6 (1/2)
Load up on guns, bring your friends … It’s fun to lose and to pretend … (Nirvana)
Tuhtal sem o tistih dvesto štiriinštiridesetih markah, ki sva jih sicer imela tako na lepe oči namen izterjati od tetkice. Številke, ki so danes majhne, so se mi rolale pred očmi kot kakšna neusmiljena mesoreznica, v katero naju je z Majkom počasi vleklo. Džoni je namreč spet pričel preko svojih lovk in občasnih kao naključnih snidenj dajati na znanje, da še nikakor ni pozabil na neporavnane račune, ki so tičali med nami. Razliko, torej tisto, kar sva zaslužila, sva mu vmes že vrnila, na preostanek pa bodybuilder žal ni pozabil.
… če nama da tote peneze, ne bo nič hudega … poplačala bova in potem pičimo dalje … kaj pa, če ne bo pri volji, da nama da … kje te naj ta dnar dobiva?… naj ga popušim komu al kaj? … mogoče pa ne bo hotela … te stare so muhaste … tako kot prijateljice moje babice … same slinaste ome brez delovnih navad s predobro penzijo … može so že zdavnaj vse pokopale … enega je kap, drugega infarkt, tretjega rak na prostati … maligne babe so to, poznam ta tip … in taka bo nama zdaj kar meni nič tebi nič blagovoljno, dobrohotno odškrnila za svojih nekaj enomesečnih penzij keša … jebeš ti to … iz te moke ne bo kruha … ne glede na ves trud Majkovega ateja in na njen švabski pedigre pa igralski milje …
Majk je bil precej bolj prešerno naravnan glede najinih težav. Mogoče je vedel kaj več in dejansko ni bilo razloga za skrb, kar se tiče vprašljivosti pomoči s tetkine strani. Mogoče pa je samo blefiral. Ne bi se čudil, glede na karakter, ki je ždel v njegovi buči. A je Mihec imel že druge načrte.
– Ven gremo.
– Kam pa?
– Klasika. Če no bo v MKC nič, pa na ŠTUK.
In na ŠTUK-u smo pristali, v gomili vsega, kar je kultura tistega večera ponujala. Pa ne mislim na muziko, temveč na vse odtenke mladostniškega profiliranja. Se spomnim, da so šopali Miladojko Youneed, enega redkih naših bendov, ki so znali stopiti čez lokalne ojnice, vsaj kar se intelektualnega vložka in glasbenega dometa tiče. Komercialno verjetno ne, nimam pojma, ampak za to nas je takrat itak bolel kurac.
Sedeli so tam po kotičkih in omizjih, sloneli ob stojiščih, vsi, ki so imeli ali niso imeli opravka z realnostjo, vsak v nekem svojem svetu, ki si ga je namalal v svoji mozoljasti psihi. Mimo so bili časi Jamesa Deana, takrat si bil poštirkan ali pa v usnjeni jakni, subkultura je zgledala kot prodajna uspešnica. Naše so bile bolj kilave, pa ne vem, ali zaradi vsega, kar so šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta navlekla s seboj ali zaradi zatohle količine genov, ki so bili na voljo v tem obdravskem industrijskem bazenu.
Nekje tam v temi si tako uspel najti celo nekaj pankerjev. Tisti ta-pravi so bili vsekakor izumirajoča vrsta v teh časih. Sem seveda ne štejem MTV-jevskih kvazi-punk-kalifornijsko pocukranih modelov, ki so poznali dva komada od Green Day in enega od Offspring, pa že mislili, da čohajo kakšnega Punk-boga po jajcih. Te originalne, starčke, si videl vse posušene, ujete v svojem momentu, ki jim ga je prodala Vivienne Westwood, v bulerjih do gležnjev ali kolen, z različnimi vezalkami, usnjenimi ali karirastimi hlačami, v leder jaknah z neti, pa kost in koža navznoter. Debelega pankerja še v življenju nisem videl. Za razliko od metalcev. Tudi te si našel tam v temnih študentskih sobanah, med meglo in stroboskopom, a v precej večjem številu. Ne vem, ali je kakšna dieta ali kaj, mogoče pa so bile krive le galone piva in drugega alkohola, ki so jih ti kovinarji vlivali vase, da so jih tako lepo redile. Že lase so imeli mastne, vse štrenasto, nepočesano. Pa ne bom samo kritiziral, ker so le razbijali našo vaško mestno sivino, pa muziko so tudi razumeli. Ob pravem drotanju me še danes zmrazi.
