»Če se nekdo ne ukvarja z odzivom in pričakovanji publike, se to pogosto enači z nekritičnostjo.«
Blaž Božič je pesnik, ki živi med Temišvarjem in Brusljem, Debrecenom in Gentom, bežigrajskimi podhodi in Aškerčevo ulico, med barom Rašica in Metelkovo. Najin pogovor se ustavi ob eliptični naravi nekaterih fragmentarnih Homerskih himn. Blaž pravi, da se takšna besedila na prvi pogled kdaj zazdijo kot nekakšne luknjičave in nelogične montaže, ki od prevajalca zahtevajo resen napor. Ampak napor zahteva tudi sestavljanje učbenika za madžarski jezik, pod katerega se je kot eden od soavtorjev podpisal. Blaž Božič je filolog-nomad. Trenutno se posveča študiju in prevajanju osmanske poezije. Obožuje trash, včasih ga vidimo, kako v jutranjih urah s svojo skupino prijateljev na železniških tirih za Bežigradom okuša sneg, ki ga je skozi razbito okno odsluženega tovornjaka nasulo na armaturno ploščo. Ustvarja glasbo pod umetniškim imenom SsmKOSK
Ko sem poskušal dojeti tvojo pesniško kodo, sem naletel na trd oreh. Eden izmed razpravljavcev na pesniškem festivalu Pranger je dejal, da bralec tvojo zbirko K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016) bodisi prebavi bodisi izbruha. Ne more pa je božati. Katere lastnosti bi pripisal svoji poeziji? Po čem se razlikuje od ostalega pesništva?
To vprašanje se mi zdi še posebej težko, ker zahteva, da se postavim v vlogo nekega zunanjega opazovalca in kritika svoje poezije. To naj ne bo razumljeno narobe: svoje pesmi seveda gledam (ali pa to vsaj poskušam) z zunanje perspektive, kadar pišem in ob tem reflektiram svoje delo (mnogokrat se sliši, da tega pesniki ne počnejo), vendar je navadno ne skušam kategorizirati, ji pripisovati nekih tipičnih lastnosti ali ugotavljati, kako se kaže glede na »drugo« ali »ostalo« poezijo. Vprašanje se, tako se mi zdi, še najmanj tiče pesnika, ampak prej bralcev in kritikov. Čeprav lahko takšna vprašanja pesniku predstavljajo lep miselni izziv, se mi zdi, da sam na tem mestu žal ne bom znal povedati ničesar pametnega.
Bom pa takole vprašal. Zdi se mi, kot da sta glasba in poezija pri tebi notranje povezani, oziroma da si nista podobni zgolj po zunanjih lastnostih, temveč tudi po načinu, kako sta generirani. Ali to drži?
Da, to drži – to opažanje se mi zdi zelo dobro in dragoceno, na to podobno gledam tudi sam. V tem oziru bi poudaril temeljni element in temeljni princip glasbe, ki jo ustvarjam, tj. element sempla in postopek copy-pastanja, ki je pravzaprav enak pri moji poeziji.
Kako bi opisal svojo glasbo? Koga bo odbila, komu bo všeč?
Oznaka, ki se je nekoč prilepila na mojo glasbo in ki mi je precej všeč, je »etnotrash«. Če bi svojo glasbo že moral opisati, bi se verjetno osredotočil na njeno »zunanjo« slušno podobo, ki se giblje nekje med žanri breakcora, speedcora, glitchcora in nojza (če se za hip vrnem na prejšnje vprašanje – opisovanje glasbe se mi zdi veliko lažje od opisovanja poezije; to ima najbrž opraviti vsaj s tem, da je moja glasba žanrska). Nisem pristaš izmikanja žanrskim oznakam (sploh če to izmikanje pomeni poudarjanje neke samoniklosti ali edinstvenosti), žanri se mi čedalje bolj dozdevajo kot nekaj koristnega in rad operiram z njimi, sploh ker je človek glede tega lahko zelo kreativen (kreativnost, ki včasih meji na meni precej ljubo absurdnost, spomnimo se samo vseh možnih oznak iz družine –core), hkrati mislim, da to spodbuja tudi refleksijo lastnega dela. Težko pa bi opredelil, komu točno bo takšna glasba všeč in koga točno bo odbila, no, odbila bo verjetno marsikoga, po drugi strani pa se najde tudi precej ljudi, ki jim je všeč, predvsem so to tisti, ki imajo radi bolj agresiven in kaotičen zvok, če rečem čisto preprosto.
