4
Pack it up, pack it in, let me begin … (House of Pain)
– … in tako smo ga kurblali tja dol proti Ptuju, oni pa za nami. Luči so zavijale, sirene tudi, stari!! Glej, najebali bi ga, gadno, ampak, to je blo, kot da bi se mi Marija prikazala, res; kar naenkrat me prešine, da je tam za ovinkom tak plac za grmom, tik ob glavni cesti; vedo sem za ta plac zato, ker sem včasih tja kavsat hodo. Z avtom, se razume. In zavijem ostro not, še preden so me škifi, ki so bli tik za ovinkom, vidli. Pa istočasno ugasnem luči, motor, tak, da nisem vido, če je tam karkoli. In valjda, neka dva v golfu tam in, … no, smo predvidevali, da … porivata. Mi pa direktnega not, v štopštango. Še dobro, da so tiste gume gor, da so malo ublažile … Sem stisno po žlajfu, samo ni blo dovolj placa, stari, kolizija je bla neizbežna.
– Pa policaji?
– Mimo so zleteli, stari, naprej. Potem pa se vrata odprejo, in nek star tip ven stopi, tam okoli petdeset, tak, debel, že malo plešast; pa so mu tisti redki lasi v luft stali, kot da ga je elektrika spajtlala; hlače si je zapiro, pa nam je takoj jasno blo, kaj se je v avtu dogajalo …
– S kerega zica pa je ven zlezo?
– Na zadnjih sta bla. Kdo je bil zadaj, sprva ni blo dobro za videt. Nikoli ne veš. Ampak smo zasumili takoj, da je bil stari kurbir z neko ljubico, taki imajo familjo in froce, mu je takoj blo videt. No, tam je začel vpit, pa se nekaj dret, mi pa vsi tiho in posrani v avtu. Pa ne zaradi tipa, ampak zaradi škifov, ni pa seveda pomagalo, da je oni tulo kot jesihar. Sem zato okno dol dal, pa ga proso, če lahko tiše, ker so policaji blizu. Seveda se je takoj posral, leto nazaj v avto, pa po gasu. Ampak ni šlo, ker sta odbijača bla zataknjena. Oni ga je kelo, da se je vse kadilo od gum. Nič, niti malo se ni premakno. Okej; gremo mi vun iz avta, jaz, Džoni, pa Ivan. Ivan se po navadi ne meša, ko so biznisi, v avtu počaka. Samo, če je treba na koncu, za podkrepitev, če razumeš, ven stopi. Da onemu, ki se kaj punta, še malo s pištolo pomaha, ali pa kak prst zlomi. Stari … Nima nobenih težav s tem. Najraje ima sredince, ker so najbolj dolgi. Ga prime z obema rokama, tak, daj da ti pokažem …
– Jebi se, ne boš na meni kazo …
– … pa saj ti ga ne bom zlomo, sam da vidiš …, tak prime, pa ti s palcema oba členka navzdol potisne, da ti sklep kontra zlomi. In po navadi reče ”Tak, zdaj pa ga ne boš več mogo v pičko tišat!”.
– Ja, ni se z njim za zajebavat. Se vidi, da je bil je specialec in operativec včasih v Jugi … No, in? Kaj je blo pol?
– Ja, nič, avta smo probali narazen spravit, ker smo se držali, kot … , kak se že reče, ko dva fukata, pa ga tip več ven ne dobi?
– Coitus interruptus?
– Eh, idiot! Ne interruptus … to se je onima dvema zgodilo, interruptus, teslo, ha, ha, mi smo ju interruptirali, ja. No, imam besedo na koncu jezika … fak!
– Captivus! Coitus captivus!
– Ja, to, ja. S tem ti Puf-muti grozi, da se ne bi zakavso slučajno, he, he.
– No, v onem avtu interruptus, med obema avtoma pa captivus, torej ena velika ponesrečena jebena jeba je bila cela situacija. Mi torej zgrabimo oni avto, ga hočemo premaknit, pa ne gre. Onadva pa kar noter čepita. Pa Ivan malo popizdi, in tolče po strehi, naj ven prideta, da bo avto lažji. Vsaj tip, smo bli še obzirni zaradi babe, če je mogoče bla naga ali v neki čudni poziciji. Pa nič. Se neumna delata. Ivan spet vžge gor. Vrata se končno odprejo, pa tip, že malo bolj počesan, le prileze ven. Nas je že firbec matro. Zakaj se tolk obira? Bi nam še prijatlco predstavo? Za hec kao, seveda, da ga samo malo prestrašimo. Oni pa je začel, da nas bo policiji, če mu bomo kaj težave delali, da si je tablco zapomno in podobno. Seveda se je Džoniju pa Ivanu spipalo, pa sta ga samo zgrabla, eno je na gobec dobo, v sekundi. Ne vem, kdo ga je …
– Ivan ga je, nisem bil jaz.
