Med brskanjem po spletu sem naletel na otožen zapis nekega M. M., da mu je, medtem ko je bil med jutranjim sesanjem in zračenjem vikenda nepazljiv, skozi odprta vrata na teraso zbežal kunec. Sprva je še skakljal po trati pred stavbo, nato pa je pobegnil v grmovje, a ga že nekaj sekund po tem, ko se je napotil k njemu, tam ni več videl. Bil je rešen (to je pisal v narekovajih) z neke kunčje farme, čemur je M. M. pripisoval tudi kunčevo preplašenost (»Pazite, zelo je plašen.«).
Zgodilo se je to v nekem zaselku blizu Zaplane. Hišica, kolikor razumem, ni premogla niti hišne številke, lokacijo je M. M. zapisal v obliki koordinat. Za sporočilo bi se navadno zmenil zgolj, če bi se cela zadeva odvila v moji neposredni bližini, a tokrat me je nekaj posebej nagovorilo. Ne vem, kaj, le zazdelo se mi je, da lahko grem pogledat, če bi morda kje ugledal kunca.
***
Ko sem se že oddaljeval od Vrhnike, se je začel v meni krepiti občutek, da se lahko vsak trenutek izgubim. Koordinatam nisem zaupal, naslovi so se mi zazdeli bolj zanesljivi … Kaj, če je kaj narobe prepisal? No, saj verjetno je kopipejstal … Kaj, če morda prav takrat GPS ni bil najbolj natančen? Konec koncev gre za kraje, ki jim iz tega vidika niti ne zaupam …
Ker nisem vedel, kaj iščem (nobene fotografije okolice ni bilo ob objavi, obenem pa sem na zemljevidu videl le nepregledno črevo nepomembnih cest), je občutek izgubljenosti ostal in se ga nisem več znebil. Celo ko sem stal (vsaj po merilih navigacije) v neposredni bližini vikenda, se mi je zdelo mogoče, da sem na povsem napačnem kraju. Upočasnil sem vožnjo, delal naključne zavoje na druge ceste, se ponovno vrnil nazaj, nekajkrat sem se tudi ustavil in pozorno pogledal v gozd ali kakšen sadovnjak, a belega kunca nisem videl. Odprl sem okno, kot da bi ga bilo mogoče slišati, a je do mene prišlo samo neko glasno režanje, le hip za tem pa je čez cesto stekla mačka. Sprva sem jo celo zamenjal za kunca, a sem videl, da sem na napačni sledi, ko se je (sicer pretežno bela, to je res) trikolorka usedla na odslužen avtomobilski sedež, odvržen kakšnih pet metrov v globoko v gozd. Zavil sem na neko cesto, na kateri poprej še nisem bil. Ob desnem robu sta ležala dva varnostna betonska bloka, kot jih lahko vidiš na avtocestah. Na bližjem sem sprva videl le dve krožnici, kasneje sem opazil, da je v eni črka »A« in drugi »V«, na naslednjem betonskem bloku pa je bil daljši zapis. Upočasnjeval sem in naposled ustavil pred njim, pisalo je NAPOLN SI BUČO, vsaj mislim. Nikoli mi ni bilo povsem jasno, kdo so tisti, ki v takih pasivnih krajih veselo kracajo grafite. Speljal sem.
Zelo sem se že oddaljeval od krogca, ki je označeval moj cilj, cesta je postajala vse slabša, in ko sem pozorno opazoval okolico, mi je postajalo jasno, da rinem v neko hribovje, ki ni videti posebej prehodno, najbrž se bom samo zataknil. Vseeno sem nadaljeval, se peljal mimo nekakšnega pobarvanega lesenega kipa ženske, visokega recimo tri metre, pred katerim so ležali zavojčki igralnih kart, nekateri že povsem prepereli. Nisem se ustavljal, najbrž je šlo za neke staroverce in njihove običaje. Pa saj verjetno je res.
Cesta je postajala vedno bolj neudobna, gozd okoli mene pa se je redčil. V obrisih sem nekaj sto metrov od sebe zagledal nekaj, kar bi lahko pripadalo civilizaciji. Ko se je naposled okoli mene naredila čistina, sem videl, da nekaj deset metrov od mene na desni stoji kinematografsko platno.
Pred platnom ni bilo nikakršnih sedežev, se je pa dalo takoj na začetku čistine, na levi, narediti priložnostno parkirišče za recimo trideset avtomobilov. Nihče ni stal tam, pa tudi na mestu, kjer bi moral po mojih izračunih stati projektor (povsem na koncu ceste), ni bilo ničesar. Pa kunca tudi ne, če bi ga v takšni temi sploh še videl.
Nadaljevati peš se mi ni zdelo smotrno, zato sem se obrnil. Nekje daleč v gozdu sem videl žaromete in sklepal, da mora biti v bližini še neka cesta. Vzel sem telefon, da bi preveril še zemljevid na njem. Videl sem, da sem imel še vedno odprto temo, ki jo je načel M. M., in tik preden sem jo zaprl, sem zagledal datum objave. Že dve leti in tri mesece je minilo, odkar je iskal kunca. Pobrskal sem, nihče mu ni odgovoril in niti on ni javil, da ga je našel.
Zemljevid na telefonu mi je na prvi pogled deloval identično, vsekakor v bližini ni bilo videti kakšne druge ceste, do tiste asfaltirane, s katere sem zavil, pa so me ločili skoraj štirje kilometri. A zdelo se mi je, da se mi žarometi vseeno približujejo.