Torej se v nekem smislu ne oziraš dosti na publiko?
Razne odzive publike (ki segajo vse od jeze in osebne prizadetosti preko posmeha pa vse do odobravanja ali celo odkritih in iskrenih lavdacij) spremljam z nekakšnim pasivnim zanimanjem, čeprav so mi v samem ustvarjanju (tako glasbenem kot pesniškem) bolj postranskega pomena. To pa – in to se mi zdi pomembno poudariti – ne pomeni, da svojega dela ne reflektiram. Večkrat se namreč dogaja, vsaj po lastnih izkušnjah sodeč – in tudi po tem, kar slišim od drugih ljudi – da je to, da se nekdo z odzivom in pričakovanji publike ne ukvarja preveč, enači z nekritčnostjo in avtistično nereflektiranostjo, češ da se takšnemu ustvarjalcu potem avtomatično ne zdi vredno ukvarjati z vprašanji o lastnem delovanju. Nasprotno! Zame so vprašanja, ki zadevajo – če se izrazim suhoparno – nastanek pesmi, delo z lastnimi besedili, refleksijo lastnega dela in lastnih predpostavk, ključna. Za ustvarjalca se mi zdijo plodna in včasih skorajda nujna. O vidni površini, torej o tem, kaj je na koncu rezultat postopka, pa morda lažje (in bolj kompetentno) sodi bralec. Da vprašanje o odzivih publike povežem še z začetnim vprašanjem o karakterizaciji svoje poezije: brez dvoma pa bi zunanje oko v določenih kontekstih morda vendarle omogočilo boljše spoznanje o tem, kaj kot ustvarjalec zares počneš. Žal mi je npr. neke nesojene parodije moje glasbe, ki jo je nekdo, ki mu moja glasba ni bila ravno pri srcu – da se tako izrazim – obljubljal, pa je žal potem ni nikoli naredil; parodija namreč vedno pokaže tisto, kar se parodu v umetniškem delu, ki ga parodira, kaže kot ključno oz. kaj so tisti bistveni elementi, ki jih v njem vidi. V tem smislu bi bilo parodiranje (tudi poezije) neki možen način, kako priti do odgovora na vprašanje o karakterizaciji. Kdo bo rekel, da npr. lollycore ne razgrne vsega bistvenega imaginarija infantilnosti in tega zares zelo mejnega »kjut« momenta japonskih najstniških pop skupin? Kdor je na kakšnem breakcore partyju kdaj slišal Goreshitove mikse, bo temu lahko samo pritrdil.
Kaj mora imeti trash moment v glasbi? Kaj v poeziji?
Težko odgovorim, kaj mora imeti neki trash moment znotraj umetniškega dela. Po mojem gre tu za zelo subjektivno dojemanje, a gotovo je ta moment nekaj, kar lahko uzremo v mnogih raznorodnih kulturnih artefaktih mnogih obdobij. Dostikrat se mi zdi, da gre pač za neki moment nečesa, kar je »neokusno«, »pretirano«, ali pa »ceneno«, »masovno«, skratka, nekaj, kar nima estetske vrednosti. Konkretno mi je neki posebej ljub trash moment v glasbi semplanje dialogov iz (v nemščino sinhroniziranih) grozljivk, ki je precej pogosto v nemškem speedcoru 90. in zgodnjih 2000′ let. Do tega imam zelo oseben odnos, ker se to povezuje z množično kulturo videotek in videoprodajalnic (videoprodajalnic je bilo v Nemčiji takrat veliko več kot pri nas, in še zdaj je tako), ki sem jo za las ujel tudi sam. Na pragu najstniških let, ko sem bil čez poletne počitnice dostikrat pri starih starših v Nemčiji, sem si od žepnine pogosto kupoval grozljivke na kasetah in DVD-jih, ki so bile nametane v koših z znižanim blagom, ki so spominjali na koše za smeti (trash obeležje je bilo tu prisotno tako v kulturnem artefaktu kot v njegovem pragmatičnem kontekstu). Nemška sinhronizacija grozljivk, v semplih prenesena v speedcore, se danes seveda lahko kaže kot neka značilna komponenta ali obeležje te glasbe, kot neki pomenotvoren moment žanra. V podobnem kontekstu gledam na CD-je turbofolka, ki so se npr. v zgodnjih 2000′, ko je bila ta glasba zelo popularna in ko sem jo začel poslušati tudi sam, pri nas npr. prodajali kot pridatki v TV sporedih, kar je pač nakazovalo to cenenost in nepomembnost, podobno, kot se npr. na bencinskih črpalkah CD-ji dalmatinskih klap