6 (2/2)
Load up on guns, bring your friends … It’s fun to lose and to pretend … (Nirvana)
Enega tistih vlažnih večerov smo uleteli v neko podstrešno stanovanje na Gregorčičevi. Ni bilo bogve kako veliko, ena sobica na desno, ena naravnost in ena malo večja, kao dnevni prostor na levo. Pred tem smo ga pili na Slomšku, bilo je hladno, a vsaj deževalo ni. Nekdo, mogoče Perica, mogoče kdo drug, je potisnil čik v roko tistemu tiho in zbrano sedečemu in pred kakšnim letom ali dvema sklesanemu modrecu in ubogi Slomšek ga je skadil, stari!
Smo se mu režali, ni pa imel Slomšek nič kaj proti, le mirno in dostojanstveno je počakal, da je smotka pogorela. Mi smo jih tudi pihnili ene par, s travo našopanih, da se razume – Slomšek se je moral zadovoljiti s tobakom – in se potem s kravjimi pogledi odvlekli tja gor do tistih metalskih pičkic. Bili sta dvojčici, Korošici, itak da usekani na žaganje po strunah. Ko smo uspeli ekipo spraviti do vhoda, nas je presenetilo, da nekaj tipov postava tam zunaj pred vhodom, taki starejši so to bili, že na pol gospodje, torej povsem nezanimivi za naša takratna čutila. Nobenega stila, nobene kulturne podlage, nobene ideologije odzadaj, le na kahlo vrezane frizure, pleše, brki in preveliki balonarji do kolen. Sovražil sem jih, odrasle. Malo smo jih provocirali tam doli, ko smo čakali, da nam Teja, ena od sester, pride odpret vrata. Joco, ki je tudi hengal z nami tisti večer, se je prav zaganjal v enega od teh fotrov, a se oni ni kaj dosti upiral, temveč jo je takoj ucvrl, nekam preveč plašno glede na razmerje moči. A smo bili preveč zadeti, da bi naslutili neko podlago, in šele punci sta nam zgoraj razgalili ozadje, medtem ko smo se basali s čipsom in smokijem. V pritličnem stanovanju naj bi namreč baje laufal kupleraj. Neke pupe menda živijo noter, najverjetneje Romunke in očitno je ta biznis tako lepo tiho potekal. Ker je pač prostora noter bilo premalo, so očitno tipi, namesto da bi sedeli v kakšni čakalnici, preddverju ali hausturu, čakali zunaj na mrazu, da so prišli na vrsto. In v ta kšeft smo zdaj mi padli. Vprašali smo ju, če se drugi v bloku kaj bunijo, pa sta rekli, da menda ja, ker se je neka stara pritoževala, da stanovanje številka ena pokurbla enormne količine vode. Pupike so si torej stranko umile, preden so jo pojahale, pa še sebe tudi, po koitusu in pa pred naslednjo stranko.
– Pa računaj potem, je Vid, očitno konkretno zadet od skanka, ki smo ga pihnili, nadaljeval, vsaka jih rukne pet do šest, se pravi, to je pet tuširanj strank, pet tuširanj sebe in še zadnji tuš po likofu, torej enajstkrat dnevno. Če so not tri, je to triintrideset tuširanj. Dnevno, stari. Veš, kolko vode je to!
– Ja, ni šans, da maš bojler. Ne sfolga tega segret. Na toplarni moraš viset. To pa stane, stari.
– Ne vem, če te kaj stane, ker se vse to razdeli med stranke, je rekla Goca, druga dvojčica.
– Se ne razdeli, ampak imaš ločeno sanitarno in ogrevano vodo in …, sem poskušal vstopiti v debato.
– Ni res, odvisno od števcev. Tu so taki, ki merijo samo kubike vode na stanovanje, je pa res, da je ogrevana voda seveda ful dražja od navadne, hladne in potem vsi ostali plačajo to gretje, če v nekem stanovanju pretežno topla ali vroča teče, se Vid ni dal.
– Mislim, težite s to vodo, se je Joco vklopil. Koga zdaj briga, kak se toti folk umiva. Onih pravih stvari, ki se držijo genitalij, se z milom itak ne da dol spravit.
– Picajzle misliš? je Majk rekel.
– Ma ne picajzli, tarzani, pa kaj jaz vem kaj še, kaj ti tam dol opleta. Bakterije pa virusi, stari. To mislim.
– Hja, za to so pa ola-gume. Menda moraš nor bit, da greš namakat brez zaščite.
– Ja, pa se to tud zgodi, jebiga. Ti je nerodno, pa ga ne natakneš. Ali pa se tem starim tipom sploh ne postavi ali pa komaj, pa potem ni časa, da še gumo gor vlečejo. Mu prej uplahne. Pa tvega. Pol pa sifilis, stari, ali pa gonoreja, herpes, aids, hepatitis.
