Izbrati. Kako?
V lanskem letu sem v okviru štipendije razpisa Ministrstva za kulturo na spletnem mediju za intersekcijsko obravnavo vprašanja nečloveških živali https://www.animot-vegan.com/ preučeval načine na katere se nečloveške živali vpisujejo v nekatere izbrane naslove ali vsaj njihove dele (ali pa kar dele opusov ustvarjalk_cev). Moje osnovno izhodišče je zaznamovala predvsem detekcija besedilnih elementov, ki pričajo, da omenjene nečloveške živali bodisi so, bodisi niso predstavljene kot avtonomni_e subjekti_tke.
Seznama besedil, ki sem se jih lotil, nisem osnoval na kakšnem strogem zaprtem sistemu, podvrženim natančnemu sledenju zgodovine »nastopanja« nečloveških živali v slovenski literaturi. Najprej zato, ker bi za tovrsten pristop moralo na tem področju biti pri nas napravljenega še veliko dela, ki bi to sploh omogočilo, obenem pa tudi zato, ker so nečloveške živali (z vidika omemb) pravzaprav tako pogost element literarnih del, da je skoraj nemogoče srečati literarno besedilo, ki ne bi tako ali drugače vsebovalo vsaj kakšnega neznatnega elementa, ki nas lahko pripelje do tega vprašanja.
Tako sem se držal predvsem dveh zapovedi. Prva je ta, da sem želel pod drobnogled vzeti daljše časovno obdobje, vsaj od sredine 19. stoletja, ki ga lahko razumemo kot čas prvega velikega razmaha slovenske literature, ter vse do danes, ko je mogoče govoriti o nekakšnem novem (tudi obnovljenem, na novo odkritem) interesu za to tematiko, kar se seveda odraža tudi v sočasnem literarnem ustvarjanju. Druga pa je ta, da sem skušal pobrskati po (bralnem) spominu po naslovih, pri katerih se zazdi bralski pristop skozi vprašanje nečloveških živali tako rekoč očiten. Po eni strani zaradi izrazite prisotnosti nečloveških živali v različnih oblikah (in vsega kar gre zraven), po drugi zaradi vsaj upam specifičnega načina, na katerega so te v tekst umeščene.
Kljub temu sem z nekaj naslovi, oz. avtorji_icami, ki so že razumljeni_e kot bistveni_e za tovrstna vprašanja skušal serijo vsaj do neke mere fiksirati, nenazadnje tudi za vzpostavitev razlike do drugih, ki sem jih preučeval.
Moderno, predmoderno
Serijo sem začel z nekaj besedami o Franu Erjavcu, enemu nespornih klasikov slovenske literature 19. stoletja, ki pa se je v zavest domačega kulturnega prostora bržkone bolj kot pravoverni pisatelj leposlovja zapisal kot avtor številnih krajših besedil o nečloveških živalih v okviru serije besedil Domače in tuje živali v podobah.
Odločitev, da se Erjavčevo pisanje vzame pod drobnogled, se je izkazala za samoumevno iz dveh razlogov. Najprej zato, ker mi ni znano, da bi še kakšen avtor (vsaj do modernih znanstvenih projektov) pri nas pod drobnogled vzel tako veliko število nečloveških živali, obenem pa dosegel, da je ta projekt imel odmev med širšim bralstvom (različnim izdajam in ponatisom njegovih »živalskih spisov« smo priča še danes), upravičeno pa je domnevati, da je imel znaten vpliv tudi na pisateljske kroge, saj je bil vanje trdno umeščen.
Med preučevanjem Erjavčevih besedil sem prišel do zaključka, da njegovo pozicijo v prvi vrsti zaznamujeta ekološka drža in velferizem, oboje pa vznika na preseku (krščanske) vere in sočasnega posvajanja (razsvetljenske) znanstvene paradigme. Vpliv vere je viden pri zanikanju, da bi neljudje posedovali dušo, vpliv razsvetljenstva pa skozi kantovski argument, da »kdor ni dober do živali, tudi ni dober do ljudi«. Erjavec nečloveške živali razume kot živa bitja, sposobna trpljenja, a le v nekem omejenem smislu. Razume jih tudi kot moralne trpnike, a ponovno le do neke točke. Tako neljudi pri Erjavcu zaznamuje predvsem njihova vloga v (naravnem) okolju in posledično jih (v odnosu do kmetijstva) pogosto deli na škodljive in neškodljive. Preboj avtor dosega predvsem tako, da skuša zamajati ustaljena prepričanja o različnih živalskih vrstah, do neke mere pa tudi z naravovarstveno držo.