ali DVD-ji s porno filmi prodajajo ob blagajni, in jih kupiš, kot bi kupil drugo potrošno robo npr. čigumije, frutabelo ali cigarete. Prejšnje leto sem se precej ukvarjal s Flavijem Dioskorom, pesnikom iz grškega Egipta 6. stoletja našega štetja, ki si je po spletu različnih okoliščin prislužil nesrečni epitet »najslabši pesnik antike«. Zdi se, da bi lahko miselni in vrednotenjski liniji, ki je pripeljala do takšne (ob)sodbe, deloma sledimo skozi isti trash moment. Če namreč beremo anahronsitično, lahko v tej t. i. »priložnostni« poeziji, ki jo je pisal, uzremo svojevrstno »pretiranost«, »nakičenost«, »cenenost« in »masovnost«. Današnji ekvivalent je morda – kot so dejansko o tem sodili nekateri raziskovalci – npr. priložnostna, šablonasta in patetična poezija, pisana npr. kot čestitka ob rojstnem dnevu. Takšne priložnostne in šolske poezije, ki je nastala z zelo konkretnimi nameni (pogoste so recimo prošnje za finančno podporo ali priporočila za postavitev nekoga na neki uraden položaj, pisane v verzih – z za današnji okus recimo temu pretiranim hvalisanjem in prilizovanjem naslovniku), je na egipčanskih papirusih ohranjene ogromno. Kot rečeno, trash je verjetno zelo subjektiven, no, osebno pa ga mogoče nekako prej oz. lažje povezujem s kraji in situacijami, kot pa z umetniškimi deli, se pravi: prej bi npr. trash lahko uzrl v neki prodajalnici hitre hrane in tamkajšnjim pijanem konzumiranjem pleskavic po prekrokani noči, kot pa recimo v neki pesmi, oz. drugače rečeno, morda gre bolj za nekaj, kar doživljaš in živiš.
Nedavno sem v romanu 2666 čilenskega pisatelja Roberta Bolan͂a prebral zanimivo sodbo o rapu. Izreče jo Barry Seaman, bivši član skupine Črni panter. Rap mu ni všeč, “ker je edini izhod, ki ga ponuja, samomor”. Kaj ponuja trash kot rešitev? Ali gre pri trashu za ironiziranje, identiteto ali celo upor?
Ne vem, če trash sam po sebi ponuja kakršne koli rešitve za kar koli. Iskreno rečeno – imam občutek, da gre pri vsem tem za karakterizacije, ki so do neke mere paradoksalne, če vidimo trash kot neko obeležje krajev, življenjskih situacij. A po drugi strani seveda drži, da lahko ponuja vse troje od naštetega, če se pač z njim zavestno ukvarjamo in ga intelektualiziramo. Kar seveda počneva ravno zdaj, ko se o trashu pogovarjava in o njem razmišljava … Glede identitete: mislim, da vsakršno identificiranje s trashem nosi v sebi veliko mero samoeksotizacije. Še najbolj »true« bi bilo, če bi lahko rekel: trash pač si ali nisi (ampak nikoli ni tako enostavno, vedno, tudi v najbolj antiintelektualističnih kontekstih, namreč na neki točki pride do refleksije lastnega položaja). Dvomim, da bi ravno trash lahko pomenil neki upor, razen če pač s tem mislimo npr. zavestno identifikacijo z obrobnim, odpadnim (nasproti mainstreamu) ali pa pač z masovnim in cenenim nasproti elitističnemu; tu gre sicer za ponavljanje že videnega, ne vem, če trash tu ponuja kaj novega. Ironiziranje v tem smislu pa lahko najbrž bolj, kot v neki drži uzremo v raznih »kulturnih produktih« trasha, npr. v že omenjenem breakcoru in njegovih derivatih, ki se zavestno igrajo z momenti masovnega in cenenega. Pri zavestnem ukvarjanju s trashom je tako lahko prisotna tudi ogromna mera kreativnosti: pregled strani aesthetics wiki pod kategorijo sufiksa –core (ki zato v teh kontekstih mnogokrat prej izraža »obilje«, kot pa etimološko »srčiko« nečesa) npr. bo obiskovalcu predočil razne estetske stile, pogosto s svojimi posebnimi plejlistami na Spotifyju, ki jih zaznamuje ravno kreativno rabljena, včasih do mej absurda prignana pretiranost (npr. stickercore, grandparentcore, cottagecore in tako dalje; mimogrede, če obiskovalec klikne na rubriko trashcore, bo našel opis, ki je zelo drugačen od tega, o čemer se pogovarjajva tu).
