveda, Miha, ti naši ‘penezi’ – tu se je posmehljivo namuznila – niso za nobeno rabo.
Lahko je tako govoriti, če injekcije iz Nemčije dobivaš. Se očitno splača Švabe kavsat, pa še vse je na to kazalo, da bo končno lahko obelodanila to ljubezensko navezo iz preteklosti, zdaj ko so stare zamere s temi holcarji končno minile. Nemci so postajali novi prijatelji, stari prijatelji pa so bili sedaj sovražniki. Kdo šteka ta odrasli svet in njihovo politiko. Ni bilo to za nas. Mi smo se želeli le lepo imeti. Pa biti zadeti.
– Bo petdeset mark dovolj?
– Tetka, za to niti enega bobna ne dobimo, je Majk višal stavo.
– No, pa sto. Več zdaj res nimam.
– To bo pa vredi, tetka, je Majk bolj veselo kimal. Tudi Vesna in jaz sva se strinjala, kajpada, matematika je bila namreč preprosta; sto mark je enako set bobnov, je enako ena kitara, je enako vrečka LSD-jev. Seveda smo vsi vedeli, da bo račun precej bolj preprost na koncu.
Tam spodaj, pred blokom smo skadili enega.
– Ja, kaj pa je to blo? se Vesna ni mogla načuditi celotni sceni nekaj nadstropij više. Pa ta puder povsod, se je obrnila k Majku.
– Ja, vedno je bla taka, malo posebna.
– Noro, stari, sem še jaz dodal. Pa tisto o tvojem fotru je tudi blo dobro, sem še jaz dodal svoje, a se Majk nekako ni odzval, temveč je očitno raje spremenil temo: ”Se zvečer pri meni dobimo?”
– Jaaa, je Vesnica ploskala z rokama.
Strinjal sem se. Potreben sem bil, odklopa in pa na splošno, seveda. Sem slišal, da je seks boljši, če si v stanju razširjene zavesti. No, bomo videli. Samo še robo nabavimo. Majk bo skočil do Džonija, midva z mojo ljubico pa bova za premedikacijo še enega zvila, okoli somraka, da bosta skupaj cvrčala, džoint in pa konec dneva, tja v noč zgorela in posrkala še naju dva v opojni dim.
Čas se je zarolal za nekaj ur in že smo bili tam kot prej, v tisti Majkovi čumnati. Sedeli smo na tleh kot pri kakšnem šamanskem obredu, ves prostor je žarel v pastelnih odtenkih iz namizne svetilke. Trdi rock je grizel iz plastičnih mrežic. Podzavestno sem stresal čupo, kot pravi lead singer, čeprav s prekratkimi lasmi in v nekem drugem časovnem in družbenem pasu kot tisti, ki se je drl v komadu.
– Kako kaj kaže z Džonijem? sem Majka naskočil.
– Nimam še robe. Če to misliš. Sem mu dnar dal, pa je reko, da bo zrihto.
– Kar dal si mu?
– Ti mu ne bi? me je Majk pogledal izpod zvijuganih obrvi.
– No, ja, saj mogoče pa res …
– Glej, ne moreva nekaj srat; saj sem malo razmišljo, pa nisem potem cinco, ko mi je za gnar reko …
– Ja, ja, valjda …
– Saj se ga lahko še vedno vsaj vsujemo, če že nič drugega nimamo …
– Mogoče pa mamo, sem se namuznil.
– Kaj pa maš? se je Majk odkrito začudil.
Pogledal sem Vesno; oči so ji kar zažarele. Iz žepa sem počasi potegnil najin popoldanski nakup in ga postavil na mizico, tja na sredo med nas. Majk se je sprva začudeno zazrl v temno zeleno, z gumico zategnjeno in kot koščica veliko, no, bolje reči, majhno vrečko, ki je nemo čakala na nas tam na sredini, nato pa se nekako brezbrižno, a očitno le rahlo nevoščljivo namrdnil. Vedel je, kaj je noter. Vedel sem tudi, kaj ga grize. On naj bi robo zrihtal pri Džoniju, pa je le en kurc od tega bil, še tistih sto mark mu je izpulil za hvala lepa, jaz, amater na sceni, pa takole mimogrede kepico horsa zrihtam.
– Probamo? sem rekel.
