Feri Lainšček je avtor, ki ga širša domača javnost pozna kot pisatelja, večkratnega prejemnika nagrade kresnik, pesnika, čigar pesmi so med drugim doživele večje število uglasbitev, scenarista nekaterih vidnejših slovenskih filmov. V svoji karieri se je ukvarjal tudi s pisanjem kratke proze, literature za otroke, radijskih iger … Po letu 1995, ko je prejel nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, je letos sledila še velika Prešernova nagrada 2021. Ob tej priložnosti sem avtorju zastavila nekaj vprašanj o njegovem delu, objavljen pa je tudi (začetni) izsek iz Lainščkovega (kriminalnega) romana Zadoščenje, ki je izšel lansko leto pri založbi Litera.
Kateri so ključni motivi, teme, slogovni postopki … za katere se vam zdi, da ostajajo v vašem delu stalnica? Je v vašem ustvarjalnem delu kakšen element, ki ga sami dojemate kot tako integralnega, da se pojavlja skozi ves vaš opus?
Včasih se človeku res zdi, da celo življenje piše eno samo knjigo. Tak občutek mi ni po volji, čeprav obstajajo tudi avtorji, ki to res počno in lahko vidimo, da s tem ni nič narobe. Ampak, ja, če se v odgovoru omejim le na svoje romanopisje, gotovo lahko pokažem tudi na nekatere stalnice. Moji romani so večinoma zgodbe o ljubezni. Protagonisti so praviloma postavljeni v mejne eksistenčne in eksistencialne položaje, saj menim, da ljudje, oziroma literarni junaki, šele takrat pokažejo svojo resnično naravo. Naštel bi lahko tudi veliko del, v katerih je genius loci izrazito prepoznaven. Kar zadeva zgradbo, skušam zmeraj znova uresničiti svojo zamisel in ideal popolnega romana. Zanima me tudi možnost tako imenovane velike metafore … O vsem tem bi se seveda dalo veliko povedati, a se kajpada splača kaj reči le o idealu. Mislim namreč, da je ravno zgradba za roman bistvena in je vse tisto drugo, kar je kajpada še potrebno, na nek način v odvisnosti. Po mojem mnenju namreč lahko dober roman nastane le, če je prepričljivo zgrajen tako po horizontali kot tudi po vertikali. Obenem pa morata biti tu dve razsežnosti v ustreznem razmerju. S horizontalo imam seveda v mislih družbeni in socialni kontekst, ki mora biti predstavljen tako, da ga lahko razume tudi bralec, ki ga sicer ne pozna. Vertikala pa je povezana s protagonistovimi stremljenji in nam seveda posredno razkriva tudi, kako visoko in kako globoko je avtor sploh zmožen seči. Lahko bi to povedal seveda tudi drugače. Torej: Ujeti je treba duha tistega časa, v katerem se vse skupaj dogaja in pri tem enakovredno upoštevati tudi tisto, kar je Jung imenoval duh globine.
Se vaš ustvarjalni proces razlikuje od dela do dela ali sledite kakšni shemi, vzorcu?
Seveda se razlikuje, kaj pa je tudi skupnega. Pomemben se mi zdi čas priprave na roman, oziroma proces vstopanja v dogajanje, ki je pri meni običajno v vseh primerih dolgotrajen. Najbolj preprosto to morda pojasnim, če povem, da moram svoje junake prej spoznati, jih zagledati kot duhovna bitja, šele potem se lahko z njimi odpravim na pot skozi roman. Pri nekaterih delih, recimo pri romanih Prvotnost, Orkester za poljube in Kurji pastir, sem si pomagal tudi z metodo aktivne imaginacije, ki sem si jo priredil po Jungu. Kot avtor namreč želim biti del dogajanja, ne zanima me potem več tisti pogled od zunaj, avtorjeva vsevedna drža se mi zdi moteča, figure na šahovnici zna navsezadnje vsak premikati. Ali če povem drugače, pri pisanju potrebujem tak dialog s svojimi junaki, oni pa potrebujejo svobodno voljo. Vse, ki smo v tem spopadu udeleženi, nas mora zanimati, kako se bo razpletlo, šele potem to res deluje … In deluje le pri pisanju romanov. Saj pri dramatiki, scenarijih, radijskih igrah, mladinskih delih in tudi nekaterih žanrskih besedilih, je povsem drugače, tam je tisti pogled od zunaj vsekakor nujen.
