5 (2/2)
Must be the devil between us … (Pixies)
Nekoč sva sedela v MKC na kavi. Gledal sem jo v tiste oči, ki so ji kar skupaj lezle. Bilo je popoldan, sonce je skozi jesenske liste parka na Slomšku tolklo v prostor. Vsake toliko sem jo ruknil, da ni povsem odtavala v spanec. Zadela se je kar tam, na WC-ju. ‘BIČIZ ONLY’ je pisalo na vratih tiste ženske toalete. Če bi bilo zasedeno, bi pa letela v Univerzitetno knjižnico. Tam, na tistem WC-ju v kafiču je tudi že imela prakso za furanje. Pribor je ves čas imela v taški. Džoni ji je vse zrihtal. Sem vedel, da je večkrat zavila v tisto žalostno stanovanje na Studencih. Mene za obiske ni več rabila. Imel sem jo na sumu, da je Džoni za robo dobil še kaj več kot denar. Tiho sem bil, kot navadna rit, ker je tudi teženje za moj in Majkov dolg nekoliko potihnilo. Mogoče je tudi to polikala s svojo nežno kožo. Žulil sem pir in se mučil s čikom. Do horsa mi hvala bogu ni bilo. Malo se mi je zagabilo vse skupaj. Očitno sem imel srečo, ker nastavke sem imel vse, da grem po poti, ki jo je Džanks s svojo vojsko tlakoval. Nekako mi ta droga ni legla, preveč so spali vsi, jebem mu mater. Malo pa mi je le pasalo biti živ, ti džankiji pa so prav silili v katatonijo, prekleti zombiji.
No, Vesnič se je prebudil in začel filozofirati, kako so Pixies že dobro vedeli, kako hudo je, ko si na igli. Sem rekel, da ne razumem, pa me je začela prepričevati, da je v njihovih komadih tako.
– Kiri komad te misliš?, sem rekel.
– Ja, oni, no, ”… horse in my head, horse at the door …”
– Ni res, tam poje o kurbah, ne o heroinu. ”Whores in my head…” ne pa ”Horse…”
– Nimaš pojma. O heroinu je. Samo besedilo je takšno. Ampak ima dvojni pomen.
– Kdo ti je spet to prodal? Ziher Džanks. On je poln teh svojih teorij.
– On je ful pameten. Škoda ga je.
– Vseh je škoda …
– … se strinjam …
– Vesna, rahlo predaleč je to šlo …
– Kako misliš?
– Ja, poglej se, no. Zadeta si kot mina, sredi belega dne.
– Eh, ni tako hudo. Saj bom nehala, ko bodo izpiti …
– Nimaš kontrole, če mene vprašaš.
– Imam, imam, ne skrbi.
In je spet zapadla v somnolenco. Podobnih pogovorov je bilo za tem kar nekaj. Vsi so bili kratki, pa v bistvu zmanpulirani z njene strani, ker je hotela da se oddaljiva od bistva. Včasih sem se poskušal trobiti v isti rog z njo, le da se ji približam, pa sem iz nekakšnega sočutja, razumevanja, solidarnosti še sam pihnil s horsom nafilan čik, da sem ji bil vsaj malo blizu, ko je tavala po globinah podzavesti.
Je pa šla na naslednji nivo, ko sem opazil, da mi izginja denar iz denarnice. Nato je izginila še ura, ki sta mi jo starša kupila za rojstni dan. Bil je digitalni Casio, nič omembe vrednega, pa očitno vseeno mamljiv za njene bledo modre narkomanske oči.
Takrat sem popizdil in ji zagrozil, da bom povedal staršem, ki nekako še nista opazila, v kakšne tolmune se pogreza njuna ljubljena hči. Obljubila mi je, da se bo spucala in me rotila, da jima ja ne črhnem besede o tem, ker jo bosta ziher nagnala od doma, pa še mene bosta obtožila, da sem sokriv za to. Tu je imela dejansko prav, to ji je bilotreba priznati. Sstarši bi se hitro povezali in potem bi ga še jaz najebal. Prosila me je, da ji pomagam, ker bo gotovo imela težave, pa sem pristal. Kaj pa sem hotel drugega. Naredila sva plan. Nekaj dni je še šlo brez robe, potem pa se je začelo. Na srečo njenih ni bilo doma, šla sta na nek eksotičen oddih. Hišo sva tako imela zase, če ne štejem podnajemniških duhov, ki so občasno drseli gor in dol po ornamentalnem stopnišču.
Doma sem rekel, da bom nekaj dni pri njej, kar niti ni bila laž. Nabavil sem nekaj hrane, tako po študentsko seveda, pašteto, špagete, ragu, vložene kumarice, bel kruh, pariško salamo, posebno, hrenovke, nekaj sira, sirni namaz, malinovec, Radensko in za silo tudi eno vodko. Doma sem mami za vsak slučaj spizdil še nekaj Apaurinov in Helexov. V trafiko sem seveda še zadnji trenutek letel po šteko čikov.