– Daj, spucajmo mizo, je Vesna že hitela pospravljat nastlane papirje, nekaj, kar je očitno še bilo iz srednje šole, pa tudi par zapiskov iz strojnega faksa, kamor je Majk očitno le občasno zataval. Še sam je pričel pospravljat, in tudi zrihtal je neko coto, ali pa je bil umazan štumf, kdo bi vedel.
In že smo sedeli, miza čista, kot že dolgo ne, še mama bi bila na sina ponosna, če ne bi vedela seveda, zakaj jo je pobrisal. Kepico smo razsuli; vsebina je bila rjavkaste barve, brez vonja. Majk je odtrgal košček kartona, kreditne kartice valjda ni imel. Smo pa imeli bankovce v žepu, idealno za narediti tulec. Nekaj črtic je narezal s tistim kartonom, Vesna je zrolala tulec in se s svojim majhnim ljubkim noskom sklonila nad mizo. Spomnila me je na to, kako se je tu in tam sklonila name v avtu, pa tudi na to žal, da se je verjetno enako sklanjala v Majkovo naročje. Ampak kdo sem jaz, da zdaj pizdim. To je pač tekma, za naklonjenost, nič drugega. Punca le ovohava meso, išče snubca za gonjenje, midva pa se bova že udarila. Po civilizacijsko seveda, ne bova šla v prazgodovinske metode, raje se bova na fino jebala. Tokrat sem bil očitno jaz na potezi.
… Kdo ti bo drogo rihto, ljubica, ko jo imaš tak rada, kdo? Dejan bo, Dejan, na totega lažnivega Majka kar pozabi …
Čeprav, mogoče pa je vse bilo le v moji glavi; ona me ni varala, jaz pa sem le nažigal neko črvivo ljubosumje, da me izpodje, nagloda, pa spravi najino vezo v franže. Potem pa bo seveda k njemu letela, kriv bom pa jaz.
Vesna je potegnila, črtica je počasi izginjala v tisti zarolan denar in gor skozi nos v njeno glavo. Jaz sem bil naslednji na vrsti. Nič ni peklo, le tak občutek, kot da bi se vse naokoli mene sprožilo sto zračnih blazin, na koncu pa sem se še sam spremenil v ogromen air-bag, ki je potem letal tam po prostoru, kot tisti Michelinov balonko. In sem pogledal Majka in Vesno, ki sta prav tako kot jaz, napihnjena in lebdeča poletavala sem ter tja po pastelnem zraku ter se trkala, narahlo, blago. Vse je bilo drugače, lepše, mehkejše, ura se je ustavljala, spet krenila dalje, mogoče celo tu in tam malo nazaj, pa spet naprej, morda še malo levo in desno, čudne smeri je ubirala in nič nismo mogli. Leteli smo nad sobo, ven skozi okna, nad mestom, kot v tistem komadu od EKV, ki si ga je moj brat tako rad pel.
… Evo me sada, Grega, evo me … Putujeemo iznad graada, grad se smeeje, gleda na naas …
Je pa ta luft v naših glavah bil kratkega veka, hitro je spustil ventilček, in smo kaj kmalu popadali nazaj na stole.
– Noro, mater mu jebem, je Majk zadovoljno kimal. Vesna se je strinjala in prižigala naslednjo cigareto. Vedno je bila naslednja, pravi ketenrauher je bila.
– Dajmo še, sem rekel. Nekaj heroina je še bilo na mizi, ravno dovolj za še eno rundo.
Spet smo potegnili in ponovno nas je napihnilo, dvignilo, vrglo iz tečajev realnosti, zakoni fizike so se v glavi stalili, iz navadne smo v trenutku prestopili v nenavadno, kvantno filozofijo.