Pri založbi Litera je nazadnje lansko leto izšel vaš žanrski roman Zadoščenje. Kakšno mesto imajo v vašem ustvarjanju žanrska besedila in kakšno, po drugi strani, žanrski elementi, ki jih vpletate v svoja nežanrska dela?
Večkrat sem poskusil, mislim pa, da mi ni uspelo napisati žanrsko dovolj premišljenega in očiščenega besedila. Zadoščenje je založba sicer označila za kriminalko, mislim pa, da je vendarle hibrid, saj gre obenem tudi za fantastično prozo, ali morda psihološki triler z elementi fantastike. Petelinji zajtrk, recimo, sem na začetku prav tako načrtoval kot zgolj ljubezenski roman, pa se je, hvala bogu, izšlo drugače.
Kaj vam ob obsežnem opusu ostaja v izziv? Se izzivi bolj navezujejo na izbiro teme, na poglobljenost obravnave, na slog … ?
Z romanom Kurji pastir sem si nehote postavil izziv, ki mi bo vzel vsaj naslednja štiri leta. Napisati sem nameraval le en roman, pa sem po nerodnosti tako zagrebel vase, da bo zdaj, če bo seveda vse po sreči, iz tega trilogija. Pa tudi na vzporednih tirih, če tako rečem, so izzivi. Svojo poezijo sem, recimo, privedel do roba koncepta, ki sem si ga pred dobrimi dvajsetimi leti sam zastavil. Izčistil sem jo, jo podredil jezikovni melodiki in približal ljudem, zdaj pa je verjetno čas za kako novo drznost.
Če ste do zdaj orisali stalnice – kaj je tisto, kar se v vaših delih po vašem mnenju spreminja? Kaj je tisto, kar skušate vsakič narediti nekoliko drugače in kaj so ključni elementi za rast in razvoj pisateljskega glasu?
Nikoli nisem napisal romana le zato, ker bi se mi zdelo, da je čas za novo knjigo. Zmeraj me je moralo nekaj zelo zanimati in moral sem upati, da bom potem o tem vedel nekaj več. Če se je to res zgodilo, če me je roman na nek način premaknil, sem čutil, da mi je uspelo. Potem je bilo upanje, da bo to tudi bralca vznemirilo. K nekaterim romanom, za katere se mi je dolgo časa zdelo, da so mi spodleteli, sem se potem tudi vračal in jih napisal znova. Na podlagi romana Astralni niz je nastalo že omenjeno Zadoščenje. Znova sem napisal tudi roman Ne povej, kaj si sanjala, ki je potem izšel z naslovom Češnjev cvet. Dvakrat sem pisal tudi Prvotnost, ki sem jo želel iz poetične govorice do konca prevesti v prozni jezik. Na vesti imam še roman Trik z vrvjo, ki se ga bom, če bo le priložnost, nekoč znova lotil. Mislim namreč, da se ravno v njem skriva biser – priložnost za veliko metaforo, ki je takrat, ko sem ga pisal, nisem znal prav povedati. Taka majhna nezadovoljstva ob pogledu nazaj seveda pričajo tudi o tem, da se avtorjev fokus z leti spreminja. Čeprav radi rečemo, da smo z vsakim novim delom znova pred belino papirja in se morda kdaj res tudi počutimo, kot da začenjamo svojo prvo knjigo, temu seveda ni tako. Veliko tega se človek spotoma nauči, kar mu potem lahko pride prav. Le na to mora paziti, kaj od tega je, recimo, obrtna veščina in kaj zgolj manira, ki jo je bolje pozabiti.