Naslednje besedilo sem posvetil ustvarjanju Josipa Jurčiča, predvsem romanu Deseti brat, ki sem ga skušal brati skozi primerjavo s t.i. local colour literature. Ugotovil sem, da je med Jurčičem in ustvarjanjem njegovih sodobnic_kov iz tujine mogoče najti nekaj vzporednic tudi v okviru vprašanja nečloveških živali (pri tem sem se skliceval predvsem na teorijo Josephine Donovan, posebej njeno knjigo Aesthetics of Care). Jurčičeve junake_inje je mogoče deliti po logiki njihovega (bolj ali manj etičnega) odnosa do neljudi, in njihove pozicije v veliki meri sovpadajo s tem koliko so (že) podvrženi moderni paradigmi, ločijo pa se tudi po liniji spola. V Krjavljevih (predmodernih) odnosih z nečloveškimi živalmi je zaznati precejšnjo mero odnosnosti, medtem ko je pri (modernem) Kvasu tega manj, a tudi slednji pozna vsaj nekaj osnovnih etiških določil pri ravnanju z njimi. Vidimo lahko tudi, da Manica na nekaj mestih prikaže izrazitejšo empatično držo do nečloveških živali, medtem ko moški liki denimo skoraj brez izjeme (ena teh je župnik, ki se ne želi udeležiti dejavnosti z orožjem, saj jo je mogoče razumeti tudi kot brezbožno) radi prisostvujejo lovu.
Temu navkljub nečloveške živali v Desetem bratu niso prikazane kot avtonomni subjekti, pa tudi etika, ki je implicirana nanje, se giblje pretežno v okvirih velferizma. Vseeno pa velja Jurčičevo ustvarjanje v prihodnosti še vzeti pod drobnogled, saj v nekaterih besedilih odpre vprašanje karnizma (Telečja pečenka, Šest parov klobas idr.), živalske krivde (Kozlovska sodba v Višnji Gori) ipd. Pogosto je ob tem najti tudi obilico vsebine zanimive za druge pristope, ki ponujajo orodja za preučevanje vprašanja nečloveških živali (denimo ekofeminizem, teorija pravic itd.).
Nečloveška žival kot avtonomno bitje
V naslednjem besedilu sem napravil časovni preskok v prvo polovico dvajsetega stoletja, saj sta me zanimala cikel »živalskih črtic« Ivana Cankarja Iz tujega življenja (del zbirke črtic Moja njiva, ki je bila izdana v 1935, a napisana že v 1914) in črtice Cankarjevega sodobnika pa tudi (vsaj) dobrega znanca Karla Široka Slepi slavčki iz 1922.
Tako rekoč kronično spregledan Cankarjev cikel črtic je bil večkrat pod drobnogledom šele v zadnjih letih, ko se je okrepilo zanimanje za vprašanje nečloveških živali. V svojem besedilu o ciklu se tako nisem želel v prvi vrsti ukvarjati s podrobnostmi konkretnih primerov, nekaj tega dela je že bilo opravljenega in verjamem, da ga bo še več, saj cikel Iz tujega življenja ponuja ogromno preučevalskih možnosti … Namesto tega je bil moj fokus prikazati čemu velja Cankarjeve neljudi dejansko razumeti kot neljudi in ne kot nekakšne metafore za človeška dejanja, usode, naravo, kot je to bilo tudi med cankarjeslovci večkrat razumljeno.
