8 (1/2)
Father … Do you wanna bang heads with me … (Danzig)
Bili so hladni jesensko zimski večeri. Ni bilo kaj pametnega za početi, pa sem se namenil odpraviti do brata. Odnos z Vesno je spet zanihal v hladnejše okolje; nekako nisva našla pravih komunikacijskih kanalov po zadnjih peripetijah, se pravi njenemu čiščenju, pa tudi mojem ponesrečenem flodranju ob koroških satanskih stihih. Nekako ji je prišlo na ušesa, možno, da je Majk kaj pisnil, pizdunček, kot je znal biti. Kakor koli, Grega je stanoval nekje ob Frankolovski. Skupaj s punco sta si plac uredila po svoje. Bila sta nekaj let starejša od mene, a dovolj, da sta bila kot iz drugega vesolja. Odraščanje se vtisne vate, stari, najbolj med desetim in dvajsetim, od takrat naprej ti petdeset let ne naredi niti slučajno primerljive spremembe kot teh deset – v razmišljujočem kontekstu, seveda, te pa zato telesno kot za nekakšno kompenzacijo ožame kot limono. In v ta dva so se tota osemdeseta vtisnila, kot da ju je valjar zalikal. Še radia si nista prižgala, da bi kak nov hitič slišala. Samo kasete in plate iz njunih cajtov, ki so stale na polici kot kelihi v cerkvi. Samo za posvečene roke. Vsakič, ko sem hotel malo pobrskati po glasbeni literaturi svojega brata, me je takoj opomnil, da naj ja dam vse na povsem enako mesto, od koder sem vzel nosilec zvoka, saj bo imel sicer hude težave, ko bo poskušal kaj najti, pa recimo komada, ki bi mu naj sedel v naslednjih pet minut življenjske praznine, ne bo na svojem placu. In tudi ona njegova, Jerica, je bila enakih nazorov, kar se arhiviranja zvočnih zapisov tiče. Ali pa je le njegove mantre ponavljala, Grega je namreč znal biti dokaj tečen in pikolovski, ko je šlo za stvari, ki mu dosti pomenijo.
Mati je nekako slišala, da se odpravljam tja, pa je to izkoristila in v skrbi za telesni razvoj mojega predhodnika, ki je bil še bolj suh kot jaz, takoj s tržnice privlekla tunko v zaseki in pa kislo zelje ter mi vse skupaj, pa še s kozarcem domačega ajvarja, naložila v pisan cekar.
– Da ja ne boš pozabo; se mi je še drla, ko sem stopal skozi vrata. Saj veš, da ma Gregi to rad.
– Nea skrbi, mama; sem se drl nazaj in vlekel zapakirano po stopnišču.
Jerica mi je odprla vrata. Bila je oblečena v siv razvlečen pulover, v levici je imela čik, črni lasje so ji štrenasto stali nad previsokim čelom. Imela je izrazite ličnice, temno rjave oči, pod vsem tem pa nekako pretanke ustnice, ki so stiskajoče vlekle iz pljuč nekaj pozdravu podobnega. Nikoli mi ni bila preveč všeč. Zdelo se mi je, da ima na Grego negativen vpliv. Mogoče sem se motil, pa sta se pač našla, dva vase posedajoča osebka, kot dve nevtronski zvezdi, ki krožita ena okoli druga, dokler ne počita v temo. A takrat, ko si mlajši, je edina rešitev tista, ki je kao na dlani in edina razlaga posledice nek kvazi-evidenten vzrok.
– Lepo, da si prišo. Dolgo te že ni blo.
– Vaju tudi nič ni k nam.
– Saj veš, kak sta Gregor in tvoj ata.
Gregor, valjda, bog ne daj, da bi ga klicala Grega ali pa Gregi, kot smo ga vsi ostali.
– Vem, ja.