– No, Ivan, torej, ga je na pičko, da je pado tam po tleh. Pa sem jaz malo mirit začel situacijo, v avtu pa nek jok. Odprem vrata, stari, zadaj pa še otrok, stari!! Otrok!! Mislim, punca, ampak punčka v bistvu. Ne vem, enajst, dvanajst let. Pa jokala. Ati! Ati! Pa sem jo vprašo, kje je ati. Pa je kazala na onega kurca na tleh …
– Uuu, jebenti!!
– Ja, bizarno, glej … ker tipa bi tam na mestu fental. Kot ščurka. Pa je njen foter bil. Prokleti kurac.
– In, kaj ste potem?
– Čuj, Toni, marsikaj sem že doživel, ampak take stvari te najbolj ruknejo. Ko je otrok v stiski, to, to … ne vem, mene to čist sezuje …
– Pa Ivan?
– Ja, saj to bi rad povedo, stari, ovi je res fukjen. Mislim, res. Gladko je reko, da to ni naša stvar. Onega na tleh je še enkrat brcno v trebuh, mene in Džonija pa nazaj v avto poslal. Pa nama potem sledil. Povej, Džoni!
– Ja, glej, grozno. Jaz bi ga tudi premlato, do … do … smrti; prisežem!
– Ja, res. Tudi jaz. Ampak šef je šef. Nimaš tu kaj. Pa smo potem v avtu kao nek sestanek meli. Ivan je reko, da imamo robo, da to ni naša stvar, da se zdaj gremo neke pravičnike. Midva sva pač kimala. Pa kaj naj bi sploh? Če bi onega razbili, bi morali poskrbet za punco. Sploh pa, kdo razume te čudne, deviantne družinske odnose.
– No, ne vem. Jaz bi ga ubil. Roba gor ali dol. Gabi se ti vse skupaj, ko to vidiš. Jajca bi mu odrezo, pa tiča, pa mu ga v lape potisno, prokleti pedofil!!
– Pa si naredo kaj, Džoni?! Si? Kaj se zdaj kurčiš?
– Mater si pameten, Dino!!
– Daj, nea seri, prosim te!! Šli smo še enkrat ven, pa malo dvignili avto spredaj, da smo ju spravili narazen. Tipa ni blo, ne vem, verjetno je posran čepel v avtu pri ta mali. Še dobro, da smo ju spravili narazen. Pol pa smo se spobrali. Saj se tud meni gabi. Ivan je psiho, njemu to ni blo težko gledat. Mogoče je še sam takih stvari vajen.
– Mogoče. Ne bi se čudo, kolko ga poznam. Čuj, kak pa ste pol naprej?
– E, moj Toni. Odpeljali smo se na Ptuj, ampak, v kontra smeri, po nekih kolovozih. V avtu je bla tišina. Ivan je zadaj one gume za moč stisko, skoz jih ma v rokah, saj veš. Se mi je zdelo, da jih nekam bolj živčno kot običajno … No, ko smo prišli, je Ivan odneso vse skupaj v neko klet. Da bodo že raztalali naprej … Največ se tega baje itak v nočnih klubih požene. Ti boš že vedo, he, he …
– Ja, res je. Ne morš fukat na stara leta, če ga malo ne vdahneš! Pa Ukrajinke, stari, te znajo robo naprej v promet spravit. Lepo si po joškicah posuje pa tip vse poliže pa posnifa. Pa plača. Ona nekaj malega dobi. Tak ti je to. Tak mamo vsaj tu v totem pajzlu urejeno.
– Eh, ni pajzl, saj maš dobro zrihtano.
– Kaj te bluziš? Neka stara kasarna prej, zdaj pa kao nočni klubič. Še dobro, da so nam pustili tote bajte, ko so spizdili dol. Če greš v tujino pogledat, kak te stvari zgledajo … Tu pač v okviru naših zmožnosti. Ni se pa za hvalit ravno … Džoni, boš še en pir? Nekam tiho si?
– Ja, glej, malo me je to s tisto punčko zjebalo. Sem že na pol pozabo, zdaj sem se pa spet spomno …
– Taki grdi ksiht, pa ves nežen in ljubek navznoter, ha, ha!
– Jebi se, Toni. Nisi ti nič lepši, he, he.