Vselila sva se in čakala. Gledala sva TV, poslušala muziko, prvi dan sva celo seksala. Se mi je zdelo, da bo šlo tako na izi mimo, pa se še sploh začelo ni. Drug dan je bila že nervozna, kadila je kar v eno, škatlo je stolkla že do popoldneva. Ponoči pa je počilo. Tisti, ki tega ni videl, si ne more predstavljati, kako zanikrno in nebogljeno se počuti revež, ki ga načne kriza. In kako zvezanih rok se znajde ta, ki se odloči temu prisostvovati, pa mogoče kaj pomagati. Privezati bi jo moral na posteljo, zdaj to vem.
Najprej je pričela tuliti. Okoli treh zjutraj. Mislil sem, da jo tlači mora, a je bila budna. Kričanje je nato počasi prehajalo v jok pa potem nazaj v kričanje pa ponovno nazaj v jok. Nekje po poti je zraven navlekla še hlipanje in moledovanje, na koncu proti jutru pa se je vse to izpelo v prosjačenje, da naj ji ja za božjo voljo nekaj dam ali pa skočim do Džonija in Džanksa po robo. Nisem se dal. Sedel sem tam na stolu v njeni sobi, jo gledal, skušal preglasiti, kričal nazaj, potem skočil na posteljo, se usedel nanjo, jo grabil za roke in jokal. Nič ni delovalo. Umaknil sem se nazaj na stol, ona pa se je zavlekla v kot in ležala kot v maternici; kakor da želi nazaj v tisto mamino votlino, ki jo je nepripravljeno povrgla na ta svet. Trajalo je ure, ki so se zdele kot prekleta večnost. Ves čas je tiho stokala, javkala, na trenutke tudi cvilila, da sem jo že prav sovražil in mestoma celo bil na tem, da skočim nanjo in jo utišam z rokami, odejo, čimerkoli, samo da bi nehala. Mislil sem, da tega pekla ne bo nikoli konec in še danes ne vem, kako mi je ratalo, da sem se izognil lastnemu psihičnemu in živčnemu zlomu. Zjutraj je končno zaspala. Tudi mene je zmanjkalo, kar na stolu in z glavo in rokami na mizi. Po nekaj urah sem se zbudil in stopil do nje, da jo odnesem v posteljo. Bila je vsa premočena, kompletno prepotena, verjetno tudi polulana, iz tiste mlake, v kateri je ležala, se ni dalo definirati, kaj vse plava v njej. Očitno je bila povsem izmučena, saj ni niti trznila, ko sem jo preoblačil v sveže perilo.
Čez par ur se je prebudila. Zgledalo je, da je najhuje že mimo. Dokaj mirno, morda nekoliko brezvoljno je ležala v postelji. Nisem je takoj potipal, kako in kaj, itak sem imel dovolj dela s preoblačenjem postelje, pa njenimi cotami, ki so bile vse zasvinjane. Napaka, seveda. Ko sem prišel iz pralnice, je ni bil nikjer. Klical sem jo, hodil po hiši, pa je nikakor nisem mogel najti. Kot da je evaporirala. Zbal sem se, da jo je ucvrla ven, na prosto in stekel proti vhodnim vratom, a sem takoj videl, da so bila zaklenjena od znotraj. Preveril sem še na terasi, a tudi tam ni bilo znakov, da je zapustila hišo. V kleti je ni bilo, tam so namreč imeli pralni stroj. Ostalo je še le podstrešje, kjer sva že pred časom brskala po krami staroselcev. Krenil sem gor. Klical sem, pa ni bilo odgovora, a sem kljub temu sem sumilda bo čepela nekje noter. Nisem se motil; stara dvobarvna vegasta vrata na vrhu stopnic so bila nekoliko priprta. Našel sem jo ležati tam v kotu, polnem pajčevin in nastlanega prahu. Rokav levice je imela zavihan, iglo in brizgo pa v desnici. Nategnila me je kot malega mačka.
Zgrabil sem jo in nekako izvlekel iz tiste zajede pod strešnimi cigli. Ni se odzivala, dihala pa je. Ko sem jo imel pri stopnicah, sem jo parkrat udaril po licih. Nekoliko je zagodrnjala, tako da sem si oddahnil, da je še življenje v njej. Bila je suhica, pa kljub temu sem se s svojim koščenim telesom dokaj namučil, da sem si jo oprtal. Neverjetno, kako težko je premikati mlahavo telo, ki ti ne daje nobene opore.
