Večkrat sem sanjal, da se mi je zaradi močnega mahanja z rokami kot ptiču po čudežu uspelo odlepiti od tal in poleteti v višino. Vzlet mi je prijetno vzdražil želodec, tako kot naglo pospeševanje ali oster ovinek v avtu. Vem, kaj o tem pravijo freudovci: želim si seksa. To je res, vendar ne tako zelo kot letenja. Resnica je, da bi spolni odnos brez premišljevanja takoj zamenjal za samolastni polet. Za to, da bi se z močjo svojega telesa najprej dvignil nad stol, potem nad mizo, nato nad hiše, nad blok, nakar bi poletel čez park, čez reko v center mesta na kavo s kolegom. Prej kot da svojo željo po seksu v sanjah zakamufliram v strast po letenju, se mi zdi, da freudovci svojo strast po letenju skušajo ukrotiti s seksom.
Ljudje smo bitja nasproti postavljenih palcev, hoje po dveh nogah, potenja … Slednje nam omogoča učinkovito ohlajanje telesa in zato tek na dolge proge, ki ga številne druge živali niso sposobne. Vendar pa nimamo kril. Smo zaradi tega prikrajšani? Na nek način se zdi, da ja – očitno je, da ne moremo leteti. Tisočletne sanje človeka po vzponu v nebo lahko uresničujemo samo s kupom železja in vročimi izpusti toplogrednih plinov. Po drugi strani se zdi, da ne – če rečemo, da brez kril nekaj zamujamo, bi morda morali reči tudi, da »nekaj zamujamo«, če nimamo škrg in da ribe nekaj zamujajo brez nog, da psi nekaj zamujajo brez glasilk itn. Kot da z željo po krilih odpremo Pandorino skrinjico nemogočih, izključujočih se želja. Kot da se s tem naredimo večne, tako rekoč ontološke invalide. Kajti konec koncev je tako, da nam ena uresničena želja v resnici onemogoči številne druge: če dobim krila, se lahko za vekomaj poslovim od škrg. Če postanem zdravnik, lahko rečem: »Adijo moje sanje, da bi postal pilot.« Problem sanjarjenja »da bi se mi uresničile vse želje« sploh ni materialen, ni v tem, da je to fizično težko ali logistično zahtevno, pač pa v tem, da je to logično nemogoče, ker so moje želje protislovne. Karkoli bom pisal Božičku, bo ta prošnja vsebovala željo, ki bo izključevala vse druge.
Zastavi se tudi vprašanje, če moram obžalovati dejstvo, da nisem živel pred sto petdesetimi leti. Ali pa, da me čez sto petdeset let – ko bo EasyRocket za petindvajset evrov vozil na vesoljsko postajo – ne bo. Ali s tem, ko ne živimo večno, kaj zamujamo, ali pa je prej tako, da nas je z darom smrti bog milostno odrešil neskončnega dolgčasa? Pred kratkim sem v neki knjigi prebral, da nima smisla reči, da bom »zamudil« lepe zajtrke z družino, če bom umrl, ker me s tem, ko me bo vzela smrt, ravno več ne bo, da bi lahko karkoli zamudil. Ideja močno spominja na tisti Epikurjev trik, da se smrti ne rabimo bati, ker ni dogodek življenja: dokler sem namreč živ, ne umrem, ko pa umrem, nisem več živ, da bi smrt izkusil.
A zdi se, da je takšno razmišljanje sofizem: reči kaj takega glede smrti je podobno kot trditi, da je naše vidno polje neomejeno, ker ne moremo uzreti njegovega roba. Jasno je, da lahko na tak način cel kup reči, ki se jih v resnici smemo upravičeno bati, prikažemo kot za subjekta neobstoječe in domnevno nevredne skrbi. Če sklepanje še malo priredimo in nategnemo, pristanemo v kupu nesmisla. Recimo: revnega najemnika ne rabi biti strah, da ne bo mogel plačevati najemnine, saj ga bodo v tem primeru tako ali tako deložirali, zaradi česar poravnavanje najemnine ne bo več potrebno. Torej: brez skrbi! Jasno je, da je takšno sklepanje zgrešeno. Očitno je, da se imamo česa bati, tako v primeru, kadar smo revni podnajemniki, kot tudi takrat, kadar razmišljamo o rečeh, ki nam jih smrt lahko vzame.