Odlomek iz romana Zadoščenje (Litera, 2019)
Barbe Knne se je zganila v postelji. Razbrcala je volneno odejo, s katero jo je ponoči nekdo skrbno pokril in odprla najprej le eno oko. Poškilila je pod strop in nato med zavesami v jutranje nebo. Zunaj je bil dan in sonce je bilo že visoko. Spreletelo jo je, da je zaspala in zopet nekam zamuja. Nato se je takoj tudi spomnila, da je nedelja, ki je danes zanjo še posebej praznični dan. Odprla je torej še drugo oko in sedla.
Seveda!
Z mamo sta včeraj prispeli v Knnejevo vilo, saj sta se Osti in Lali že zdavnaj odločila, da mora ta rojstni dan praznovati v njunem razkošju. Še včeraj jima je tako vztrajnost na tihem zamerila, zdaj pa se ji je zdelo prebujanje pod stropom starodavne hiše prav imenitno. Godilo ji je, da se ji ne bo treba bosti z ničemer, kar ji je bilo ob pripravi hišnega slavja običajno v nadlogo. Osti in Lali sta namreč kljub upokojenskemu življenju obdržala vso služinčad. Prišla bo gospa Nanynka iz soseske, ki bo s svojo pristno priseljensko ustrežljivostjo poskrbela, da bo na mizi zmeraj vse pri roki. Zagotovo bo prišel tudi gospod Lorenz Luzia, upokojeni policist iz predmestnega naselja Döberitz, ki ob popoldnevih tu ureja vrt in poskrbi, da je okoli hiše vsak kamenček zmeraj na svojem mestu. Že od nekdaj je namreč tako, da gospod Luzia z zadovoljstvom prihaja tudi ob takih posebnih priložnostih, ko lahko streže pijačo in zabava goste. Le tako namreč lahko še z razlogom obleče svojo edino gosposko obleko, pa tudi nekaj kozarčkov drage pijače lahko nekako na pol naskrivaj srkne. Enega za mizo z Ostijem, enega v sprejemnici z gospo Nanynko pa še enega v kuhinji in tako spet lepo po vrsti. Le kako bi torej sploh lahko ostal trezen …
A tudi to se je zdelo Barbe Knne zdaj zabavno.
Odprla je okno in se pretegnila.
Kar koli se že bo danes dogajalo, poskrbeti mora, da jim bo čim bolj v veselje. Vsem njim, seveda, ki se bodo tukaj zbrali, še najbolj pa dedu Osbertu Knneju in babici Jevlaliji, ki sta bila že nekaj časa v veselem pričakovanju. Za mamo namreč ni bila povsem prepričana, da jo njen rojstni dan, pa čeprav osemnajsti, kaj posebej vznemirja. Saj njena mama Katarina, Knnejeva edinka, je bila od vseh tu drugačna. Tiha, obrnjena vase, odmaknjena, včasih skrivnostna – le kdo bi to lahko zares vedel? – a saj zdaj tudi ni bil čas, da bi Barbe Knne o tem razmišljala. Ogrnila si je torej jutranjko in v prevelikih krznenih copatih oddrsala v kopalnico.
Obrnila je pipo, a se potem dolgo ni dotaknila curka.
Voda, ki je bila gotovo prijetno topla, se ji je namreč to jutro zopet upirala. Ni si še želela povsem predramiti obraza in razjasniti pogleda. Ni želela zbuditi telesa, ki je bilo še omrtvičeno in navznoter polno nekakšne polžje sline. Raje je spet podlegla občutku, ki ga je sicer dobro poznala. Tudi doma je namreč zadnje čase pogosto ostajala v jutranjki in se je šla umit šele potem, ko je že zajtrkovala. Bilo je to pač njeno ždenje, vztrajanje v trenutkih, ki se jih dan še ni mogel docela prilastiti, obenem pa tudi čas posebne dovzetnosti, ko se je še spomnila sanj … Čeprav danes se jih morda niti ni želela spomniti … Želela jih je celo nekako spregledati, zanemariti, mogoče potlačiti … Jih meglene in nerazjasnjene pustiti nekje tam, od koder so prihajale in se ji vsiljevale z vso svojo slutljivostjo … A zdaj, ko je takole sklonjeno in otrplo očitno predolgo zrla v svoj obraz v ogledalu, je bilo že prepozno …
Ives Helory se ji je ponoči spet prikazala.
