Sara Špelec: Zaljubljenka = Zaljubljenica. Rogaška Slatina in Beograd: Ljudski muzej KunstHaus produkcija, 2020
Druga pesniška zbirka prevajalke, urednice, rusistke, doktorice balkanskih študij in pesnice Sare Špelec (roj. 1985) Zaljubljenka je že na videz nadvse vabljiva, saj je estetsko zelo dovršena. Interdisciplinarna zbirka prikazuje izjemne črno-bele portretne fotografije in dele telesa z dodanimi učinki (na primer prstnimi odtisi, močno škrlatno barvo). Za fotografski del je poskrbel Mladen Teofilović (roj. 1996). Zaljubljenka je tudi dvojezična, in sicer so pesmi napisane v slovenščini in prevedene v srbščino, prevedla pa sta jih Maja Mandić in Darko Špelec.
Obravnavana pesniška zbirka je razdeljena na tri dele, in to so Prihod, Deveta dežela in Pot domov. Vsak nov razdelek se prične z nenaslovljeno pesmijo, ki ji sledijo naslovljene pesmi. Že pesniški prvenec Če (Kulturni center Maribor, 2019) je nakazoval na posebno poetičnost, ki je izhajala predvsem iz osnovnega razvijanja podobe, in na pogosto medbesedilnost, ki se navezuje predvsem na pravljice (tako ljudsko kot avtorsko; gre tako za vzdušje kot motive). A ta iluzija (ki smo še ji priča v pesničinem prvencu in še v Prihodu) se skozi zbirko razblini, lirski subjekt, ki je lahko lunohodec, zaljubljenec ali nevesta, zaljubljenka je resigniran_a in v mirovanju, celjenju same_ga sebe.
Sara Špelec nas zdaj s svojo zrelo pesniško govorico, ki je odmerjena in zgoščena v poseben ritem pesmi, ki je ponekod tudi riman, nagovarja drugače. Zrelost se kaže v popolnoma realnih razmerah, v katerih se znajdejo subjekti in subjektke. Gre za vedno bolj suveren glas s posebno zamolklostjo, torej je poetičnost manj navdahnjena v primerjavi s prvo zbirko, a je v njej zaslutiti poseben čar, če parafraziram kar avtorico samo, s podobo žalostnega klovna ali novodobno, odraslo Dorotejo (iz pesmi Čevlji): »Tableto / pogoltne in upa, / da bo spet / doma. Pogleda rumeno preprogo / in vidi par čevljev, / ki se lesketa.« Čeprav ne gre za popolno inovacijo, pa je pesnica prav z bogatim naborom pravljičnega in bajeslovnega slovstva na novi, svoj način spesnila »sodobne«, pravljične pesmi.
Tudi prej omenjeni razvoj podobe zdaj poteka drugače; podoba se zdaj razvija iz popolnoma vsakdanjih (po eni strani torej iz pravljičnih motivov in zdaj realnih), tudi že pozabljenih, neuporabnih predmetov. To so lahko cigareta, parfum, ura, (telefonska) govorilnica, gramofonska plošča ipd. Ti predmeti so oživljeni, s pesniškim_o subjektom_ko pa so pogosto tudi v erotičnem razmerju ali, sicer redko, tudi popolnoma smrtonosnem (pesem Giljotina). Prej omenjeni erotični, že skoraj fetišistični odnos pa se kaže predvsem v poosebljenih predmetih, ki jih imajo ti do subjektke. Predmeti dajejo torej strast in kot opazovalci_ke pesniški jaz oživljajo (pesem Cigareta): »Takrat si jo / vzamem; obliznem / njeno arijsko / polt, // zanetim ogenj / in / čakam, da // izgorim v jantarnem / poljubu, ki / mi pljuča / napolni / z // novim dnevom (in / prastarim // koprnenjem).« Ta obrat k živosti je domiseln in opozarja na odnose med ljudmi in rečmi, ki so navsezadnje tudi intimni. Prav dober občutek za detajle v pesmih kaže, da je pesnica natančna opazovalka in zna prepričljivo vzbujati nostalgičnost. Prav to pa doseže tudi s posebnim vzdušjem, ki je najbolj izrazito še posebej v drugem delu, naslovljenem Deveta dežela. Ta atmosfera se kaže s tem, da so subjekti_ke prešli_e v odraslost s spoznanjem ali le še z občutkom, da je iluzija pričakovanj razblinjena. A nikakor ne gre za predajo ali destrukcijo, ampak za neki vmesni prehod oziroma vmesne prehode, na primer v prvi, nenaslovljeni pesmi prej navedenega razdelka: »Ko ne najdeš poti / domov, / se ustaviš; // trikrat trčiš s petama // in miže / izgovarjaš ča / rob / ne / besede«. Prav ta drugi del Zaljubljenke je tudi vrh zbirke z vidika intenzitete pesmi, načina izpeljave in besedne izčiščenosti.
Zadnji del, Pot domov, je presunljiv zlasti v drobnih motivih, ki opozarjajo na ogroženost subjektke. V pesmih ni več dvoma o spolu; jasno postane, da gre za razočarano žensko. Pesmi so kot žalostinke (ena od njih je poimenovana Sevdah), navadno pisane v prvi osebi: »sem le še senca / tvojega sonca; glej me, / črno nevesto s podganjo vlečko /…/«. Zadnji del zbirke se spoprijema z bolečino in težo, z motivi zlohotneža, kar aludira na poezijo Svetlane Makarovič.
Nova pesniška zbirka Sare Špelec Zaljubljenka nas, kot že prej omenjeno, nagovarja tudi z izbranimi fotografijami srbskega fotografa Mladena Teofilovića, saj so pomemben del vsake pesmi. Kot dodano vizualizacijo jih lahko razumem kot nujno vsebino, ki dodatno obogati razumevanje pesmi (na primer pri pesmi Govorilnica in Mora). To so, skratka, pesmi, ki odčarajo svet subjektke, v katerega je (navsezadnje tudi) bralstvo vstopilo skozi prve pripovedi in pravljice.