A če je tako, potem se zdi, da v primeru prejšnjih omejitev vendarle nekaj zamujamo in spet se pojavita zgornji vprašanji: se moram sekirati zato, ker ne bom živel v prihodnosti ali zato, ker nimam kril? Se moram jeziti zaradi dejstva, da uresničenje ene želje onemogoča uresničenje njenega nasprotja? Mika me, da bi enostavno odgovoril: »Ne!« Takšno razmišljanje namreč meji na podobno norost kot ono o večnem življenju in brezskrbnem revnem najemniku. Če je pri Epikurju težava v tem, da se ravno moram bati tega, da ne bom mogel ničesar več doživeti, pri najemniku pa, da ravno ne bo imel več možnosti poravnati najemnine, je pri ideji domnevno zamujenih priložnosti problem v tem, da niso več možne. Če pa nekaj ni več možno, kako naj bo zamujeno in zakaj bi za tem žaloval?
Mogoče ravno zaradi tega – ker ni možno. Vem, da se to sliši kot izjava, ki bi jo lahko podal kakšen ontološki emo, in verjetno res gre za nekaj takega. Vendar pa želim, da se pri tej misli zaustavimo in pomislimo na vse možne svetove, na nešteto njih, ki jih nismo naseljevali ali ki morda jih naseljujemo, a zgolj kot možnost, ne kot dejanskost. Poglejmo na sedanji trenutek kot na vrtenje kalejdoskopa, ki vsak najmanjši delček časa cepi na eno dejanskosti in brezštevne možnosti. Še manj kot vsako sekundo se zame izbere neka realnost, ki zagrne druge – zdaj bom naredil požirek čaja iz kozarca, kar pomeni, da sem ravnokar zamudil pisanje po tipkovnici, vdih, preklop komada, ki ga poslušam itn. Življenje je ena realnost in neskončno neuresničenih možnosti. Morda smemo celo reči, da lahko neizpolnjene želje pričajo o bogastvu življenja, in sicer v primeru, kadar so posledica uresničenja katerih drugih želja. Pomislimo tudi tako: če zamujaš zajtrke, to vendarle pomeni, da jih imaš vsaj možnost zamuditi. Gre za zaključek, ki je ravno nasproten Epikurjevemu in me spominja na tisti znan fenomen, ko si v petek zvečer srečen doma in ne rabiš nikamor zares iti ravno zato, ker imaš možnost, da kam greš. Problem majhnih mest in vasi ni to, da zmeraj ostajaš doma (kar se tako ali tako zgodi v vsakem primeru, tudi če živiš v velemestu), pač pa to, da nikdar nimaš kam iti. Dobro življenje je radostno zapravljanje nepreštevnih možnosti, medtem ko je usihanje izbire znamenje moreče eksistence.
Kot otrok sem se čudil neverjetnemu naključju, da sem se rodil prav jaz, ne pa kak dojenček, ki bi bil posledica združitve kakšne druge semenčice z jajčecem. Nase sem gledal kot na edinega preživelega v genocidu, ki je štel več deset – če ne sto – milijonov žrtev. Osupnil sem nad to mislijo, ki mi je na eni strani spodmikala tla izpod nog, saj je to, da živim, očitno stvar popolne kontingence, na drugi strani pa me je neskončno tolažila, saj je bilo vse, kar se je zgodilo po tem dogodku, postransko: važno je, da jaz živim, pa četudi dobim slovenščino ali matematiko štiri ali če izgubim dvesto tolarjev oziroma zlomim novo maketo letala! V vsakem primeru sem veliki zmagovalec. V resnici je še takšna človeška zguba veliki zmagovalec, eden na milijardo. A tam, kjer so zmagovalci, so tudi poraženci. Z mojim nastankom so bila onemogočena rojstva in življenja desetin, morda stotin milijonov drugih otrok. V trenutku, ko se je realnost razcepila tako, da sem nastal jaz, so se vrata življenja zaprla drugim.
Sedim pred božičnim drevesom, okrašenim s piškoti, kroglicami in svetlečimi utripajočimi lučkami, izmenično in v kombinacijah se prižigajo zelene, modre, rumene in rdeče žarnice. Pod smrečico zraven jaslic je kup paketov, ki jih je prinesel Božiček. Kaj je v škatlah, zavitih v celofan? V njih je lahko vse, dokler jih ne odpreš. Od novega brezžičnega brivnika do implodiranega osvetja, tako kot v tisti zgodbici o Krišni otroku, kradljivcu masla, ki ga starši zalotijo in mu ukažejo, da odpre usta, nakar se v njegovem grlu zasveti celo vesolje. A v trenutku, ko darilo odpreš, razcepiš svet na eno samo realnost. V resnici je možno, da je v škatli paradoks, tako kot lahko imamo v žaklju enega samega hkrati živega in mrtvega mačka: ne le v primeru, če ga je tja postavil Božiček, ampak tudi, če smo ga v vrečo pred časom vtaknili sami! Sedim pred smreko, odvijam možnosti in se sprašujem, če je kdo s svojim pogledom izbral mene kot sedečega pred božjim drevescem.