Ko sem bil že skoraj dva kilometra bližje civilizaciji, je postajalo vedno bolj jasno, da se z neznanim vozilom približujeva po isti cesti, dokler se nisva znašla le še kakšnih sto metrov eden od drugega. Začel sem upočasnjevati, nikjer v bližini nisem videl primernega prostora za umik, ustavil sem, prišlek pa je še kar peljal v mojo smer. Zahupal je, nato še enkrat in še enkrat itd., v vedno krajšem intervalu. Razmišljal sem, da bi zapustil avto in zbežal nekam v gozd, a sem hitro ocenil, da sem v avtu bržkone bolj varen, in tako začel hočeš nočeš voziti vzvratno proti čistini. Nehal je hupati. V razsvetljeni kabini manjšega tovornjaka sem zagledal starejšo osebo nedoločljivega spola.
V vzvratnem ogledalu sem zagledal čistino in se spomnil, da je takoj na njenem začetku mogoče obrniti. Tudi če bi mi tovornjak sledil, bi bržkone imel dovolj prostora, da bi mu z manevriranjem lahko nekako ubežal. Težava bi bila, če bi denimo blokiral cesto in se ne bi mogel premakniti nikamor. V tem primeru bi morda vseeno naposled nekam stekel. Zasledoval bi me lahko tako ali tako samo še peš … Morda bi mu uspel celo nekako suniti vozilo, če bi bila dovolj dolgo v tem gridlocku, bi lahko na spletu pobrskal za tem, kako lahko zaženeš tovornjak tudi brez ključa.
A tovornjak se je peljal naprej, sam pa sem takoj, ko sem dobil dovolj prostora, zapeljal nazaj na makadam, s sprednjim delom avtomobila obrnjen na pot proti asfaltirani cesti. Pred seboj nisem videl nobenih žarometov, zato sem sklepal, da je sam_a, če pa slučajno ni, pa bi že malodane moral sprejeti kruto usodo. Gledal sem v vzvratno ogledalo in opazil, da se pelje vse do konca ceste ter da ima neki manjši tovor, pokrit z nekakšno plahto. Oseba je izstopila iz kabine in počasi ter nerodno vlekla ponjavo na tla. Bilo je pretemno, da bi videl, kaj vozi s seboj, a videl sem, da se nekaj sveti. Sedaj se je voznik_ca obrnil_a proti meni in začel_a nekaj kričati. Zaprta okna in zvok dizla so udušili zvok. Počutil sem se dovolj varnega, da sem odprl okno. »Pridi!« sem najprej zaslišal, nato pa še nekaj nerazločljivega. V glasu te osebe je bilo nekaj tako prijaznega, da sem se opogumil in zapeljal nekaj metrov vzvratno. »Pridi! Film bo!«
Torej to platno vendarle ni pomenilo prvega artikla nastajajoče deponije sredi gozda, ampak je še vedno služilo svojemu namenu. Zapeljal sem vzvratno na ad hoc parkirišče, od koder se je solidno videlo na platno. »Pridi! Film bo!« Očitno sem še vedno nekaj počel narobe, ampak ne vem, kaj. »Iz avta ne boš nič slišal! To ni avtokino!« Neverjetno, no. Po predalu pred sovoznikovim sedežem sem pobrskal za nekim Leathermanom, za katerega sem vedel, da ga imam nekje spravljenega. Imel sem srečo, res je bil tam. Odločil sem se, da vendarle poskusim srečo in se približam tovornjaku, a ne brez oborožitve.
Oseba je še kar zrla vame, dokler se nisem približal na kakšnih pet metrov. Še vedno je bila nedoločljivega spola, ocenil sem, da naj pri tem ostane. Nato se je skobacala na zadnji del tovornjaka in začela povezovati neke kable, zaslišal sem pok, a nisem trznil, ker sem ga takoj povezal z vklapljanjem zvočnikov, čeprav jih pred tem sploh še nisem videl. Stopil sem še nekoliko bližje. Zdaj sem jasno videl, da je na zadnjem delu tovornjaka projektor, ob njem pa stojita dva velika zvočnika. Vse skupaj je bilo priklopljeno v neke vtičnice na kabini, tovornjak pa je ostajal prižgan, očitno se je cela reč napajala na motor.
Zasvetilo se je. Obrnil sem se desno in videl, da se je slika začela projicirati, šlo je za namizje starejšega operacijskega sistema. Projekcija je bila le delno na platnu, večina se je svetila po travi čistine in nekaj malega tudi po okoliških drevesih. Sedaj je voznik_ca začel_a uravnavati projektor, blizu njegovih_nih nog sem videl stacionarni računalnik, le ekran je bil obrnjen proti kabini tovornjaka, zato ga nisem opazil prej. Slika je bila zdaj kolikor toliko centrirana, nakar je oseba skočila pred ekran in nekaj klikala in zaslišala se je neka glasba, ki je zvenela predvsem elektronsko … Sčasoma se je pridružil vokal, razumel nisem kaj dosti, saj je šlo za češčino ali poljščino ali nekaj takega. Đendr na ulice je vse, kar sem razbral, če sem sploh prav slišal. Jakost je nihala, gor-dol, gor-dol, gor-dol … očitno je oseba iskala pravo. Ko je bila zadovoljna, je glasba nemudoma utihnila. »Pridi sem, no!« je spet zakričala. »Tule na travo se usedi!« Nezaupljivo sem šel v smeri platna, dokler nisem na neki točki zaslišal: »Tu bo v redu! Kar tam bodi! Eno uro in petnajst traja, res je kratko!« Sedel sem tla in začel buljiti v platno.
Odlomek iz romana Sedmo nadstropje, ki bo izšel pri založbi Litera