Spogledala se je z njo v njenem zatohlem brlogu na koncu temačnega hodnika, skozi katerega se je prebijala, da bi nekako le dosegla svetlobo in si opomogla na zunanji svežini. Naletela je na njo, ko tega ni več pričakovala, zato se ji je zdelo, da jo je tu namenoma pritajeno čakala in jo ujela v past. Skušala jo je odriniti, se ji izmakniti in steči mimo, toda njene oči so bile že preblizu in v njih je bila kačja moč. Ujeta je bila v njeno nemo zrenje, že spet se je počutila kot plahi zajček, ki ne zmore več pobegniti pred gožem, in šlo ji je na jok. Zaman si je ponavljala, kar je že vedela o njej in ji je uspelo to zdaj prenesti tudi v sanje, saj tokrat tudi dejstva niso več pomagala. Ives Helory je bila namreč v resnici moški. Bretonski svetnik, zavetnik univerze v Nantesu, leta 1303 umrli patron revežev, sodnih slug, sodnikov in notarjev. Spoznala ga je med seminarjem pri zgodovini, zato je bila ob srečanju v sanjah prepričana, da stoji pred razsodnikom. Trepetala je in se panično skušala spomniti, kaj je takega zagrešila, da se je znašla na tehtnici.
»Vem, da te je bog poveličal s čudežem, ki so ga potrdile priče,« mu je pravila, da bi ga nekako le zmehčala. »Vem, da si nahranil reveža, za katerega se je nato izkazalo, da je bil v resnici Jezus,« se je udinjala.
A v njenih sanjah je bilo potem zmeraj vse drugače, kot je predvidevala.
Ives Helory je bila že takrat ženska s privzdignjenim oprsjem in zabuhlimi ličnicami, papirusi, ki jih je razgrinjala, pa niso bili popisani s psalmi, temveč so se pred njo vse bolj razvidno izrisovale skrivnostne astrološke karte. »Premalo veš o teh rečeh, Barbe Knne, za milje premalo,« ji je pravila babura, ki je bila torej vedeževalka. »Skoraj si že ženska, Barbe Knne, pa nimaš še niti funta ženske pameti,« jo je opominjala z razširjenimi rokami. »Slabo se je to zate začelo in še slabše se bo končalo, če te ne bom spravila k pameti,« ji je segala naproti in jo otipavala po vratu, kot da jo namerava zadaviti. Spomnila se je, da je tedaj v grozi zavreščala in se sredi noči zbudila v silnem strahu, ki ji potem dolgo ni več pustil zaspati. Bilo ji je še zjutraj čudno in tesnobno. Sanje so se ji zdele vse preveč žive, da bi jih lahko kar tako potlačila. Tuhtala je, kaj neki bi lahko pomenile in kaj ji je prikazen skušala povedati, bila je neobičajno radovedna, a vanje se seveda ni želela več vrniti. No, zdaj pa je bila Ives Helory neizprosno zopet tu. Širila je svoje vse do pazduhe razgaljene roke, se kakor velikanska leteča žaba dvigovala nad njo in jo prebadala s pogledom. »Vse dobre lastnosti svojega nebesnega znamenja bi morala že do potankosti poznati,« jo je opominjala. »Vsaj to bi morala že vedeti, kako ti lahko tvoj ponos kdaj pomaga,« je bila prepričana. »Pa tvoja zagrizenost in trma …«
»Ah, to,« je končno razumela. »Pa saj poznam svoj horoskop …«
»Figo ga poznaš,« je siknila skaza.