Kaj ima trap in kaj ima trash?
Trapa nikoli nisem poslušal, razen morda tam okrog leta 2010, ko se je, če se prav spomnim, še kar pogosto vrtel na Trnfestu, nikoli pa me ni zares zanimal. Čeprav se primerjava med trashom in trapom nekako ponuja sama od sebe, ne vem, ali bi tu lahko povedal kaj pametnega. Trap poznam premalo, da bi tu kakor koli kompetentno sodil, niti nimam dobrega pregleda nad izvajalci. Pri izvajalcih, ki so se ob vsem hajpu, ki se je okoli trapa pri nas dogajal pred nekaj leti, pojavili v našem okolju, pa se mi zdi, da gre za neko logično posledico intelektualizacije, ki ga je spremljala, namreč da gre za dobršno mero fejkanja in ironiziranja. S tem nočem reči, da je do vsega tega prišlo šele in izključno tu, v tem prostoru (tako kot turbofolk je tudi trap najbrž vsaj do neke mere samonanašalen), a vendar so razne tukajšnje interpretacije kdaj res neverjetne. Ob tem je zanimivo še, da se je vsem tem »hajpanim« izvajalcem za nameček pripisovalo še nekakšen avantgarden moment, kar pa je seveda možno res šele s tem, ko se je trap ob podpori zajetnega kupa teoretskih člankov usidral v neko provinco daleč od svojega prvotnega konteksta. S tem ne pravim, da je to treba apriorno označiti za nekaj slabega – le, da gre tu za zavesten projekt, ki je trap spreminjal v nekaj drugega oz. mu pridajal neko novo, tujerodno interpretacijo.
Trap se mi zdi precej kapitalističen, ker ga poganja želja po akumuliranju publike-trolla. Poleg tega do denarja ne zavzame odklonilne drže. Bi lahko rekel, da je trash bolj intelektualen od trapa?
Menim, da niti trap niti trash v osnovi nista intelektualna, lahko ju edinole intelektualiziramo in jima pripisujemo lastnost, da je z njima moč pojasnjevati ali govoriti o nekih družbenih ali političnih pozicijah. Kljub razlikama med njima – če razumemo trap v prvi vrsti kot glasbeni žanr, trash v prvi vrsti kot neko držo ali obeležje – je najbrž tako, da se z intelektualiziranjem oddaljujemo od njunega bistva.
Donna Tartt (najslavnejša grecistka v svetu književnosti) nekje omeni, da je stara grščina jezik ostre svetlobe in neverjetne jasnosti. V tej pogojenosti jo je po njenem mnenju težko prevajati v angleščino, ki da je jezik buč, piva in elizabetinske kulture.
Zanimivo opažanje, a zdi se pomembno poudariti, da ta karakterizacija najbrž izvira iz tiste stare grščine, kot se kaže iz kanoničnih besedil, oz. besedil bralnega kurikuluma. Da se stara grščina zazdi kot jezik “ostre svetlobe”, “jasnosti” je stvar tekstov, ki so se v tem jeziku ohranili, oz. še natančneje, kanoničnih tekstov, ki se navadno berejo, ko človek študira ta jezik, to je npr. jezik tragedije ali homerske epike. V resnici je še mnogo več, je tudi jezik razuzdanega popivanja, umazanega prostaštva, javnega obrekovanja in vsakdanjih banalnosti. Skratka, bila je jezik kot vsak drug, sposoben izražanja vseh nians doživljanja.