Bilo je pred približno dvema letoma, ko je med njima nekako počilo. Se je namreč že dolgo kuhalo. Grega je bil precej bolj načelen kot jaz. Drugorojeni smo večinoma takšni, da se zapeljemo skozi življenje s starši precej bolj lagodno kot prvorojenci. Moj brat ni hvatal krivin. Starši bi, splošno gledano, bili lahko ponosni, da se otroci pri odraščanju strumno postavljajo na breg svojih vzornikov, je pa res, da je najstništvo itak ene vrste psihoza, ki jo je moj foter zelo težko spremljal, kaj šele prenašal, in če gledam zdaj na te čase s svoje skoraj tridesetletne perspektive, mi je jasno, da preprosto ni bil kos eruditskim prebliskom svojega prvorojenca. Pa je pač popizdil. Ker stari je imel žilico za popizditis. Nosil je to balkansko špuro v sebi, ob eksistencialnem pozibavanju, ki je načelo mesto v tej postseparatistični dobi, pa so bile le iskrice dovolj, da je prasnil v tuljenje in drenje. In iskric je seveda vedno na pretek. Jaz sem bil še mogoče malce premlad, da bi starše iritiral v polnem zamahu, Grega pač ne. Stari je že domov hodil nadrkan, v firmi so odpuščali, kot da se grejo rusko ruleto, ampak ne tiste za malega človečka, z navadno pištolo, temveč takšno za bogove, z minometalcem. Celi oddelki so leteli naenkrat, v kosu, skoraj nadrealistično pravzaprav, če ne bi bilo prekleto res. Tehnološki višek, so rekli. Ti je pa verjetno vsaj za odtenek lažje, če racionalizacija celoten kolektiv odpihne, lahko se gre skupaj na pir, na kurbe ali na borzo. Tam v čakalnici Zavoda za zaposlovanje vedno kakšno znano faco srečaš, od tistih tebi enakih, ki jim v življenju nikakor ne uspe.
No, stari je službo nekako še držal, čeprav je po maminih izjavah že krepko visel na pasjih kocinah. To se je seveda videlo. Grega je še doma živel, ko se je začelo. Se je že nekaj let mučil s študijem, strojni faks itak, tipično za Mariborčana, pa tudi malo po atejevem vzoru, ki je tudi bil inženir. Pa je namesto izpitov nekako tonil v neke druge, meni ne povsem dojemljive sfere. Cele dneve je razglabljal o smislu. Vse je bilo brez veze in neumno. Povsem črnogledo je pristopal k zanj nesmiselnem početju, ki smo mu ostali, neposvečeni in naivni rekli življenje. Mogoče je bil vzrok v tem, da je pred osamosvojitvijo bil dokaj aktiven v različnih organizacijah, ki so se borile proti represiji komunističnega aparata, pa cenzuri, proti usmerjenemu izobraževanju in pa za ideale, kot so svoboda govora, svoboda tiska, pravica do politične opredelitve, demokracija in podobna jajca. Vem vse to še predobro, ker mi je to z zanosom vsake toliko v sobi zvečer, ko sva se spravljala spat, razlagal.
… Ki si te zdaj mene našo …
Pa sem pač poslušal, bil je starejši brat. Potem pa pffffff, skoraj mitološki sovražnik evaporira, izgine, in naenkrat ostaneš sam, ves nakurčen, kako jih boš zjebal, pa ni več nikogar, da bi ti stal nasproti.
Mogoče je tudi scena, ki ga je pogoltnila, bila deloma kriva. Cele dneve je Laibache poslušal, pa Ekaterino Veliko, mi razlagal o svetobolju, tripal na te ostale jugo bende, od Azre, Prljavog Kazališta, do Haustora in Zabranjenog pušenja. Še Balaševića je imel rad, pa verjetno tudi Bijelo dugme, čeprav tega nikakor ni upal na glas priznati. Seveda tudi naših ni zanemarjal, Lačni Franzi so mu bili skoraj svetinja (Ikebano je znal na pamet), pa seveda Skakafce, tudi Buldožer, konec koncev, še Hazard si je občasno prepeval – roke časa napletejo-o-o pajčevinasto nebooo … V bistvu je bil pravi jugo-nostalgik; in takemu smo amputirali državo, stari. Da tujih depresivcev niti ne omenjam, sva že z Džanksom na to temo eno rekla.
