Stojim pred polico v trgovini, napolnjeno s pogrošnimi časopisi, od tabloidov do glasil o avtih, jahtah in hišah. Listam po eni reviji in med setvenim koledarjem, astrološko prognozo za 2021, receptom za biskvit in še enim horoskopom naletim na svojo celostransko fotografijo. Med klikanjem blagajn, klepetanjem strank in trgovcev, piskanjem elektronskih pečic in ostalim trgovskim ropotom, se mi podoba samega sebe pod lobanjskim svodom razleti na črepinje.
Najprej sem šokiran nad mojstrstvom fotografa, ki je iz moje dejanske fiziognomije uspel ustvariti podobo privlačnega tipa srednjih let. Nasmehnem se ob misli, da bo prijatelj spet rekel: »Pogledaš fotko in si misliš ‘Vau! Kdo je ta tip?’, potem pa ga spoznaš in – ‘Nja …’«.
Nato me spreleti nenaden sram, oglušim. »Moj bog, kaj jaz delam tukaj, na ‘trgu’, med estradniki, politiki in ostalo karavano?« Občutek imam, da je bil moj jaz odrezan od mene, da sem se z vstopom v sfero javnega življenja nepovratno razdvojil nase in na svojega dvojnika, ki sicer izrašča iz mene, a ni več jaz, ki kot nekakšna lutka ali lik v filmu živi svoje življenje. Celo več: ta tip je zdaj bolj resničen od mene v mojem intimnem in anonimnem vsakdanu. Ne počutim se, kot da mi je bila »ukradena duša«, ker je ta še zmeraj tu, v intimi in anonimnosti svojega vsakdana, niti, da mi je bilo vzeto telo, ker je na fotografiji privlačnejši moški. Prej se počutim kot tisti pisatelj iz pravljice Hansa Christiana Andersena (Senca), čigar senca se osamosvoji, prevzame njegovo življenje in nato njega, resničnega človeka, pisatelja, naredi za svojo senco. Žene ga v nove in nove naloge, da ji streže kot molohu, ki ga v resnici sploh ne mara in ne pozna.
Počasi se začne vračati hrup trgovine, žvenket kovancev, ki iz blagajničarjevih rok padajo v plastične posodice na blagajni, pozdravi in slovesa, otroški vrišč, najstniško bahanje, trki odločnih korakov visokih petk in še več klikov. Zaprem revijo in se postavim v vrsto. Pomislim, če sem v intervjuju povedal kaj takega, zaradi česar bi me lahko kdo preganjal, me tožil ali mi kako drugače nagajal … Zakaj mi je tega sploh treba? Zakaj svoj popoldanski mir žrtvujem častihlepju? Bil bi tak, kot večina. Je treba pametovati in nositi glavo naokoli na pladnju? Odgovarjam si, da je to moja »dolžnost«, da »nisem rekel nič takega«, da je treba »biti pogumen«, da ne gre za »medijsko prepoznavnost«, ampak za »žrtvovanje za skupnost«.
Nisem povsem prepričan, da sem uspel odgnati ta očitek, ko se že pojavi nov: »Ni v redu, da se pojavljaš v takšnih revijah, ker boš s tem izgubil kredibilnost kot filozof.« Napadem ga z idejo, da vendarle skušam držati nek nivo intelektualnosti, da je zavoljo andragoških razlogov treba nastopiti tudi v takih cajtngah. Ni slabo, če se širi glas o filozofiji, ki je sicer zgolj zasmehovana in da se izobražuje folk, ki bi sicer bral o jabolčnih pitah. Lahko tudi, da je ta moja ideja o poneumljenem bralstvu časopisa samo moj arogantni predsodek, mogoče ga v roke jemljejo intelektualke in intelektualci. Pa saj smo vsi hkrati intelektualci in odvisniki od treš vsebin. Med trenjem takšnih argumentov in protiargumentov tekoči trak pred prodajalca potisne izvod moje revije. Plačam ga skupaj s kruhom, ajvarjem in olivami in se zmeden odpravim domov.
V veži v bloku preverim, če je kaj pošte. Sem relativno nov v stavbi, zato moram malo poiskati, preden najdem kovinsko škatlo z napisom »GRUŠOVNIK«. Zmeraj, kadar sem kot otrok naletel na svoje zapisano ime, se me je polotilo to občutje oddvojenosti samega sebe, ki je zdaj prerastlo v odtujenost od lastnega bistva, v globoko anonimnost kljub – ali pa ravno zaradi – poobčevanja mojega imena in podobe.