Nekje sem prebral, da je treba imeti pred očmi dejstvo, da so tudi historični jeziki (ki jih mnogokrat neposrečeno imenujemo tudi »mrtvi jeziki«) jeziki, v katerih so ljudje spregovorili svoje prve in zadnje besede in to se mi zdi ključnega pomena. Seveda so te prve in zadnje besede govorcev najbrž zvenele drugače kot npr. besede, ki jih je Homer položil v usta junakom trojanske vojne, a vendarle je to neko ključno dejstvo, na katerega včasih pozabljajo celo (ali pa ravno?) filologi.
Kaj želimo zares reči, če neki jezik identificiramo z nekimi, da tako rečem, vzvišenimi lastnostmi, ki da naj bi bile v nasprotju z nekimi bolj pritlehnimi značilnostmi nekega drugega jezika? Če jezike označujemo na ta način, bomo, ko bomo ugotovili, da skrivnostne mikenske tablice ne skrivajo opisov junaških bojev, davno pozabljenih magičnih zaklinjanj, ampak večinoma popise blaga, najverjetneje razočarani, prav tako nas bo razočarala vsebina ogromne količine grških papirusov, ki nam jih je ohranil egiptovski pesek. Grščina bo tako kaj hitro izgubila patino, s katero smo jo prevlekli.
Jezik literature je sicer vedno poseben, in četudi se v njem pojavlja npr. vsakdanji govor, tudi ta opravlja točno določeno literarno funkcijo (v okviru stare grščine je tu dober primer atiška komedija).
Zanimiv v tem oziru se mi zdi osmanski jezik – čeprav to še zdaleč ni neproblematično, se s to oznako največkrat označuje povsem literarni jezik točno določenega družbenega sloja ljudi, ki se je uporabljala samo v točno določenem kontekstu. Čeprav velja za neposrednega predhodnika turščine, je identifikacija s tem jezikom težavna celo v Turčiji. Po svoje to ni presenetljivo, če vemo npr., da so v 17. stoletju osmanski teksti videti kot perzijščina, v kateri se sem pa tja pojavi kakšna turška glagolska oblika. Kakor je ta jezik do neke mere nastajal umetno, je bil na umeten način tudi pokopan, namreč z Atatürkovo jezikovno reformo v 1. polovici 20. stoletja. O tem tu razpredam tako na dolgo in široko zato, ker hočem povedati, kakšne razsežnosti imajo lahko karakterizacije jezika in to, kako neki jezik identificiramo oz. se z njim poistovetimo. Pogosto imajo te zadeve lahko tudi neko ideološko razsežnost, in to velja še toliko bolj za historične ali rekonstruirane jezike.
Imaš tudi ti težave s prevajanjem v slovenščino, ki je jezik klobas, hlevov, sena in dunajske kuhinje, če se malo pošalim?
Možnosti in nezmožnosti prevajanja so poglavje zase, sicer načeloma drži, da je vsak jezik naučljiv in da je vsak jezik možno prevesti v drugega, vsaj če se osredotočimo na osnovno, komunikacijsko funkcijo jezika. Čisto drugače je seveda s prevajanjem literature, vsak literarni prevod je sam po sebi nujen neuspeh, neki nemočen poskus, obsojen na propad, v katerem se prevajalci urijo skozi vse življenje. V tem oziru mi je blizu misel lani preminulega osmanista Walterja Andrewsa, ki je izjavil – parafraziram – da prevajanje ni stvar tega, da se odločimo, kaj od izvirnika bi morali nujno obdržati in čemu se lahko odpovemo, ali da prepoznamo, kaj se bo nujno ali pa verjetno izgubilo in kaj lahko morda v nekoliko predrugačeni obliki ohranimo, ampak gre za to, da najprej izgubimo vse in se potem odločimo, kaj od izgubljenega je vredno rekonstrukcije. Ali je možno prevajati staroangleške (jezik razpenjenega morja, jezik spretnih ugankarjev, jezik vernika, trpečega v mukah tega minljivega sveta?) kenninge, tj. poetične zloženke, v slovenščino? Da jih je težko prevesti že v angleščino (je to isti jezik, je to drug jezik?) 20. stoletja, ne da bi pri tem trčil na hude diskrepance v estetskih merilih, kaže že – po mojem mnenju sicer izjemen – Poundov prevod Pomorščaka.