Joco se je spoznal. Študiral je medicino v Ljubljani.
– Boste kaj pili, pjebi, al boste sam lapali? je ena od Korošic presekala genitalno debato.
Nismo se branili in že je teklo v potokih vzdolž naših grl. Ne vem, kaj vse smo tisti večer požrli, pirov mali milijon, pa še eno celo vodko in en viski. Kadili smo, da je bilo v mansardi kot v dimniku. Malo sem firbcal po stanovanju. Vesne ni bilo tisti večer, kao nek nahod ali prehlad. Ni se najbolje počutila po tistem pucanju pred nekaj tedni, je pa le vztrajala. Če ji je bilo za verjet, moji džankici. No, flet sta si metalarki po svoje porihtali. Kar je vključevalo neke skandinavske bogove in polbogove, Odine, Vikinge in podobna sranja, ki so bili z dokaj umetniško roko namalani na tiste nekoč bele stene, ki so zdaj od čikov bile že povsem porumenele. Menda sta sami tam not bivali, vedel pa sem, da je bilo še nekaj drotarjev, ki so v tem študentskem stanovanju radi prespali, ker punci menda nista bili preveč izbirčni. Ta večer jih menda ni bilo, so šli na nek koncert v Prekmurje, punci pa so doma pustili. Tudi prav. V opusu tiste čumnate bi se posebej spodobilo omeniti kopalnico, ki je bila vsa v rdeče črnih odtenkih, kot nekakšno hudičevo preddverje. Ploščice so bile sicer v osnovi bele, a sta jih punci premalali z barvama življenja in smrti. Na to podlago sta navesili nekaj skeletonov, navzdol obrnjenih križev, pa belih verzov na črni podlagi, vse v zrcalni latinščini. Satan, stari!!! Na pralnem stroju, ki je stal v kotu, je bilo nekaj sveč, prav tako v enakem duhu, v obliki lobanj, nekatere, starejše, so bile zaradi topljenja voska prav groteskne, kot neka mutacija med človekom in oslom recimo, ali pa plod takšnega bizarnega parjenja, v okultnih krogih teh dveh ušlatank verjetno nič nenavadnega. Tako so vsaj takrat moje zadete oči to videle. Malo me je postalo strah, gandža naredi to, paranojo privleče na dan, ob lakoti seveda in pa prividih. In res se mi je zazdelo, da se te lobanjice kar naenkrat pogovarjajo med seboj, pa tudi dim so puhale, kot da ga nekje na skrivaj vlečejo. Nisem pa dolgo zdržal buljenja v to voskasto debato, ker mi je naenkrat obrnilo želodec, pa sem komaj uspel zamenjati položaj, se pravi, da sem rit umaknil in dal gobcu prednost, da se sprazni. Zunaj je medtem rohnel kovinostrugarski stroj, Sepultura, naravnost iz Brazilije in moji krčeviti stoki, ki so spremljali obračanje želodca, so se lepo vklapljali v tuljenje in bobnenje teh tropskih metalurgov. Ko se je prebavna cev le umirila, sem se olajšano očedil, pa še usta sem dodobra splahnil, ker kljub vsem turbulencam prebavnega trakta in cerebralni bibavici še zdaleč nisem odpisal tega večera. Po vseh teh različnih intoksikacijah me je ščemelo v hlačah, da je bilo veselje, pa tudi moral sem si dati duška po tistih travmah s svojo punco. Premajhen sem še bil za take resne stvari, kot se jih je Vesna šla. Prav manjkalo mi je ‘dobrega starega not-in-ven’, kot bi rekel Alex v Peklenski pomaranči. In tudi zazdelo se mi je, tam zunaj za mizo, da me ena od obeh, Teja, malce nagajivo gleda. Pa v bistvu punci tudi nista slabo zgledali, le ves ta metalarski look je naredil svoje, tako da si komaj uspel videti pod to težko fasado, pretiranim make-upom, natupirano čupo in enormnimi količinami vratnih ogrlic, verižic, pasjih ovratnic in kovinskega okrasja, ki bi ga prej našel na oddelku za dom in vrt v kakšni veleblagovnici kot pa pri nakitu, kako luštni in nežni dekleti sta to bili.
Ponovno sem prisedel za mizo. V kopalnici smo se vsi na hitro izmenjali, glede na zvoke prav gotovo nisem bil edini, ki je bruhal tisti večer. To je pač bil del špila. Sepultura se je umaknila Panteri, vmes nam je vsake toliko postregla Metallica.
Spet smo se zapletli v nek neumen pogovor.