Moja teza seveda ni ta, da cikla ni mogoče razumeti na tak način (to je pač svoboda interpretacije), temveč da se na ta način serija besedil izkaže za neprepričljivo, celo enega slabših delov avtorjevega opusa. Če pa namesto tega obrnemo prizmo se zgodi nekaj ravno obratnega: Cankar se (tudi) v tem oziru izkaže za izredno lucidnega in zanimivega pisatelja, ki je na način obravnave, ki se bo prilegal k ciklu Iz tujega življenja pravzaprav moral počakati. In morda je prav to razlog, zakaj se zdi, da ta serija črtic zelo dolgo ni zares uspela nagovoriti sicer ogromnega števila preučevalk_cev avtorjevega dela.
Cankarjeve nečloveške živali so avtonomna bitja, izogibajo se temu, da bi bile razumljene kot metafore, zelo redko so antropomorfizirane. A cikel premore še eno razsežnost, ki Cankarja perspektivi kritične animalistike tako rekoč položi v roke: avtor prevprašuje odnos med človekom in drugimi živalmi in pri tem ne skriva, da je ta etično vprašljiv, travmatičen in da ga obenem ne moremo povsem ločiti od etiške skrbi za soljudi.
Na Cankarjevih neljudeh ni skoraj ničesar takega, česar jim tudi sicer ne bi mogli pripisati in enako velja za človekov odnos do njih: ta je v črticah prikazan tako rekoč veristično. Obenem pa Cankar vprašanje nečloveških živali vpne v pojme, ki jih tudi sicer poznamo pri avtorju, a praviloma v območju človeško-človeških odnosov (krivda, motiv matere, krivičnost …), s čimer uspe neljudi dejansko vpeti v družbo in jih izpisati kot moralne trpnike.
V naslednjem besedilu serije sem odkril, da tudi Slepi Slavčki Karla Široka odpirajo v marsičem sorodne problematike: ponovno je v središču vprašanje človekovega krutega odnosa do drugih živih bitij in ponovno je ta odnos prikazan kot etiško sporen. Po drugi strani pa Širok nameni nekaj manj prostora prikazovanju neljudi kot avtonomnih bitij z lastno osebnostjo (a se zdi, da jih vseeno razume kot take), namesto tega je Širokov fokus bolj družbene narave (kar ustreza tudi usmeritvi socialnega realizma, katerega elementov pri avtorju kar mrgoli). Širok odpre vprašanje družinske paradigme v navezavi na usodo nečloveških živali, do neke mere implicira vprašanje spola, na nekem mestu vzporeja podobo živali s podobo proletarca itd.
Zdi se, da pri tem Širokovo pozicijo zaznamuje nekaj biografskih okoliščin. Ena je njegovo »bivanje na robu« (rojstvo ob današnji slovensko-italijanski meji, težave s fašistično in nacistično oblastjo), drugo je uporništvo (bil je med TIGR-ovci), tretje pa njegova v osnovi krščanska drža, ki se zdi v nekih ozirih podobna tisti sv. Frančiška, v njegovo prozo pa vpelje tudi nekaj razsežnosti metafizike (tako tudi nečloveške živali iz verističnega prikaza zdrsnejo v drugo sfero). Tudi v tem primeru gre za (sicer pretežno mladinskega) avtorja, ki ga bo v prihodnosti še vredno preučevati, saj načeloma ne zapada najpogostejšim težavam ob prikazovanju nečloveških živali v literaturi (denimo antropomorfizaciji, metaforizaciji, simbolizaciji …), obenem pa na zanimiv način preučuje človeško-nečloveške odnose, hkrati pa vsaj v določeni meri tudi neljudi vzpostavlja kot avtonomne subjekte.
Povojne nečloveške živali
Z naslednjim besedilom, ki sem ga posvetil vprašanju podobe nečloveških živali v prvencu Svetlane Makarovič, Somrak iz leta 1964, sem ponovno napravil večji časovni preskok, saj me je zanimalo kako se neljudje vpisujejo v besedila, ki tudi na sodobno domačo literaturo vplivajo tako rekoč neposredno in to po spremembi paradigme, ki jo je v družbi prinesla druga svetovna vojna.