Malo dlje je tokrat trajalo. Spet sem letel nad mestom. Razbite črepinje spominov so ležale po ulicah. Lokalne mačke so tekale med njimi in se poscale, kjer jih je zgrabilo. Za njimi so prišli cucki, vsi garjavi in stekli, ter se posedli na svoje rane. Gledal sem ostanke mesta in se čudil. Nisem razumel, kaj vidim, sprva ne, a mi je postajalo bolj jasno. Imeli smo nekoč nekaj več tu, sploh takrat, ko sem bil majhen. Bil je sejem, bile so tovarne, bili so srečni in zadovoljni ljudje. Zaživele so vse tiste razglednice iz sedemdesetih, elementarne barve so špricale iz njih in razsvetljevale nova križišča, bleščeče kandelabre, lepe hotele, nove mostove, smejoče obraze, pisano modo in cvetoče upe. A je minilo; nov načrt bil iz predala vzet. Vse je bilo naenkrat narobe in štartalo se je na nov pogrom. Nihče ni več tega rabil, kar smo tukaj pod Pohorjem znali in počeli. Je bilo treba razfukati, demolirati, v treske dati. Več je Maribor imel, ko smo bili v stari domovini, bili smo razvojno naravnan industrijski center. A so nas zmamili v novo državo. In je ex-proletarska vaška politična garnitura, ki je še včeraj sestankovala po gostilnah v sobah za poroke in sedmine, kar naenkrat pričela diktirati novi red iz državnih pisarn na novo formirane prestolnice. Je bil kreativen, tale pristop. V storitve gremo, so rekli politiki, frakcionisti, sekularisti, novi dogmatisti; fabrik ne rabimo. Kaj bomo z orodjem, to je za v smeti! Kaj bomo s stroji, to je za v muzej! Komunizma. Rdeči so tovarne gradili, mi jih bomo rušili! In je kontrarevolucija svojo vižo vžgala, mesto pa ruknila v postindustrijski kaos. Je bilo treba s Partijo obračunat, a desetdnevna vojna ni bila dovolj, doma je bilo treba najti tarčo. In so jo našli, prestolniški zajebanci. V totem mestu, kje pa drugje. Ponos, pa kaj še. Dajmo ga! Na prafaktorje. Pa nam niso bombe vrgli, kar sami smo se razstrelili – le navodila so nam poslali.
A ne sme človek samo na druge s prstom kazati, tudi doma je režijski kader svojo vlogo krvnika odigral. Milijon bivših TOZD-ov, milijon direktorčkov, ki so morali opravičevati svoje vloge, nedorasli novi situaciji. Ker v Mariboru se je šlo na tenis, pa četudi je bil krizni sestanek pred vrati, delavci in sindikati na okopih, tržišče razsuto in skladišča polna neprodane robe. Tam na Braniku ali pa Železničarju se je sedelo, z gor zavihanim ovratnikom polo majčke, z lešom do kolen in ne glede na to, da je službena ura tekla in da so nerešene zadeve padale s prašne mize. Glavno, da ti je forehand špilal, pa da si onemu preko ‘asa stisno’. Samoupravljanje s temelji idiotizma, stari.
In tako smo jih zjebali, fabriko za fabriko, horde ljudi pa nagnali – na ceste, za šank, v kleti, jaške, jarke, zapore, na psihiatrijo, invalidske, borze, v zavode, pa na štrike – iz pohorskih vej viseče, v rjavo in umazano Dravo, v zaplinjene garaže, pod svinjske pištole, ali pa goltat škropiva, antifriz, luge in kisline. Mater jim …
Kje bo spominska plošča stala, za padle za Slovenijo? Pa ne tistih šest ali sedem, ki jim je metek kri spustil, ampak za tisoče, ki so kot živi kadavri, brezposelni, pijani, razvaline po sili razmer, z neizpolnjeno nalogo, da prehranijo družino, izšolajo otroke, poskrbijo za matere in očete, vandrali po totem mestu in lezli naprej v mesoreznico neusmiljene prihodnosti, drugim, ki so že tam, nasproti?
Vsaj mularijo so na srečo na miru pustili. Nismo težav delali, smo se pridno omamljali. Še premalo.
Odtaval sem domov. Sam. Vesna je kar tam prespala. Le prespala, tako mi je kasneje zagotavljala. V tistem trenutku mi je bilo povsem vseeno. Je zgledalo, da smo vsak po svoje mrtvi. Nihče od nas ni bil umerjen za kaj več kot za poskakovanje po bazičnih funkcijah, ki jih je telo še zmoglo. Moje je še hojo vkup spravilo, pa bruhanje tudi. Ponečedil sem vsak grm na poti. Sem že nehal šteti. Samo sline so na koncu lezle iz ust. V zadnjega pred domom sem še sam padel, pa zaspal na tistem kupčku sline.
… Stari, kak pa to poka …