– No, vama bom še jaz eno povedo. Ko smo mali bli, sem se zaj spomno. Še na kmetih. Natalija, hej, Natalija …, pizda, se moraš dret, da te čuje, davaj, prinesi še eno rundo; tri pire! No, tam ob meji smo živeli. Malo po vojni, drugi svetovni, ne ovi naši, saj veš, no, mi smo še froci bli, vsak, ki pa je znal do pet štet, je hoto ven iz Juge spizdit, v Avstrijo. So imeli prav organizirane zbirne kampe gor, tolko jih je čez letelo. Seveda to ni bilo ravno po godu Partiji, pa so se hitro organizirali, ker policija, milica je bla še takrat, tega ni folgala rihtat, pa je armija pomagala. Stari, kak je pokalo tam v gozdu. Froci pa kot froci, samo da smo čuli rafal, smo ga že žgali v gošo, pa oprezali. Smo točno vedli, da je treba malo počakat, ker so tudi vojaki čakali, da še kakšen iz grma zleti, če jim je slučajno zbežo. Potem ko je bil zrak čist, pa smo šli mrliče gledat. Ne moreš verjet, kaj vse je tam blo videt. Od vojakov, najstnikov, še neki oficirji, pa družine tud. Niso se mitraljezci šparali, vse so kosili. Tak je bil befel, očitno. Saj marsikdo je tud uspešno spizdo, ampak dosti pa jih je tam zaključilo svojo pot. Ampak froc kot froc, sploh se nismo sekirali za trupla pa to, mislim, ni bla to glavna stvar, razumeš. Hočem ti rečt, kak te vest zajebe, pa je nimaš ali pa ne znaš pokazat, ko bi jo kao rabo. Oni postrelani so torej ležali po goši, čreve vun iz trebuhov, možgani razsuti, še neko óko sem vido ležat, ko ga je eni ženski iz čelinke odpizdilo, ampak to nas sploh ni zanimalo ali pa da bi se kaj sekirali zaradi tega. Tja smo leteli, ker smo one tulce od nabojev, ki jih je mitraljezec sprašo, zbirali. Kot slikice v albumu dandanes, ali pa kič-kugle, štekaš!? Nobene tragike nismo čutli, če pa zdaj pomislim nazaj, pa mi je seveda hudo za one reveže. Pa se takrat nismo sekirali, tudi če so bili otroci postreljeni, ker si verjetno nismo smeli sploh dovolit, da se sekiramo. Ne vem. Tudi doma nam je foter zažugal, da nas bo vse s pasom, če bomo komu pomagali. Pa nismo. Vojaki, ki so jih šicali, pa se tudi niso sekirali, ker je to pač bila služba. Vsaj takrat ne. Pride pa vse to za tabo. Če letiš čez, si ali kriminalec ali dezerter, torej že po definiciji za odstrel. … Vest je v bistvu neke vrste luksuz, lahko jo imaš, če si jo lahko privoščiš. Spomnim se tud ene ome, ki je sedela pred mano v cerkvi. Bila je v neki jopici, ki je zgledala natrgano, ampak čudno natrgano. Bil sem z mamo, ki me je ruknila in šepnila, naj bolj natančno pogledam. In šele ko sem bolj natančno pogledo, sem vido, da je bla v bistvu cela prestreljena z rafalom pa potem spet skup zašita. Se pravi, da jo je tota oma slekla z nekega trupla in si jo potem zašila. V nuji pač. Ni blo pogojev za vest takrat, če si bil lačen in če te je zeblo. Štekata? Hočem rečt, verjetno se tudi zato vi z Ivanom niste v ta drek spuščali, ker ste pač bli v neki bolj nujni situaciji in pa v službi. Bi mogoče blo drugače, če bi bli na sprehodu, pa ga zasačili …
– Ja, pol pa bi ga najebal, jebem mu mast …
– Saj enkrat ga bom dobo; verjemi …
– V bistvu mata post-travmatski sindrom, he, he.
– V bistvu res, ja …
– Jebem mu mater …
– Čuj, Dino, ko smo že pri tem, robe mi bo počasi zmanjkalo.
– Kaj pa rabiš? Koko? Horse? To verjetno ne …
– Koko, samo heroina ne, ne mi s tem sem hodit. Tu mora klientela vesela bit, da bojo fukali, pa plačali, ne pa spali. Tisto rjavo sranje drugam nosi.
– Bom zrihto. Tak kot običajno?
– Ja, nočem nekaj dost robe na zalogi met. Kaj veš, kaj se pajkanom sprdne, pa ti vdrejo not. V civilu hodijo gačit sem, v uniformi pa bi pol tu red delali. Ne bi blo prvič …
– Okej, ni blema … Čuj, kaj Diana je tu?