– Čuj, Teja, kaj te so to za eni liki na teh stenah?
– To so skandinavski, pa poganski bogovi, je v žlahtni koroščini namesto sestre odgovorila Goca.
– A, jebala te Skandinavija, ki si te to našla v teh naših krajih.
– To je Tomo narisal, moj fant.
– Aha. Kaj je tud on na koncertu?
– Ja, danes so si ga prvoščli. Drugače pa skladišču dela. Nočni šiht ma. Podnevi pa rad kaj nariše na steno, je Goca vlekla naprej v dialektu.
-Aha, je Majk razumevajoče pokimal, pa se že za odtenek bližje prisedel. Dajala je slutiti, da je ta večer njena garažica prosta. Pa ga nisem pustil mreže spletati, vsaj zaenkrat ne. Tista božanstva so me matrala.
– Daj, razloži mi to, prosim, te vaše bogove.
– Jah, jaz se na to sicer ne spoznam ful, ampak Tomo pravi, da ima to zvezo z Vikingi, ki so bili v bistvu kao prvi pravi metalci. Thor in Odin, ki sta bogova vojne in smrti, pa sta njihova in potem tudi metalska bogova. Thor je sin od Odina, potem je tu še zlobni brat Loki, ki se spreminja v različne oblike, na primer v kačo, pa Baldur, pa Hel … Odin je tu na tej steni, z enim očesom, pa z dvema krokarjema na ramenih.
– Ja pa kaj te ma Viking ali pa Skandinavec veze z metalci?
– Ne razumeš ti, Dejan, se je Joco vključil. Glej, tam gor je itak večna tema, cele zime ne vidijo svetlobe, kaj šele sonca. Normalno, da se jim meša. Pol pa pač žgejo po totih strunah, se nalivajo z vodko in si predstavljajo, da so v peklu.
– Ja, samo to ni v peklu. Zdaj mešate malo, ekipa, se nisem dal. Pekel je manifestacija krščanske kulture oziroma prepričanja, tile so pa predani poganstvu. Mnogoboštvo, stari, valhala, rituali, žrtvovanja in podobno. Ker vedve mata tu zunaj stene v nordijski poganski sceni, v kopalnici pa vlada krščanski satan. Nea se to dobro ujema, sem modro zaključil.
– Mater, si pameten, se je Majk režal.
– Ne, ma prav; se je Teja postavila na mojo stran. Mene ti Vikingi ne impresionirajo, zato sem kopalnico po svoje uredila. Dobro si to opazo, je rekla in mi pomežiknila. Sem se že veselil.
… Danes pa bo, stari …
Parlamentirali smo še naprej, pa pili, se veselili, in seveda skadili še en skank. In je tako naneslo, da smo na koncu, ko so se kar nekako potihoma in posamično porazgubili posamezniki v prazno noč, ostali štirje, ki smo želeli še dalje plemenititi svoje misli in telesa. Na srečo je skoraj očitno zadrego, kako pristopiti k stvari, rešila dobra pogruntavščina metalske plejade, torej sentiš. Še tako zarjavel drotar nosi nekaj mehkega v svojem šrotastem srcu in kaj je za negovanje te nežne srčike bolj primerno od mehkega zvoka kitar ter predirljivega vokala, ki izkričuje svojo neuslišano kovaško ljubezen ali plehnato bolečino? V trenutku smo se zibali tam v tisti mali kuhinji, jaz s Tejo, Majk pa z Goco. Malo levo, malo desno, rahlo naprej, nežno nazaj. Čutil sem, kako se počasi privija k mojemu telesu, zateguje objem svojih rok okoli mojega vratu, stiska svoja stegna k mojim. Tudi sam sem tiščal svojo glavo dol v njen vrat, vlekel vase mešanico cigaretnega vonja, prepotene kože in pralnega praška, ki so veli navzgor. Nekaj sem ji še govoril na uho, poskušal biti vljuden, pa sem z očesom ujel, da se Majk in Goca že pošteno žvalita. Še sam sem začel, opogumljen, in ni se branila. Sprva po vratu, pa gor po bradi, z jezikom v uho in nato na usta. Imela je okus po čikih, a me je to rajcalo. Po nekaj minutah plešočega lizarjenja sva že bila na kavču, z rokami vsepovsod, kot dve hobotnici s svojimi pohotnimi lovkami sva se zvezala v nek predseksualni gordijski vozel. Tudi drugima dvema je podobno kazalo, pa sem zato prišepnil Teji, da greva v sobo. Ne morem, je rekla, fanta mam, pa sem rekel, da mam tudi jaz punco in da to pač tako je, da tudi ona mene vara (tu sem spustil, da se je ruknila s tem, ki zdaj obdeluje Goco), ker smo pač mladi in da moramo sprobat