Včasih sem premišljeval, kaj bi dejanski Platon rekel o Platonu, o katerem se danes učimo v šolah, predavamo na univerzah in razpravljamo na konferencah. Ali pa Nietzsche ali Shakespeare ali Frida Kahlo ali kdo drug o podobah, ki jih širimo o njej ali njem. Razmišljal sem, da se verjetno ne bi prepoznali, da bi si bili tujci in da je tista Ahilova tolažba, da lahko dosežemo nesmrtnost z večno slavo, brezupna, saj te vpis v zgodovinsko občost ravno izniči kot posameznika.
Ravno spoznanje tega procesa pa te vrže v brezizhodno brezno anonimnosti, oglušujoče tišine in molka biti, ontološke nemosti. Opaziš, da se večkrat bralcem zdijo zanimive reči, za katere se sam sploh ne spomniš, da si jih zapisal. In obratno: včasih mislim, da sem spisal mojstrovino in medtem, ko čakam na aplavz in priznanja, čedalje bolj ugotavljam, da odziva ni: celotna bera znaša borih pet vljudnostnih všečkov na FB. Včasih tudi kaj preberem in šele naknadno ugotovim, da je zapisano nastalo na moji tipkovnici: občutek je podoben tistemu, ko v ogledalu vidiš roko, a šele naknadno spoznaš, da gledaš svoj ud. Ta paraliza izraznosti je to, kar bi Stanley Cavell verjetno imenoval »strah pred neizrazljivostjo«, pred tem, da te sporočljivost besed zapusti, saj nastane občutek, da te besede v trenutku, ko so izgovorjene, izdajo.
Edina stvar, ki se lahko meri z globino tega strahu, je vroča želja po pripoznanju, udejanjena v obliki obsesivnega spremljanja odzivov javnosti na tvoje delo in bitje: spremljanje statistike izposoj knjižničnega gradiva, monitoring citiranja na Web of Science in Scopusu, guglanje imena (sledenje njegovim pojavitvam v zadnjih štiriindvajsetih urah in v zadnjem tednu), preučevanje obiskov gesla s tvojim imenom in priimkom na Wikipediji, preštevanje odzivov na družbenih omrežjih … Seveda pa je ta želja zaman, saj je ontološko na drugi ravni kot strah, ki jo žene. Upati, da boš z javnim pripoznanjem odgnal strah po paralizi ali neizrazljivosti je podobno, kot bi želel dati koš v tenisu ali gol v šahu: kot bi rekel Wittgenstein, preprosto ni del jezikovne igre. Še več: ker ta strah ravno producira odmev v javnosti, je seveda nesmiselno upati, da ga bo še več tega odmeva utišalo. Prav nasprotno: samo še bolj bo začelo odmevati od vseh strani, glas pa se bo osamosvojil kot tista senca, odboji in interference ga bodo čedalje bolj spačili in čedalje bolj bo oddaljen od tebe. Po drugi strani pa ostajanje v tišini anonimnosti spet ni nikakršna rešitev: to bi pomenilo živeti brez jezika, živeti brez misli. Zato bi lahko celo rekli, da je pravzaprav že akt razmišljanja, v kolikor se pač dogaja na ravni pojmov, nekaj, kar je posamezniku tuje. Problem bi torej prej bil v tem: že vedno si onkraj anonimnosti, vedno že si javen, ravno zato pa se lahko počutiš izgubljenega na drugi strani samega sebe. Brez imena te ni, a ko je to zapisano in ga prebereš, postaneš njegova senca.
Vstopim v lift, pritisnem »5«, počakam, da se zaprejo vrata in začutim pospešek. Štejem in ko prištejem do omenjenega števila, se odprejo vrata, izstopim na želenem nadstropju. »Čudež!«: škatla, v katero stopiš in v njej pritisneš svojo željo, ki se ti potem brez truda uresniči visoko nad tlemi. Odklepam vrata in vstopim v stanovanje, odložim nakup, zaklenem vrata, sezujem čevlje, obujem copate, vzamem nakup, odnesem ga v kuhinjo, popijem kozarec vode, usedem se na stol in se vprašam, če sem zaklenil vrata. Zmeraj pozabim, če sem zaklenil vrata. Klasično pogojevanje bi me verjetno moralo že zdavnaj naučiti, kako si zapomniti to banalno dejstvo. Preverim in seveda so zaklenjena. Usedem se nazaj na stol in osamljen za zaklenjenimi vrati stanovanja prebiram svoj intervju v tabloidu.