Najljubši trash kraji v Belgiji, v Ljubljani, na Kosovu ali kjerkoli drugje, kjer si bil?
Zanimivo se mi zdi, da si omenil trash kraj. Kot sem rekel že malo prej – tudi meni se zdi, da se trash dostikrat povezuje ravno z nekimi »območji« in z dejavnostmi, ki so značilne za ta območja. V Belgiji se najde veliko krajev s trash patino, iz različnih razlogov meni zelo drag Bruselj neredki povezujejo s trashom, največkrat menda zaradi njegove neurejene urbanistične podobe. Posebej »trash« se mi dostikrat zdijo letovišča, npr. Oostende na obali Severnega morja, ali Siófok na Blatnem jezeru (v to kategorijo lahko umestim tudi nekatere bazene, npr. bazen Napyfényfürdő v Szegedu ali Ilirijo in Laguno na Ježici v Ljubljani), lunaparki ali pa npr. lokali s hitro prehrano. Obiskovalec bo npr. v Belgiji našel zanimiv trash topos, namreč cvrtnico (t. i. frituur) in v njej prepoznal svojevrstno analogijo nočnim burekdžinicam, kebabdžinicam in čevabdžinicam, trashu naših krajev. To vse so sicer meni zelo dragi kraji, izraz trash tu uporabljam v zelo pozitivnem smislu.
V Ljubljani?
Zanimiva »anomalija« mestnega središča, kakršno je sedaj, je bil svojčas bife Respect na Trubarjevi. Trubarjeva v celoti se je včasih zdela kot nekakšen antipod kiču mestnega središča, za trenutek se je morda celo zazdelo, da ji bo prihranjena diznilendovska prenova (sicer bi tudi v tem primeru njen »trash« (v smislu svoje neurejenosti) služil točno določeni, turistični funkciji), vendar je danes v celoti del hipsterjadnega, escaperoomiziranega sna, ki ga spi Ljubljana. Na drugi strani imamo zunaj centra npr. nekatere »pajzle«, kolikor jih še je, ki se, bolj kot se mestno središče širi navzven, umikajo na periferijo, ki imajo svojevrstno patino, ki jo bi marsikdo prej označil za »trash« kot npr. ljubljanski center, ki bi se mi ga osebno zdelo čisto upravičeno označiti za trash, tokrat sicer v izrazito negativnem pomenu. Zelo zanimivi so mi neki crossoverji, ki se dogajajo med »centrom« in »periferijo«: pred nekaj leti smo tako npr. z ekipo na pivskem pohodu po Ljubljani ugotovili, da veliko lokalov zunaj centra skuša ustvariti vtis »centraškosti«, a ji npr. zaradi klientele, ki ni centraška, ali pa slabega razumevanja centraške, fensijadne ali hipsterske logike to ne uspeva najbolje. Ta neuspeh spet ustvarja neko novo, svojevrstno obliko trasha. Taka lokala sta npr. meni zelo ljuba bara Rašica in Komiža, vsak na svoj način. Ti, izginjajoči lokali so zame pravo srce Ljubljane (ne samo Ljubljane, tudi drugih mest). Svojevrstno analogijo temu najdemo tudi na makroravni: pomanjkanje razumevanja za logiko mesta je tako po mojem eden izmed ključnih dejavnikov urbanistične katastrofe, ki je v zadnjih 15 letih doletela to mesto in ki jo še vedno uničuje, spreminja jo v trash, v katerem skozi polikane in sterilne zidove mestnega središča mezi zatohel švic sela. Tu je sicer prisoten še nek večji problem, in sicer to, da se ta proces žal ne bo končal samo v popolnem urbanističnem uničenju mesta, ampak bo imel oz. ima tudi močne družbene implikacije – nekateri (npr. katastrofalna stanovanjska situacija) so že vidni, nekatere bomo najbrž videli in razumeli šele čez nekaj let. Čeprav se mi zdi, da je bil že v času mojega odraščanja v tem mestu prisoten nek občutek odraščanja v velemestu in na vasi hkrati, mislim, da je sedaj vendarle slabše, bolj kot se namreč razrašča centraški trash, bolj se mesto spreminja nazaj v vas, to pa je – paradoksalno – ravno smer, ki ni hotena niti s strani odločujočih.