stvari. Me pa je tisti skank, ki je bil res nepotreben dodatek na vse, kar smo prej požrli, pričel kljuvati navzgor iz zatilja, pa naravnost v slušno miselne centre. Nekaj mi je odgovarjala, a je vsake toliko njen glas pridobil močan basovski pridih, pa tudi razumel sem jo vedno manj, ker je na trenutke govorila izjemno hitro, na trenutke pa povsem počasi, kot da bi poslušal pokvarjeno kaseto. Malo me je postalo strah, ker sem pričel počasi verjeti, da sta te dve res uvedeni v kakšne satanistične sheme in da sva se z ubogim Majkom znašla v mišelovki, od kjer ni povratka. A sem odgnal črne misli, se prepričal, da haluciniram in ji sledil v sobo, kamor me je le peljala po zelo kratkem prigovarjanju. Lotila sva se dajat dol, punca je bila takoj gola, še mene je slačila in kmalu sem bil za njo, medtem ko je ona ječala in globoko sopla. Pa tale satan, ki me je prej naglodal, spet ni dal mira, saj sem naenkrat iz njenih ust zaslišal neke latinske verze v smislu Ave Satanas, sanctus Satanas, pa nato po nekem času še nekaj takega kot Spiritus diabolus, ave dominus diabolus in tako kar naprej in nazaj, vse glasneje, da sem bil že čisto presran, v kaj sem se uvalil. Pička je molila h Antikristu, stari! In to med fornikacijo. Če bi bil še malce bolj zadet, bi verjetno videl, da imam rjavo krzno, parklje in rogove na glavi. In da je bilo še huje, se mi je zazdelo, da iz druge sobe, kjer je Majk obdeloval Goco, prihajajo še nedoumljivi nordijski stihi, o Asgardu, Ragnaroku, Valhali in ubijalski strasti severnjaških pomorščakov, z rogovi na šlemih. Fak!!!
Dovolj mi je bilo. Sredi akta sem ga potegnil ven, brez besed hitro navlekel hlače ter spizdil skozi vrata, kar so me nesle pete. A me tiste pesnitve niso pustile, z mano so šle, ko sem kolovratil čez mesto proti domu. Odin in Belcebub sta igrala ping-pong v moji glavi vse do bloka in šele na domačem pragu zarana se je nočna molitev pričela zaključevati. Hvala bogu, ker res nisem bil v stanju, da to še naprej prenašam. Skank je le nekoliko popustil, je pa lakota vrezala. Odprl sem hladilnik in požrl vse, kar je bilo kolikor toliko užitno. Šele nato sem se pomirjen ulegel na posteljo in gledal vzhajajoče sonce, ki je leno in mogočno lezlo ven nekje iz Pobrežja, kot velikanska žareča oranžna žoga, ki se počasi dviguje iz diaboličnega toasterja.
… uuaauu, stari, kot v filmu … Peklenska pomaranča, stari … čeprav, idioti so to narobe prevedli … Clockwork Orange … moralo bi bit vsaj ‘Mehanska pomaranča’ ali pa ‘Urna pomaranča’ … čeprav krivi smo si itak sami, ker mamo tak reven jezik … da imaš v slovenščini žal enak izraz za uro na roki, uro na steni, in pa uro kot enoto, pol se pa jebi, ko hočeš kaj povedat ali pa prevest … da o urnem mehanizmu sploh ne govorimo, ki pa potem nekako rata kar peklenski stroj, stari … potem pa cela nacija sploh ne kapira, kaj sta Kubrick in Burgess htela povedat … temu soncu ob vzhajanju iz zemlje to bolj sede … Peklenska pomaranča … naslov filma bi moral bit Mehanska pomaranča … mogoče pa smo vsi mladi nekakšne mehanske pomaranče ali pa hruške, recimo, ali pa še boljše, jabke, te so bolj avtohtone tukaj na Štajerskem … Mehanska jabka, stari … ja, to sem jaz, to smo vsi … različnih oblik navzven … metalci bi bili delišes, raperji jonatan, skini one divje rdeče … ampak noter v vseh nas pa enak kurčev mehanizem … tak, ki ga država navija, stari … in ne smemo se pustit jebat državi, stari … čeprav … je ravno obratno zdaj … v toti novi Sloveniji … kot je blo prej v Jugi … takrat so vsi jamrali, kaki aparat je tota država … samo če se Grege spomnim, kako rad je o tem palamudo, sploh ko je moro v vojsko … zdaj je drugače … na nas je država pozabla, stari … nihče več ne navija mehanizmov … kar crkujejo vsi po vrsti … jebe se državi za nas … jebe … in jebe se nam za njo …