Za domače povojno leposlovje so motivi nečloveških živali seveda stalnica, to toliko bolj velja za poezijo (poleg Makarovič naj omenim vsaj še Daneta Zajca in Gregorja Strnišo, da o OHO-jevcih ne govorim). Pri tem sem se osredotočil na ustvarjanje Svetlane Makarovič predvsem zaradi specifičnega mesta, ki ga v odnosu do neljudi ta zaseda v javni sferi. Zanimalo me je, če se ta podoba odraža tudi v njeni poeziji, predvsem zgodnejši, za katero je upravičeno trditi, da je tista, ki je že vzpostavila splošnejšo podobo avtoričinega ustvarjanja (izštevši pravljice, ki sem jih za potrebe besedila zanemaril).
Načine na katere nečloveške živali, oz. njihovi okolni svetovi oz. »njihovi deli« vstopajo v poezijo Somraka sem med samim branjem zbirke razdelil na sedem skupin (ki pa niso strogo zamejene in se lahko tudi prekrivajo) in ugotovil, da nobena od njih ne vzpostavlja nečloveških živali kot avtonomnih subjektk_tov, prav tako pa nobena od njih ne sega po izraziti antropomorfizaciji. Nečloveške živali Somraka so predvsem simboli in metafore, zvedene so na funkcijo podobja. Občasno je izolirana kakšna od njihovih lastnosti (rastlinojedstvo, strupenost, ostri zobje …), vzeta iz konteksta in pripisana čustvenemu stanju lirske subjektke oz. karakterizaciji njenega okolja (oz. sveta). Ali drugače: nečloveške živali (in kar se nanje kakorkoli veže) so v Somraku omenjene izrazito pogosto, a se zdi da nikoli zares kot nečloveške živali, temveč vselej v funkciji nečesa drugega.
Nato sem si pobližje pogledal roman Ivanke Hergold, Nož in jabolko, ki je v letu 2019 doživel ponatis (prva izdaja romana sega v leto 1980). Nož in jabolko vprašanja nečloveških živali ne ponuja sam od sebe, a ob branju lahko vendarle opazimo, da so te često omenjene, motivi z njimi se vračajo, skozi celo pripoved pa lahko spremljamo Hertino (glavna junakinja) nošenje mrtve race, ki jo namerava pripraviti za večerjo. Zanimalo me je predvsem kako se vprašanje nečloveških živali lahko vpiše v roman, ki je spisan s pomočjo metode toka zavesti, ali drugače: a je vprašanje nečloveških živali za človeka nenehno implicirano? A predstavlja travmo?
Do neke mere je na obe vprašanji mogoče odgovoriti pritrdilno. Pripovedovalka se nenehno obrača k nečloveškim živalim, najsigre za metafore, dejanska nečloveška bitja, ki nastopajo v vlogi hišnih ljubljenčkov, mestnih potepuhov_inj
A osrednja ostaja »raca«, v Nožu in jabolku namenjena človekovi prehrani. Raca v romanu ni preprosto »kos mesa«, večkrat je poimenovana kot »žival«, njena nekdanja »živost« je nenehno implicirana, prav tako kot je implicirana celota njenega telesa (peruti, perje …), a nikoli ni omenjeno, da je bila ubita (in kako). Zdi se, da imamo v romanu opravka z neizrečeno travmo zakola, ki se mu pripovedovalka nenehno približuje, a ga nikoli ne poimenuje, čeprav se vedno znova vrača na isto pot.
Krutost do ljudi in neljudi
V romanu Gosposka, mater si ozka Orlanda Uršiča iz leta 1996, spremljamo zgodbo Marka Vidmarja, devetnajstletnika, ki se ob odhodu iz prevzgojnega doma znajde pred nujo, da nastopi službo za katero se je izbraževal: delo klavca. Mark se želi svoji usodi na vsak način izogniti, po glavi mu rojijo moralne dileme in po krajšem delu v klavniškem obratu mu vendarle uspe zbežati.