– Ja, je, ja. Mislim, da je s stranko. Zakaj?
– Pa nič, tak sn samo mislo … mala dobro zgleda …
– Stari, ko te tote Ukrajinke dobijo v paco, si ga pa najebo. Pazi se, to je vse, kar ti bom reko. Ti si še mlad, si ne bi kake druge, normalne, naše našo … ova bo spizdila, čim bo prilika … saj veš, lahko ji jaz pasuš vzamem, ampak če se je odločla, da gre drugam al pa nazaj, bo na koncu šla. Pa če se ti zdi, da ma kak interes s tabo, verjemi mi, da ga nima, razen, če maš dovolj penezov, da jo preživljaš … pa še njeno familjo tam gor. Pa kolk te poznam, jih verjetno nimaš …
– Ja, nimam … še … bom pa mel, če bo šlo tak dalje …
– Naiven si, Dino. Pravi mladi butl, ha, ha!
– Pa kaj pol, pač sem …
– Okej, okej, se mi že smiliš … Natalija, alo, Natalija!!! Pizda, kaj je gluha al kaj, Natalija, prosim, idi po Diano, pa če ni glih na kurcu, naj pride sem, v našo družbo. Čuj, kak pa je kaj tvoj brat? Pero, če se ne motim?
– Vrei je. Zakaj te zanima?
– Ne, samo tak … zadnjič sn ga slučajno vido …
– Kaj tu je bil? Mali pizdun!
– Ni glih mali, je še za pol glave večji od tebe …
– No, mislim, mali, tak mu pač pravim. Je pa fajn zraso. Eh, to so še mulci. Pa mali je bolj brihten kot jaz. Ne bi ga jaz v ta naš drek mešo. Pusti ga pri miru.
– Nič jaz nočem. Sam je nekaj spraševal, tak na pol brez veze, malo pa za res. Saj veš, kaj tote froce zanima. Kurvice i drogice. Z ono svojo ekipo je tu bil …
– Ja, Majk, pa oni suhi, kak je že, Dejan …
– Saj so samo firbcali, preveč puha je še to pod nosom, da bi namakali v profesionalke, pa tudi dnara nimajo. Čuj, kak pa je zdaj doma, sta tvoja dva še vedno v nasprotnih taborih?
– Foter pa mati? Eh, ne bota nikol skup prišla. Mati je za četnike, foter pa za ustaše. Jaz pa iz inata za Bosance. Potem pa oba pizdita. Jaz pa ju jebem. Saj smo pokregani, ker ne moreš to z njima. Pero pa tudi malo vleče, se mi zdi, da bolj na fotrovo stran.
– Jebena vojna. Kak pa se to koljejo. Ne moreš verjet. Prokleti nacionalizem. Pa najhuje je ravno v Bosni ratalo. Grozljivo. Kako pa tam delajo, in Srbi in Hrvati … da se ti želodec obrne … Pa če neki Američan to gleda, se ne more načudit. Isti folk, isti jezik, neke nianse v dialektu, pa se pobijajo med sabo. Točno vejo, kdo je od kje, točno, čist fukjeni so na to. Kot da smo v Afriki. Tam se ti tudi z mačetami sekajo, pa vsi isti zgledajo, od tu, z naše perspektive, oni pa natančno razdeljeni, po plemenih … Tu v Sloveniji nismo nikoli tak tega etničnega pogona trajbali. Mamo čifurje, mamo šiptarje, mamo kaj češ, pa se ne sekiramo preveč. Čim pa prideš čez Kolpo … Reveži so, to se vidi, pa drugega kot teh nacionalističnih jajc pa ‘svog ponosa’ nimajo, to pa jim politika tudi najlažje servira. Če je dnar, pol je mir, če ga ni, pa se ti narod kolje. Tak je vedno blo in tak vedno bo.
– Naj se vsi pobijejo, boli me kurac. Ne zanima me … Mene se to ne tiče.
– Vseh se nas to tiče, Dino moj … No, mogoče je vera tud po svoje kriva. Ker če tak pogledaš, pa so razlike jasne. Eni so katoliki, drugi pravoslavci, tretji muslimani. V bistvu je to verska vojna. Jebote, kak nisem prej tega vido?! … Džoni, lepotec moj, kaj si tiho? Še vedno vojno proti pedofilom snuješ?
– Prokleti mutanti degenerirani!
– Evo, pride zdaj ta mala. Dino in Diana!! Dobro se sliši …
