3 (1/2)
Sliptu wipty wapty slidam … This is fuck oi fuck off …
(Miladojka Youneed)
Bil je konec poletja in svet je izgledal, kot da bi menjal filter na fotoaparatu svoje glave. Natakneš tisto pastelno rjavo barvo, in že vse naokoli rumeni zlato rdeča narava. Mogoče je to res, mogoče je pa le Hollywood kriv za take spominske zgrešenosti, tudi filmi imajo namreč take filtre radi. Ko se pa uščije, barve padejo, le siva ostane. In ta je Mariboru še posebej pasala.
Džoni naju je menda iskal, to je Majk uspel povedati na zadnjem cuganju. Nisem niti upal natančneje spraševati, kaj hoče od naju. Tisto vrečko pivnikov, ki sva jo s kešem nabavila, sva uspešno spravila v promet. Večino je vzel Miha in baje tudi uspešno dalje razdilal. Nekaj malega, bolj za gušt, sem si jaz odmeril in potem spodaj v hausturu in v sosednjih številkah spravil v promet. Mulci so bili za, nosili so mi tiste cekinčke, skejterčki, pa darkerji, tudi kakšnega faroškega, pod krinko očitno, si našel vmes. Vse, samo da je letelo. Nisem še pa sam hudiča probal. Nekako se nisem videl v tem halucinogenem filmu. Tako malo, kot kolateralno dodano vrednost že, ne pa kot glavni adut mamila, preveč sem se bal v bistvu. Samo je itak bilo jasno, da bo treba. Vprašanje časa torej. In pa družbe, seveda. Ker časa je bilo dovolj, ni bilo nekih večjih načrtov za naslednje, jesensko zimske mesece. Bil sem kao vpisan na faks, a le zato, da mi stara dva nista težila, zanimalo me itak nič ni.
Kar se Džonijevih poizvedb tiče, v bistvu nisem dobro razumel, v kakšnem kontekstu naju zdaj ta kratkovratni razbijač potrebuje. Saj se je vedelo, kje stanujemo, kje se potikamo, ni zdaj bilo treba naokoli razglašati, da je ta in ta pogrešan, ali pa dolžan javiti se na lokalni izpostavi narko-mafije. Me je to poudarjanje, da ‘naju išče’, malo motilo, pa tudi rahlo skrbelo. Je bilo v bistvu bolj slišati, da še tehta, ali naj naju razbije in prefuka ali pa bo morda še malo počakal. Kar seveda privede do tega, da mora imeti nek razlog za takšno razgibavanje. Najbolje torej, da poslanca, ki je najine interese pri njem zastopal, povprašam. Oziroma kar zaslišim, ker mi je hitro jasno postajalo, da je kurčev Majk nekaj zajebal, sam, brez mene, jasno, zdaj, ko pa ga odgovornosti terjajo, je brez težav pretopil individualno v kolektivno odgovornost. Stari časi in navade so tudi na tem področju očitno narekovali poslovne prakse.
Vesna je bila te dni pričakovano apatična. Ata in mama sta jo vpisala na pravo. Vpisala, ker ni sama imela prav nobenih pretenzij po takem študiju. Pa je mama ukazala, ata pa ubogal, da je treba punco vpisati na fakulteto, ki bo povila ugleden poklic. A je že od začetka vse kazalo na abortus. Najhuje pri vsem je bilo, da podobno kot jaz tudi sama ni imela nekih drugih aspiracij ali pretenzij, kaj bi počela v življenju. Fajn se imet -ja; droge in seks – ja; lepe cotike – ja; muzika – ja; študij, odgovornost, služba – ne! In je tako sedela žalostna v tisti svoji sobici v prelepi hiši tam nekje v centru, med parkom in Ljudskim vrtom. Bila je ena tistih starih bajt, še iz časov, ki so počivali v megli in dimu. Nihče nam ni znal kaj več o Mariboru-od-takrat povedati. Včasih sva se odplazila na podstrešje, ki ga je bajturina imela. Bilo je v hiši več strank, ampak Vesnini starši so bili lastniki, ostali pa podnajemniki, podedovani še iz prejšnjega režima, tako da se jih niso mogli kar tako losati, čeprav so si srčno želeli. Je bilo treba počakati na naravni potek dogodkov in čeprav je Vesnin foter, še do nedavnega majhen privatnik, pa zdaj v teh novih časih z neobvladljivo rastočo denarnico, ves čas bentil, da ne more nič prenavljati, dokler ima te penzioniste not, sem videl takšno stanje kot nekakšno varovalko, da je starega in pa Vesno, konec koncev celo familjo tudi držal nazaj ta socialistični podnajemniški cokel, jih ščitil pred dokončnim poživinjenjem ob preveliki infuziji denarja. Nismo še bili zreli za take finančne premike. Podobno, kot če zadaneš na lotu; si ga sladko najebal v bistvu.