Nadstropje nižje sem jo položil na posteljo. Pazil sem, da je na trebuhu in še dobro, ker so ji sline pričele kar liti iz ust, pa tudi bruhala je na momente. Vmes je vsake toliko zagodrnjala. Sem seveda razmišljal, da pokličem rešilca, a sem nekako ocenil, da še kaže neke znake življenja. Ne vem, verjetno nisem ravnal prav, a jebiga, tako sem se odločil. Vzel sem to na svoj pukl.
Trajalo je kar nekaj ur, preden se je ponovno pričela zbujati. Vmes sem še stekel gor na podstrešje ter pospravil ves pribor za zadevanje. Našel sem tudi majhno vrečico horsa. Vse skupaj sem spravil v vrečo in jo nato pred hišo zatlačil v kanto, nekam na dno. Ko se je prebudila, sem jo nalašč gledal v oči, a jih je pričakovano, kot kakšen cucek, ki ve, da jo je ušpičil, zavijala nekam v tla in stran od mene.
– Kaj si čist fukjena?
– Daj mi mir, sploh ne veš, kak je to!!
– Umrla bi lahko!!! sem tulil.
– Eh, ni res. Saj vem, kolk moram dat.
– Tak zadete te še nisem vido.
Bila je tiho. Zaklel sem in si prižgal čik. Tudi njej enega. Sem bil vesel, da jo vidim kaditi, je zgledala nekoliko bolj prisebno, razsodno, v tistem dimu, ki ga je pihala naokrog.
– Kaj imaš še kaj robe kje skrite?
– Nimam, samo to sem mela.
Brezpredmetno je džankija kar koli spraševati, verjetnost, da ti bo povedal po resnici, je v najboljšem primeru enaka, kot da se bo zlagal. Fifti – fifti. Lahko pa groziš …
– Če se lažeš …
– Se ne, prisežem …
– Če ga še enkrat tako zaserješ, pokličem rešilca, pa te peljejo.
– Joj, samo to ne. Če očka in mamica izvesta, sem adijo.
– Ne vem, če mam živce za to. Nisem si mislo, da bo tak hudo. Grozljivka. Izganjanje hudiča, dobesedno.
– Ja, tudi jaz si nisem mislila, da bo tak.
– Si, si, zato pa si mela še robo doma.
Spet je bila tiho. Tudi sam nisem imel več kaj za dodati. Šla sva gledat televizijo in zaspala. Mislil sem, da bo bolje, ker sem pač bil naiven, kot je vsak od nas. Pa se je sredi naslednje noči vse ponovilo. Spet tuljenje, jok, hlipanje, cviljenje, spet zvijanje po postelji ter navidezno lomljenje rok in nog. Tokrat so se primešali še prividi. In paranoja.
– Ubili me bojo!!!
– Kdo te bo ubil, Vesna?
– Tam so, ob vratih!!! Tam me čakajo. Z noži!! Ne me pustit!!
– Ne bom te! Glej, odgnal jih bom!
In sem stopil do vrat ter pričel mahati po zraku, dokler jih nisem pregnal, navideznih hudobcev. Stopil sem nazaj do nje.
– Kdo si ti?
– Kako, kdo? Jaz, Dejan. Daj, ne nori, no.
– Z njimi si !!! Pusti me!!!
Stekla je proti vratom in se spotaknila ob mizici. Odneslo jo je naravnost na glavo. Stekel sem do nje in jo poskušal nesti nazaj v posteljo. Z rokami je mahala proti meni, grabila z nohti, praskala in mi pljuvala v obraz. Drla se je kot šoja, življenje pa kakor da je bilo preveliko v njej za to tesno kožo in suho telo. Komaj sem jo umiril. Po čelu ji je tekla kri pa tudi meni je kapljalo iz brazd, ki jih je napravila s svojimi nohti.
– Boli me. Vse me boli!!
– Obraz? sem vprašal in ji z rjuho tiščal skupaj rano na arkadi, pa še vsake toliko pobrisal svojo opraskanino.
– Ne. Roke, noge. Telo. Vse me boli. Gori. Vse gori. Gori!!
-Tu me počakaj. Obljubiš? Takoj bom nazaj …
– Bom … Ne pusti me same!
– Takoj bom nazaj! Pri miru bodi, si razumela?!
Stekel sem do nahrbtnika v predsobi in potegnil ven vse mamine Apaurine. Tudi vodko sem pograbil. Požrla je tri tablete in jih zalila s špiritom. Še sam sem nagnil daljši požirek. Delovalo je. Po petnajstih minutah tresenja in drgetanja na postelji se je pričela počasi umirjati. Prosila je za čik.
– To nama ne bo ratalo, ne? sem skeptično priznaval bližajoči se poraz.