V tvojih pesmih ni izpovedovanja. Kako gledaš na poezijo, ki se izpoveduje? Ali tu vidiš kakšne probleme?
Ne vem, če v mojih pesmih ni izpovedovanja. Mnogo od tega, kar na koncu pristane v pesmi, ki morda deluje kot izrazito »neizpovedna«, je lahko kdaj bilo del nekega čisto »izpovednega« zapisa, opombe (ali pač izliva). Seveda je to v teku pisanja lahko potem predrugačeno, popačeno, intenzivirano, banalizirano in tako dalje, vendar je še kako vpisano, vtkano v pesem, morda vsaj kot okrušek. No, vendarle, ko pomislim, je to verjetno nekaj, kar pač vem jaz zase, ne pa nujno tudi bralec. Kategorija »izpovedne poezije«, ki bi terjala neko drugačno obravnavo kot ostala, »neizpovedna« poezija, se mi zdi ne zdi povedna, morda se mi zdi celo malce redukcionistična, morda nepotrebna. Ko berem, me navadno zanimajo druge stvari.
Pomislil sem, da je treba tvojo poezijo brati podobno kot klasične tekste, se pravi, da je potrebna vednost o okoliščinah nastanka, pa tudi seznanjenost o intenci subjekta izrekanja. Torej, da je včasih je potrebno vedeti, katera pesem je pivska, katera erotična, katera obredna … Ali drži, da si resno razmišljal o tem, da bi tvoje pesmi dobile opombe?
Težko si zamišljam neke žanrske momente (ki torej določajo intenco subjekta izrekanja) znotraj svoje poezije, ampak zamisel se mi ne zdi slaba, mislim si, da bi lahko našel takšne okvire, vendar si predstavljam, da bi oznake morale verjetno biti podobne takšnim, o katerih sva se pogovarjala v okviru glasbe, se pravi, da bi vsebovale neki »nalomljen« ali »mashcore« moment, da bi imeli od njih kakšno korist. Opombe so sicer zanimiv element teksta. Ali so nujno potrebne za razumevanje besedila, pa se mnogokrat vidi ob prevajanju – npr. pred kratkim je Ivan Antić prevedel eno mojo pesem v srbščino in pri tem nekaj mest opremil z opombami, kar se mi je zdela zelo dobra odločitev. Pri tem se mi je zdelo izredno zanimivo, da ni pojasnjeval zgolj mest, za katera je možno, da jih srbski bralec ne bi poznal zaradi specifične navezave na tukajšnji kontekst (npr. imena ulic v Ljubljani itn.) ampak je razreševal tudi reference, ki jih tako srbski kot slovenski bralec poznata ali pač ne poznata. Tu sem videl, da bi bila nekatera mesta nadvse primerna za dodajanje opomb. No, skratka, zanimivo bi se mi zdelo, če bi kdo na tak način opremil kakšno mojo pesem (seveda mora biti to kdo drug in ne jaz sam, sicer bi pač šlo samo za literarno imitacijo nekega zunanjega »komentatorja«) in koliko novih plasti bi pesem lahko pridobila z vsemi napačno razumljenimi referencami in novimi, lastnimi interpretacijami komentatorja. Vsak naslednji resni bralec bi bil tako soočen z nujnim branjem in upoštevanjem komentarja. Za filologa, ki se ukvarja s starimi besedili iz časovno in prostorsko oddaljenih kultur, ki imajo poleg tega še svojo lastno zgodovino preoddaje, morajo npr. opombe in komentarji kdaj obveljati skorajda za integralni del teksta, ko se lotevaš študija starih tekstov, boš namreč pogosto naletel na mesta v besedilu, ki so neločljivo prepletena s svojo zgodovino komentiranja.