»Seveda ga poznam,« se je uprla. »Reni Weinachten mi je celo prinesla knjigo,« se je spomnila. »Rekla mi je, da je po njenem ravno znamenje bika najboljše žensko znamenje, pa sem se potem želela o tem še sama prepričati …«
»Reni Weinachten o tem nima pojma,« je zarenčala Ives Helory in se še napihnila. »Reni Weinachten je ena navadna koza in njeni horoskopi so kozji,« se je sklonila k njej in jo s svojimi debelimi prsti zopet zatipala po vratu.
»Dobro, saj vem, da je koza,« je popustila Barbe Knne. »Saj tudi jaz tako mislim,« je priznala. Bilo je na nek način res in prišlo ji je še kako prav, zdaj ko jo je bilo zopet strah, da jo bo ženska zadavila. Z Reni Weinachten sta si bili sicer blizu že v osnovni šoli, v gimnaziji pa sta postali tako rekoč nerazdružljivi. Za mnoge sta bili sicer čuden par, saj sta bili po naravi in tudi po vedenju nadvse različni, vendar nekaj je pač moralo biti, kar ju je zbliževalo. Kaj natanko je to bilo, Barbe Knne še ni uspela premisliti, pa tudi Reni Weinachten se o tem verjetno ni spraševala. Ampak razlika, ja – najbolje jo je gotovo opisalo to, da se je Barbe Knne v prvem letniku oprijel vzdevek Polbela, Reni Weinachten pa so od takrat rekli Polčrna. Vendar ko pa sta bili skupaj, so jima rekli Polbelapolčrna, in takrat sta se jim gotovo zdeli povezani zopet na nek drug način …
»Pustiva zdaj Reni Weinachten, naj kar ostane koza,« se ji je Ives Helory od blizu zazrla v oči. »Veliko je še reči, o katerih ona sploh nima pojma, ti pa moraš vedeti,« je zatrdila. »Poglej, recimo, Venero, ki je komaj vidna v tvojem znamenju!« jo je prijela okoli ramen in ji pokazala na karti drobceno zvezdo. »Lahko jo kar spregledaš, lahko pozabiš nanjo, a ona bo še zmeraj tam, tiho navzoča in čakajoča. Lahko ji vse življenje ne nameniš niti enega samega pogleda več, pa te bo še zmeraj čakala, da bi ti lahko enkrat pomežiknila in te vodila po drugi poti, če bi bilo slučajno treba,« ji je pojasnila. »Ali pa poglej v ozvezdje Škorpijona, ki je zate najbolj usodno,« ji je primaknila pred nos drugo karto. »Katere zvezde te gledajo od tam?« jo je povprašala.
»Ne vem,« je šepnila Barbe Knne. »Preveč jih je …«
»Ja, veliko jih je, zato ker čuvajo pomembna vrata,« je prikimala babura. »Zapomni si to, dobro si zapomni in se spomni, ko bo treba,« je povzdignila glas, da je odjeknilo v praznino sanj in se razleglo naokoli.
»Kaj naj si zapomnim?« je vprašala. »Česa naj se spomnim?« je ponovila in se zazrla v svoj jutranji obraz v ogledalu, ki je bil še zmeraj zaskrbljeno zresnjen. Nič tako neulovljivega, kot so bile te čudne sanje, se je ni še tako dotaknilo. Bila je jezna nase, ker ni znala razbrati sporočila ali vsaj namena. Počutila se je krivo, ker se ni zmogla postaviti za Reni Weinachten, temveč jo je najverjetneje celo izdala. Bala se je, da ji bo občutek te mučne prisotnosti še kar ostal v glavi, prsih in trebuhu ter ji naposled res pokvaril dan, ki se mu to ne bi smelo zgoditi. Zato je zdaj potisnila obraz pod pipo in se začela mrzlično umivati, kot da je vse to še mogoče sprati ali utopiti.