Obravnavani roman je med drugim tako študija o duševnem svetu najstnika, ki se znajde pred potencialno travmo, ki jo pomeni ubijanje živali. Mark svoje usode ne more sprejeti, pomaga si z vpeljevanjem logike karnizma, skuša zbežati, naposled niti iniciacija v klavniško delo ne razreši njegove zagate. Delo orisuje socialno okolje klavniškega delavstva (to je popisano kot obrobno, problematično … podobno kot v nekaterih svojih besedilih ugotavljata denimo Maša Blaznik in Tomaž Grušovnik) in tako si tudi glede ubijanja nečloveških živali ne dela utvar: razume ga kot etiško sporno, mestoma celo nesprejemljivo, a inercija like naposled vendarle vodi v njihove akcije.
Film Zapelji me (v režiji Marka Šantića), ki je nastal po motivih obravnavnega romana, potisne tovrstna vprašanja v ozadje in se namesto tega osredotoči na junakove (slabe) odnose s sodelavci in na njegovo ljubezensko zgodbo (izjema je le en zelo kratek pogovor glavnega junaka, njegovega očima in mame, kjer slednja obsodi ubijanje nečloveških živali). Klavnica »zaživi« predvsem kot moreče ozadje junakove usode, kot nekakšna osnovna vizura na kateri se lahko razpleta njegova zgodba, medtem ko je njena vsebina, njen središčni eksces in travma, ki jo perpetuira potisnjena v ozadje.
Kratkoprozna zbirka Andreja Makuca: Oči, je pred nekaj manj kot desetimi leti skupaj z romanom Na zeleno vejo Andreja Predina razburkala javnost, ko je bila izbrana kot obvezno čtivo za osnovnošolsko Cankarjevo tekmovanje. Na podlagi refleksije izbrane knjige sem ugotovil, da se štiri od šestih besedil zbirke neposredno ukvarjajo z vprašanjem človekovega okrutnega odnosa do drugih živali. V tem oziru se Makuc nekoliko približa Široku in Cankarju, le da je za razliko od prvega vendarle neprimerno bolj naturalističen (in obenem slogovno prepričljivejši), za razliko od drugega pa ga notranje življenje nečloveških živali ne zanima tako zelo.
Prav tako sem ugotovil, da so zgodbe Makučeve zbirke osnovane na povsem vsakodnevnih primerih človekove uporabe nečloveških živali. V njih ni zaznati pretiravanja, a tudi olepševanja ne. Ob tem se mi je zastavilo logično vprašanje: čemu so bile Oči s prizori klanja konja, umora pasjih mladičev, utopitve miši in iztikanja oči žabam (slednji akciji sta del otroške igre, epizoda z žabami pa obenem implicira tudi znanstvene eksperimente) deležne tako burnih odzivov?
Videti je, da je bralstvo razumelo, da Oči mladostnike_ce spodbujajo k nasilnemu vedenju do nečloveških živali in da jih je posledično mogoče razumeti kot neetične. Glede na to, da Makučevi opisi niso ekscesivni, akcije pa nič prav posebnega, sem prišel do zaključka, da Oči pod drobnogled vzamejo (kot to pogosto velja za »knjige o okrutnosti do živali«) travmatična in težko naslovljiva vprašanja o čezvrstnih odnosih, o katerih je nemogoče govoriti, čeprav (oz. ravno zato), ker so povsem normalizirani.
Solidarnost do nečloveških živali
V naslednjem besedilu sem se nato osredotočil na ustvarjanje in misel Jureta Detela, brez katerega si je težko predstavljati vsakršen pregled domače literature, če se želimo pri njem osredotočiti na vprašanje nečloveških živali.
V besedilu sem izrazito specifična vprašanja ali daljše refleksije določenih problemov pustil ob strani, namesto tega so me zanimale najosnovnejše koordinate Detelove misli. Prišel sem do zaključka, da je pri pesniku mogoče odkriti mnogo elementov, ki so izrazito sorodni tistim, ki se pojavljajo v sodobnem gibanju za pravice živali oz. veganskem gibanju, ter tudi kritični animalistiki. V tem oziru bi bilo Detelo mogoče razumeti kot predhodnika, a tudi nekoga »pred svojim časom«. Čeprav je seveda Detelova misel kot celota izrazito singularna, bi bilo vendarle krivično reči, da se ne vpenja tudi v širši tok.