Morebiti pa je bil le depresiven, torej že iz zibke ven, pa je ves čas iskal takšne temačne kotičke v življenju, da se je potem v njih skrival pred potencialno nevarnimi svetlejšimi trenutki svojega bivanja.
Seveda ta temačnost, pa brezvoljnost nista ostali znotraj njegove betice ali pa najine sobe, temveč sta se pričeli razlivati po stanovanju. Mogoče je foter v tem Gregijevem razpoloženju videl tudi kritiko svojega neuspeha, pa je zato bil tako alergičen. Mogoče pa ga je bilo podzavestno strah, da ne bo prvorojenec enaka zguba, kot je sam, in je zato pizdil, a kaj, ko ga Grega ni ravno razumel.
Nekoč sta se zaradi povsem banalnega vzroka, kdo bo pospravil krožnike z mize, začela ruvati in vleči po dnevni sobi. Jaz sem ju poskusil spraviti narazen, mati se je histerično drla in ju jokajoče prosjačila, naj nehata. Foter je kričal, da je totalna zguba ter da ga je sram, da ima za sina takega ‘čupavega Kristusa in bitlesa’, kot mu je verjetno sedel košček besedila Lačnih Franzov tako nehote v tisti moment. Grega se seveda ni dal, pa mu je vračal v enakem glasbenem kontekstu, da so on, torej foter in pa njegovi ‘prokleti praslovani zajebali vse, kar se je zajebat dalo’ ter da je on sam raje crkne, kot pa da postane ‘vaterpolist, koristna žival za vsako družino, samo da starega pred gosti zastran njega ne rabi bit sram!’. Stari se tu seveda ni več mogel kosati z nabritim in nadrealističnih besedil štajerskega benda polnim sinom, pa ga je vsipal, potem pa se še sam pričel cmeriti, kako ga noben ne razume, kaka žrtev da je, ‘vse sem dal za vas, vse, vi pa mi tak vračate’ in podobno. Pozorište u kući, stari.
Najboljša je bila mati ob takih scenah. Takoj, ko je bilo rabuke konec, je privlekla sesalec in pričela divje sesati po stanovanju. Kot da jo je tisti divji zvok pomirjal. Ali pa je hotela pozaugat negativno energijo, s katero sta stari in sin filala stanovanje. Jaz sem šel muziko poslušat, na walkmana, foter je kadil na balkonu, Grega pa je zapustil prizorišče in se zavlekel nekam mestu pod krilo.
Usedel sem se za mizo. Garsonjera je bila Jeričina, starši so ji jo kupili, Grega je prispeval le svoje kufre, nekaj knjig in pa plate ter kasete.
– Hvala za hrano, je dahnila ter pospravila vse v hladilnik.
– Kak si, mali? je bilo slišati iz zaprte kopalnice.
– Dobro, pa ti? sem se drl nazaj.
– Odlično, serjem.
– Samo ti v miru.
– Boš kaj pil? je vprašala.
– Ja, lahko. Maš pir?
– Mam. Lahko Laško?
– Lahko. Nisem haklig.
Počasi sem cuzal tisto pijačo in čakal na brata, da se otrebi. Nek jazz je špilal po radiu. Jerica se ni preveč trudila, da bi navezovala stik. Zanjo sem bil verjetno le otrok. Navsezadnje, ženska je že lezla proti tridesetim, bila je celo kakšno leto ali dve starejša od Grege. Končala je ekonomijo, službe pa ni dobila, tako da je inštruirala matematiko, občasno sprejela kakšno prevajanje in podobna prekarna dela. Koliko je Grega prispeval k družinskemu proračunu, ne vem, verjetno kaj dosti ne, a takrat o tem nisem razmišljal, šele zdaj to vidim. Bil je mojster za prodajanje prazne slame, a seveda je v tistih časih v moji glavi kotiral skoraj tako visoko kot kakšni Perry Farrell iz Jane’s Addiction, Curt Cobain iz Nirvane ali pa Eddie Wedder iz Pearl Jam. Me pa je zato frustriralo, da mojih idolov ni sprejemal ali cenil enako kot jaz in celo obratno, zaničeval jih je.