– Bo … mora. Kaj pa naj. V komuno ne grem. Če moja dva zvesta, bom na koncu tja šibala. Raje crknem tu.
– Pa kaj je res tak grozno?
– Ne, samo delala sem se, ti bedak …
– Eh, oprosti, nisem tak mislo, pač … saj nea vem, kaj naj rečem …
– Ni grozno, čudovito je … ko si zadet. Ne vem, meni je res, kot da vstopim v nek drugi svet. Mogoče je tebi drugače, ker si pač drugačen … mogoče ti je tak, da ko se zadeneš, kot da te dajo v neko posodo in pokrovko gor, meni pa je, kot da sem celo življenje v tej posodi, ko pa si dam šus, pa se pokrov končno odpre. Končno vidim, slišim, čutim … čutim, ja, to mi je najbolj pomembno … če ne bi bila tako zaspana, bi blo super. S koko bi morala mešat, to bi blo zame … hecam se … Samo res, rada bi, da me razumeš, razumeš?
– Daj nea se preveč muči z razmišljanjem …
– Nehaj s takim načinom. Rad to počneš, da me zabijaš. Pa nisem glupa. Vem, da sem kao neka pičkica v kiklci, pač lepi bimbo, ampak to ni fer … da me mate za tako.
– Ni res …
– Eh, kaj ni … mate te vaše kvazi politične debate, vsi ste jako pomembni, polni sami sebe, jaz sem pa samo za okras zraven. Misliš, da jaz ne vem, kaj je bilo na zadnjem kongresu Zveze komunistov, da jaz ne gledam televizije, ne berem časopisov? Tudi meni je grozno, kar se v Bosni dogaja. In tudi jaz imam mnenje o, o … komunizmu, recimo. Nina Hagen je enkrat rekla: ”Ko sem bla mala, sem bla pionirček, morala sem nosit rutico okoli vratu in salutirat. Meni to ni bilo nič drugače kot recimo v času nacistov, ko so si vzgajali mladino po svoje.” Tudi jaz tak mislim, če te slučajno zanima … A misliš, da sem neka tepka, ki pač tu pa tam komu nastavi, tu pa tam ga komu potegne, pa je to vse, kar znam?
– Ne zdaj s tem, ker se bova skregala, pa nočem … ne mislim, da si tepka, če sem ti dajal tak vtis, oprosti … samo nea zdaj v tej smeri štrikaj, da je to, da te ne jemljemo dovolj resno, krivo za tvoje zadevanje …
– Pomaga mi glih ne, to že lahko rečem.
– Več faktorjev je …
– Ja, vem, tak pač jaz čutim, to ti razlagam. Ne vem, mogoče mi res še kaj drugega manjka, mogoče sem pač malo čudna. Mogoče pa tudi tu doma pri nas ni vse, kot bi moralo bit …
– Nikjer ni … misliš, da je pri nas vse okej? To ti je tudi bolj slab izgovor.
– Ne iščem izgovorov, samo razmišljam …
– Vem, sori, zmatran sem … oba sva …
– Ja, sva …
Zaspala je. Tudi mene je zmanjkalo. Naslednje jutro je le posijal žarek upanja. Ko sem se zbudil, je ni bilo v postelji. Seveda me je spet prekleto zaskrbelo, a na srečo odveč. Bila je v kopalnici in se urejala. Pa še za kavo me je prosila. Ni bilo treba dvakrat reči, tudi meni se je luštala. Čez pol ure sva sedela na terasi. Na radiu se je rolala Nirvana. Bilo je eno tistih lepih jesenskih juter, ko poletje še kaže podplate in s sončnimi žarki ožarja živo rdeče in rjave odtenke umirajočega listja. Sem razmišljal, da je rdeča res najlepša barva na svetu. Barva življenja. Kot kri. A ko jo vidiš izbruhniti, veš, da se bliža konec in smrt z njim. Se mi zdi, da sem se takrat, na tisti terasi prvič zavedal, da so stvari minljive. Pride to v odraščanju. Naenkrat si sposoben razmišljanja v postnajstniškem kontekstu. Pred tem si sicer v stanju jamrati in tarnati, kako je vse brez smisla, neumno, prazno, a je to le bahaško onaniranje misli, tango, ki ga plešeš na varni strani ulice, medtem, ko trupla padajo onkraj dvojne polne črte. Tisto jutro sem prvič imel občutek, da teh črt več ni. Gledal sem Vesno, bila je vsa ljubka, urejena, našminkana, ni bilo sledi o infernu, ki ga je uprizarjala ponoči. A nič več ni bilo enako. Prav verjetno je bilo, da sem sanjal. Mogoče sva oba umrla. Mogoče je umrlo nekaj med nama. Mogoče pa je umrlo otroštvo. To je bilo še najbližje temu, kar so govorile oči.