Zanimalo me je tudi vprašanje odnosa med »teorijo in prakso« pri pesniku, kjer sem prišel do zaključka, da je v marsikaterem oziru Detelovo ustvarjanje težko razumeti brez udejanja njegovih idej v praksi. Obenem sem prikazal tudi na kakšen način že samo pesnjenje lahko zadobi vsaj svojevrstno obliko prakse, kar sem natančneje pojasnil ob dveh pesemskih primerih, v katerih sem skušal izpostaviti tudi temeljne pesnikove predpostavke o katerih je sicer govoril v esejih, pogovorih, pismih in drugje.
Preostali besedili sem posvetil dvema sodobnima domačima pesniškama zbirkama: Tisoč osemdeset stopinj Alenke Jovanovski in roko razje Vesne Liponik. Zbirki si poleg sorodnega časa nastanka delita še urednika (Brane Mozetič), nominacijo za Veronikino nagrado (Jovanovski jo je tudi prejela) in mesta eksplicitnega naslavljanja vprašanja nečloveških živali. Pri tem ni nepomembno, da obe avtorici tudi v svojem teoretskem delu naslavljata prav to temo. V marsikaterem oziru je tako zbirki lahko zanimivo brati »v kompletu«, pri čemer je mogoče reči, da Tisoč osemdeset stopinj predstavlja bolj političen/javni pol, roko razje pa intimnejšega (a pri tem nasprotni pol pri nobeni od zbirk nikakor ni izključen).
Ob branju druge pesniške zbirke Alenke Jovanovski sem prišel do zaključka, da gre za delo, ki skuša obstoječo družbeno-politično realnost nasloviti na karseda celovit način. Zbirka ne skriva anti-kapitalistične, ekološke in denimo feministične drže. Že ta kontekst zadostuje, da lahko skoznjo reflektiramo vprašanje nečloveških živali tudi kadar te niso eksplicitno omenjene.
A tudi do slednjega pride, in to na različne načine. V najmanj prepričljivi maniri so nečloveške živali (oz. nekatere njihove okoliščine) rabljene v okviru metafore – na tem mestu se zbirka ne izkaže za zares specifično. A neljudje so naposled uvedeni tudi v okviru ekološkega vprašanja (obenem je klasična ekologija, tista, ki jo je denimo kritiziral Jure Detela, tudi postavljena pod vprašaj), pa tudi kot avtonomna bitja. Morda najpomembnejše pa je, da lirska subjektka na več mestih eksplicitno naslovi vprašanje »produkcije hrane« (najizraziteje v pesmi o krofu), kar seveda še ne gre enačiti s postavljanjem vprašanj o nečloveških živalih samim na sebi, vendar pa postaneta problematiki izrazito prekrivni, ko v enačbo vpeljemo vprašanje karnizma oz. izkoriščanja nečloveških živali za prehranske namene. Ali drugače: kjer se Tisoč osemdeset stopinj z vprašanjem neljudi (pri tem bi lahko govorili ne zgolj o vseh živalih, temveč tudi drugi živi naravi, saj je v zbirki najti nekatere ideje, ki spominjajo na teze globoke ekologije) ne ukvarja neposredno, se ta tematika vendarle lahko izriše zaradi splošne intersekcionalne zavesti, ki zbirko preveva.
Roko razje je za razliko od dela Alenke Jovanovski v marsikaterem oziru tišja in intimnejša zbirka. Že sam jezik in najočitnejše tematike pričajo o tem. Še bolj očitna pa ta razsežnost postane, ko reflektiramo vprašanje nečloveških živali v zbirki. Mogoče je reči, da so slednje pogosto obravnavane prav z ne-omembo. Ta je lahko izvedena na dva načina: nečloveške živali so odsotne v okviru metafore (in ker zanjo niso uporabljene, so tako rekoč upoštevane), čeprav gre sicer za izrazito pogost pesniški postopek. Drugi način je razbrati v tem, da nastopajoča oseba v pesmi ni vrstno definirana, oz. drugače: na nekaterih mestih roko razje lahko jasno razberemo, da je govora o »živali«, a ta je lahko bodisi človeška, bodisi nečloveška.