… Another day, another death, another sorrow, another breath, no remorse, no repent …
No, žal pa se ti dvojni, torej pankerji in metalci niso držali le zase, temveč so se na nek čuden, simboličen način še parili med seboj. Nastala je z antropološkega vidika zanimiva mešanica s pobritimi glavami in bulerji, ki pa je potrebovala še šank-patriotizem in desno-skrajni idealizem, da se plemeniti; skinheadi, na kratko. Kaj so ti nazi-pankerji poslušali, ne vem, Dead Kennedysov prav gotovo ne, mogoče oziroma verjetneje kakšno čudno jodlarsko ali pa domačo elektrificirano verzijo ‘česarkoli – über alles’. Pa saj jih kaj dosti ni bilo; komunizem in socialistična federativna vzgoja sta opravili svoje, nekaj pa je tudi naredilo pomanjkanje nacionalne identitete, ki jo je rdeči škorenj od vzpona na oblast vztrajno teptal. Če si takrat Slovenca ali pa Mariborčana vprašal, kako daleč v preteklost mu seže družinsko drevo, ne bi uspel narisati več kot nekaj vejic. Pred tem pa čista tema. Kot da smo slovensko začeli govoriti tako bolj na glas šele po prihodu Maistra. Skratka, mesto smo Avstrijcem po domače spizdili. Tako je tudi bilo logično, da teh nekaj šovinističnih iztirjencev ni imelo niti neke prave domovinsko nacionalistične podlage, da z njo opleta. So se pa palili na vladavino bele rase, karkoli je že to zanje takrat pomenilo. Itak smo bili v teh naših krajih vsi bolj ali manj beli. V bistvu je več tega bilo v ljubljanskih logih, tam so si vzeli čifurje za tarčo. Maribor je bil preveč mešan, pa tudi verjetno prereven, ker te pobrite pičkice, ki so znale mahati s kakšno z lokalnimi grbi in emblemi ozaljšano zastavo, pa tudi s fuzbalskim ali hokejističnim praporjem, so večinoma izhajale, vsaj po mnenju sociologov in antropologov, iz nekoliko bolje situiranih družin, ki pa so, če se mene vpraša, trpele za pomanjkanjem določenih šraufov v svojih glavah.
Na drugi strani premice, a le nekaj omizij stran si lahko uzrl čisto druge identifikacijske opcije, precej bolj pisane, moderne v bistvu. Gotovo so bili hit trenutka skejterji. Te si sicer težje ločil od raperjev, tako od daleč bi jih človek vrgel v isto kanto, a so bile razlike, gotovo. Skejterski mulčki so bili kul. Roba, ki so jo nosili, je bila izbrana, znamke takšne, da si rabil skoraj posebno izobrazbo, da si se sploh lahko pogovarjal o izboru garderobe, kaj šele skejta. So pa bili majhni, ti skejterji, tega jim nisi mogel vzeti. Ne glede na to ni bilo za poskušati s provokacijami; če te je kateri zalepil z desko, si ga grdo najebal. Razen, če si bil Perica – štajerski Obelix; na njem se je še skejt zlamal.
Raperji, po drugi strani, so bili vsaj nekoliko višji, tudi debelejši, predvsem pa, če drugega ne, eni tistih redkih belcev, ki so si obupno želeli biti črnci. Baseball kapa, zlato obarvana veriga, še kakšno tiktakajočo vekarco si je kdo okoli vratu obesil, potem ko jo je potihoma spizdil omi s kredence. Nisem imel problema z raperji, še sam sem rad zamahnil z glavo in čupo ob njihovih songih, posebej, če je šlo za kakšno hibridno verzijo z metalom. Biohazard, recimo ali pa Anthrax, v kombinaciji s Chuckom D-jem in Public Enemy.
In kot nalašč je udarna destrukcija slednje kombinacije vžgala podn na plesišču, da so se vsi prej opisani in pa mi, kar nas je bilo ne- ali vsaj slabše definiranih, noter zvalili in parket ‘vun ftrgali’, tak divje smo pričeli skakat po dnu te peklenske sobane.
… Bass! How low can you go? … Death row, what a brother knows … Turn it up! Bring the noise!!! …
Če bi se le moral definirati, kam sem tisto jesen spadal ali kam smo se kot družbica uvrščali, bi mogoče sami bili še najbližje darkerjem pa glede na akutni duh časa rahlo cepljeni z grunge tovornjakarsko modo. A to so bili časi, ko je bilo darkerstvo še kul, kasnejši dark-emoti, pa tudi relikvijski goti iz osemdesetih in podobni so skazili to sceno do neprepoznavnosti. Črna, temačni odtenki, subkultura tanatosa, The Cure, Sisters of Mercy (predstopnja kasnejših Muse), Ministry, Bauhaus, pod vsemi temi Joy Division, Suicide Alana Vege in pod njimi seveda, globoko v podzemlju – že tam skoraj pri kurjaču – Lou Reed s svojimi Velvet Underground. Ne vem zakaj, mogoče sta dež in vonj po vlažnem trohnenju v parkih svoje naredila, mogoče so svoje opravile droge. Je pa bila po drugi strani tanka meja med nami in šminkerji … kak napačen kos garderobe (in takrat te je hitro zaneslo; ponudba kičastih cot je bila izjemna), pa si že bil nared za zvezdo večera v kakšni Vienni, Yucatanu ali kaj jih je še bilo podobnih diskotek v ruralnem ob-Mariborju, pozabljajoč temačna prepričanja in korenine ter zvijajoč se ob zvokih Modern Talking scene in v upanju, da se bo v mrežo le ujela kakšna vaška ribica.