No, podstrešje je vztrajalo v svojem cajtgajstu. Najboljše je bilo, če sva zavila gor na kakšen sončen dan; takrat si videl tiste sončne žarke, ki so se uspeli prebiti skozi opečnato kapo, bodisi skozi špranje med cigli, bodisi skozi tistih par steklenih, ki so služili za svetlobo. Cel kup tramov, s pajčevino prevlečenih je prepredalo prostor, prah je plaval po zraku in se tepel z žarki, po tleh pa kupi krame, škatel in polomljenih omar, da je bilo veselje gledati to skrito zgodovino. Hišo so gradili neki Nemci, tam na začetku stoletja, hitro po Maistrovi intervenciji pa je padla v slovenske roke. Ni Vesna nič več vedela, pa verjetno tudi njeni stari ne, pravzaprav bi še največ od podnajemnikov izvedel, glede na njihove letnice rojstev. A niso ti starčki delovali nič kaj zgovorno, preveč režimov in sistemov so preživeli, da bi izražali kakršno koli veselje ob vedno novih spremembah. Ni vrag, da so računali, da bodo tudi te novopečene s svojo pasivnostjo pohrustali, preživeli celo. Sami so že bili balzamirani, ti mladi Vesnini starci pa le napihnjen balonček; dileme, kdo bo dlje zdržal, pravzaprav ni bilo.
Kopala sva po škatlah, ki so bile razmetane po prostoru. Noter je bil stari porcelan, z rožicami potiskan, cele kupe ga je bilo. Pa porumenele črno-bele fotke, si videl neko hišno gospo, vso v pelcu, sredi hude zime na vrtu tam pred bajto. Na drugih fotkah je bivalo nekaj otročičev, v lepih oblekcah, fino krojenih, z volančki. Tu in tam se je pojavil kak gospod, z lepo zašpičenimi brki, obveznim robčkom v žepu na pol vojaškega suknjiča, polizano prečo, pa s previsokim ovratnikom poštirkane srajce. Nisi mogel vleči neke časovnice skozi te oporne točke; bili so le fragmenti, okruški, drobtine nekega drugega časa, ki ga je spet naslednji čas že dolgo nazaj po kanibalsko pojedel.
– Vesna, bi imela kaj proti, če te fotke odnesem?
– Kaj boš z njimi?
– Všeč so mi. Mogoče bi kdaj kakšno razstavo organiziral. O starem Mariboru.
– Kaj te to je, stari Maribor?
– Tisto, kar se je tukaj pred sto leti dogajalo …
– Brezveze, kaj boš s tem …
– Eh, tam, ko jaz živim, nič od tega ni; ni tega, tega vonja po preteklosti … naš blok so gradili pred dvajsetimi leti.
– Ne vem, no; jaz ti pa malo zavidam …, tu je vse staro, vse smrdi po nekem zatohlem, vlagi, miših, smrti, …
– Eh, daj no, zdaj si pa že malo črnogleda …
– Joj, zadnjič je ata v garaži neko miš lovil, pa jih je našo za celo gnezdo.