Na mestih kjer so nečloveške živali eksplicitno omenjene je razbrati brez dvoma etično podstat lirske subjektke. Najsigre za nedvoumno problematizacijo uporabe nečloveških živali ali pa iskanje odnosnosti, prijateljstva, solidarnosti med človekom in drugimi živalmi.
Zaključek
V skupku obravnav različnih (pretežno literarnih) besedil sem prišel do zaključka, da so najrazličnejša literarna obdobja uspela ponuditi vsaj kakšno besedilo v katerem vprašanje nečloveške živali predstavlja pomemben element. Pri tem ne gre nujno za eksplicitno moralno obarvano držo do neljudi, temveč tudi za »golo omembo« ali denimo znotrajliterarno uporabo nečloveške živali (tovrstni primeri so denimo izrazito značilni za Makarovič in Hergold).
O usodu in mestu nečloveške živali se je veliko odločalo na razpotju med predmodernim in modernim (Erjavec in Jurčič), ko se zdi, da se je odprlo vprašanje velferizma. A že primeri iz prve polovice dvajsetega stoletja (Cankar in Širok) so pogled usmerili k nečloveškim živalim kot avtonomnim subjektom in zavzeli tudi izrazito etično obarvano držo.
V okviru povojne literature sem se odločil za nekoliko atipični izbiri romana Nož in jabolko Ivanke Hergold in pesniške zbirke Somrak Svetlane Makarovič, ki ju zaznamujejo predvsem izrazito pogoste omembe nečloveških živali, sem ugotovil, da so slednje lahko v službi stalnega, pogostega literarnega postopka (predvsem metafore), pri tem pa se le redko izpišejo kot avtonomni subjekti (kar pa vsebinsko vendarle ne pomeni, da se ob njih ne postavijo vprašanja etike).
Prvo besedilo o poosamosvojitveni literaturi je bilo posvečeno romanu Orlanda Uršiča, Gosposka, mater si ozka, ki prikazuje realnost dela v klavnici, obenem pa uspe nasloviti vprašanje preseka delavskega in živalskega vprašanja ter obenem tudi vprašanje samega akta zakola, ki ga (to je gotovo mogoče reči) predstavi kot problem. Pregled sem nadaljeval z Očmi, kratkoprozno zbirko Andreja Makuca, ki v središče postavlja vprašanje krutosti do živali, podobno kot sta to mnogo prej storila denimo Cankar in Širok. Na tem mestu je mogoče zaznati določen literarni trend, ki ga še velja raziskovati.
V zadnjih treh besedilih sem se ukvarjal z literaturo, ki je glede pravic nečloveških živali bolj ali manj eksplicitna. Jure Detela (ki bi ga lahko obravnaval tudi prej, saj je pretežno ustvarjal v 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja, vendar sem se skliceval predvsem na izdajo Zbranih pesmi, ki so novejšega datuma), Vesna Liponik in Alenka Jovanovski, razumejo nečloveške živali kot avtonomne subjekte in jim pripisujejo tudi inherentno moralno vrednost. Detelo je pri tem mogoče razumeti kot predhodnika ali celo vizionarja (njegova misel je v marsičem sorodna tisti, ki se pospešeno razvija šele v zadnjem času v okviru kritičnih animalističnih študij ali denimo veganskega gibanja), Alenka Jovanovski predstavlja nekoliko bolj »politično obarvano« varianto sorodne misli, medtem ko se Vesna Liponik obrača tudi k nekaterim intimnejšim vprašanjem, ki vznikajo ob problematiki nečloveških živali.
Glede na to, da se pristopi, ki se z vprašanjem nečloveških živali ukvarjajo izrazito eksplicitno in poglobljeno, ter niso vezani zgolj na »preprosto« formulo človekove krutosti do drugih živali, pojavljajo predvsem v sodobni literaturi, je mogoče pričakovati, da se potencialno nahajamo celo na začetku kakšnega večjega in zanimivega pojava ali celo trenda.