– Mačko bi rabli.
– Lahko vašega kdaj s sabo prineseš, da jih malo potamani, te naše miške.
– Ti si moja miška, veš …
– Sem, ja …
… mater, te mam rad … pojedo bi te …
– Pridi, greva zdaj dol v sobo. Bova muziko raje poslušala, je rekla. Pa sva šla.
V sobi je imela vse stene polepljene s posterji alternativnih skupin, predvsem pa so dominirale hude rock pičke, od PJ Harvey, Kim Gordon iz Sonic Youth, Blondie, Kim Deal iz Pixies, Courtney Love, tudi Nino Hagen si gor našel, celó Neno in Kim Wilde, ki sta bili, če bi mene kdo vprašal, malo iz konteksta tukaj, pa tja do Nico, ki je s svojim mortalno morbidnim vokalom spet bolj pasala v fazon; vse so se drle s tiste tapetne stene iz devetnajstega stoletja.
Enega sva skadila in poslušala. Muziko sem jaz naštelal. Faith No More. We care a lot!!! Headbengala sva zraven, da me še zdaj vrat boli.
… emancipirana je tale moja pupa … alternativa ali mainstream, je vseeno, mačizem povsod utruja … še dobro, da se punce ne dajo, prav majo …
Glasba ima svoj jezik, stari, ni važno, ali je angleško ali nemško ali slovensko, melodija in note po svoje govorijo … nič ne metaforizira tako silno notranjega besa, strahov, prežetosti, misli, samote, žalosti, obupa, nerazumevanja, egoizma konec koncev, kot muzika … in ni jih besed, da to nazaj opišeš … razstavi te, komad, če je dober, na zvoke in melodije, pa nazaj v drugačno obliko skup potegne … nisi več ti, iz mesa in kosti, si le še vibrirajoči in trzajoči falzet, staccato, alt ali sopran, skupek molekul, na drugem entropijskem nivoju kot v bazičnem stanju … melodija te sleče, odre, izkoščiči, pa ostalo v svoj svet odcedi, da se s tabo nato poigrava … loviš se, z notami, igraš se skrivalnice, sanjaš … pa ne o pobegu … to ti je anglosaksonska glupost; vsi se v neki pizdi materni rodijo, pa potem sanjajo o nekem večjem, lepšem, boljšem svetu, petdeset let že to poslušamo, pa še vedno znova nas s tem nategnejo, da kaj prodajo; … sanjaš o … zamaknjenosti, o lepoti, krhkosti, užitku … o paralelnem svetu, ki ga ni … … nimaš kam bežati, stari … kasete je konec in že si nepreklicno nazaj …
Tu v realnem svetu pa najprej osnovne funkcije. Seks in hrana. Starih ni bilo doma, dopoldan je bil, delali so ljudje, le mi, kvazi študentje smo se valjali in pretirano sami s sabo ukvarjali. Pa kaj, odraščali smo, jebiga.
Dobro sva se kresnila, prav športno je ta fuk zgledal. Všeč so mi bile njene kite in mišice, sploh na stegnih in mečih, ko so se napenjale in sproščale, medtem, ko me je jezdila. Za znoret. Potem pa je naredila še dva sendviča in pa sok, in nama prinesla v posteljo. In na to naj zdaj o svetobolju razglabljam.
Notranje bolečine so samo za lačne in nepofukane, očitno!
Nekaj ur kasneje sva bila v mojem fiču, pa ga kelila tja proti Studencem. Odločil sem se, da sam razčistim z Džonijem, tako mimo Majka, ker mu nisem zaupal, lažnivemu Mihcu, pa tudi dobra gesta napram razbijaču ne bo škodila, prej koristila. Tako sem vsaj mislil. Tudi Vesna se je s tem strinjala, kar takoj se je ponudila, da me spremlja tja v kačje gnezdo.
Parkirala sva tam pod tisto podrtijo, šalthebl v prvo, pa kar gor po vegastih zlizanih štengah. Džonija ni bilo doma. Vrata niso bila zaklenjena, njegov zadeti brat je nekaj opletal po kuhinji, vonj po urinu je tu in tam udaril skozi cigaretne zavese.
– Vama lahko jaz kaj pomagam?
– Ne, hvala, prideva nazaj, sem odvrnil, a že na vratih zaslišal težke korake na stopnicah, pa neko preklinjanje vmes. Se mi je zazdelo, da se bliža huda ura. Malo me je pričelo stiskati v želodcu, tudi o balkonu sem razmišljal, kot neki možnosti nečastnega umika. Ni bilo časa za improvizacijo, Džoni je že stal v podboju.
– Si pa upaš, sem prit, mala pizdica!!!
Takoj je bilo jasno, da je Majkova župa zalila celotno situacijo. Zdaj pa izplavaj, če ti rata!
– Prisežem, da nimam pojma, za kaj gre, sem takoj pričel pojasnjevati. Glas se mi je tresel. Pogledal sem proti Vesni, ki je nekoliko apatično sedela na kavču in si brisala nos. Džanks je imel v ustih dva čika, ju oba naenkrat prižgal in ji enega podal. Najina pogleda se nekako nista uspela srečati. Očitno je imela drug razlog za ta obisk tukaj. Sam sem ostal.
– Kako nimaš pojma!? se je Džoni drl iz tistega širokega vratu. Majku sem dal robo na predujem. In zdaj je kurbež nima več, gnara pa tudi ne! In baje sta oba v totem špilu not!
– Kako, na predujem? Kaj ti ni dal sto mark?
– Sto?! Kaj naj s tem, si rit obrišem?! Tista vrečka je za tisoč, ne pa sto!!!
V tem kričanju je že bil tik ob meni, pa me grabil za majico in pas kavbojk in stresal, da sem mislil, da bom kar skozi hlačnice ven padel. Vse okoli naju je bilo nabito s testosteronom in adrenalinom, le Džanks in Vesna sta mirno sedela in gledala predstavo.
– Tisoč?? Glej, res ne vem, no … pa tud okej, jaz sem tisto, kar sem prodal, pri sebi spravo … ti lahko dam … sam sem mislo, da ti je plačo …
– Kaj, še prodajo si dalje? Ubil te bom, razumeš!!? Pena mu je kar silila iz mesnatih ust.
Čisto sem se poscal.
– Saj tudi Majk je prodajo. Nisem vedo, da ne smeva. Saj smo se zadnjič tu menli, da bova kaj prodala … On je večino zadržal. Sigurno ma dnar. Mu bom reko, da ti prinese. Prisežem, da nisem vedo, da sva ti še dolžna! Ni mi povedo … verjetno je pozabo!
– Spizdi mi zdaj spred oči. Do nedelje mata čas, da prineseta dnar. Pa še petsto zraven. Ker sta dilala!!
– Kaj? Pa nisva tolk zaslužla. Nikoli.
– Saj se zezam.
– Res, prisežem, da ti bova vse dala.
– Glej, boli me, če sta jih dalje prodajala. Prokleta butla.
– Oprosti, res!
– Glej, tak se bova zmenla. Devetsto sta mi še dolžna, pa roka.
Malo se je mehčal. Ne vem, ali zaradi dobrega srca v tej mišični masi ali zaradi Vesne, ki se je tam na kavču božala po črnih najlonkah.
– Okej, bova, bova. Bom še danes to zrihto.
– No, le daj. Zdaj pa pridi sem, da še kako rečemo, je rekel in me pahnil na kavč. Skoraj ljubeče, čeprav sem poletel po prostoru. Naštimal je muziko, Suicidal tendencies tokrat, pa prisedel. Džanks je že zmotal džolo, zadišalo je po konoplji, cigareta miru je zakrožila v prostoru.