Pri kritikih poezije sem zaznal, da ne marajo zasebnega, zaprtega jezika. Verjetno je predpostavka zgornje stave v tem, da hermetični jezik posledično pomeni beg pred realnostjo in privatiziranje družbenih problemov, kar se mi zdi logično izpeljano – pa tudi legitimno- sklepanje. Bi rekel, da je tvoja poezija bolj odpiranje horizontov občutenja ali odpiranje družbenih vprašanj? To se mi zdi ključna dilema, ker obstajajo tudi takšni kritiki, ki v hermetičnosti poezije vidijo odlikovanost.
Se pridružujem, tudi moja opažanja v zvezi s kritiko so podobna. Čeprav se mi zdi zelo zanimivo, da izpostavljaš hermetični jezik kot nekaj, kar si zaradi svoje zaprtosti oz. zasebnosti lasti tudi družbene probleme in vprašanja, se mi zdi – po mojih izkušnjah sodeč – da gre pri kritiki mnogokrat za neko bolj osnovno težavo, namreč nerazrešljiv problem tega, da moraš kot kritik poezije premoščati bariero med izjavljanjem in pisanjem o jeziku, ki funkcionira na bistveno drugačen način kot tisti, v katerem se moraš izrekati sam. To je nehvaležna in težavna pozicija, ki je kritikom niti malo ne zavidam. Po drugi strani imam v zvezi s kritikami o svoji lastni poeziji mnogokrat občutek, da je problem včasih tudi bistveno bolj banalen, namreč, da je težava kdaj samo v površnem branju ali pa branju, ki izhaja iz predpostavk, da se poezijo bere in razumeva na enak način kot npr. neki tekst, ki je maksimalno sporočevalen, npr. obvestilo o spremenjenem delovnem času na vratih trafike. Spet, da ne bo pomote, tudi to je možen in legitimen način branja, ampak še zdaleč ni edini in – sploh v okviru poezije – še zdaleč ne bo nujno učinkovit. Vendar pa sem bil mnogokrat le začuden, o kakšnih stvareh je kdaj treba razpravljati, npr. da se neke dobro vpeljane pesniške postopke ali estetske drže (čisto »tehnično«) zavrača, pri čemer se zdi, da je srž te odklonilne drže v tem, da naj bi šlo za nekaj radikalno novega, čeprav gre dejansko za zadeve, ki so nam dobro poznane iz literarne zgodovine. Tu ne govorim ravno o preferencah posameznika, ampak bolj o nekem splošnem mnenju, kakšen je pesniški jezik lahko ali kakšen sme biti. Seveda se v vsakem obdobju, tako tudi v tem, ki je dan nam, kažejo neke preference in težnja po normativnosti. A vendarle sem resda presenečen, da se npr. o t. i. ludističnih postopkih ali o pisanju v toku zavesti govori, kot da je to ne vem kaj novega in revolucionarnega, in da se mora zato razmišljanje o neki pesmi končati pri tej ugotovitvi, ne da bi se skušali poglobiti v lastne zakonitosti teh postopkov. Problem tega se mi zdi, večinoma sploh ne tiči v slabem poznanju literarne zgodovine, zato se mi zdijo takšne zadeve še težje razumljive. Z oznako »hermetična poezija« se mi zdi podobno, mnogokrat gre zgolj za neki izraz, s katerim se rado opleta v situacijah, ko neki pesniški glas zaide iz striktnih okvirov, ki jih kakšen len kritik (ali pa samo kritik pod časovnim pritiskom) pričakuje, ali pa pač kot neki hiter štempelj, ki njegovo površno branje prikriva ali pa – še huje – opravičuje.
Povej mi kaj o svojih rezidencah, kjer si opravljal jezikovne tečaje.
V preteklih dveh letih sem bil dvakrat na poletnem seminarju albanskega jezika, književnosti in kulture na Univerzi v Prištini, lani so ga zaradi epidemioloških razmer žal izvedli precej okrnjeno (brez jezikovnega tečaja) in v spletni obliki. Ta seminar je bil sicer ustanovljen že v jugoslovanskih časih, leta 1974, in je vsekakor dragocena priložnost za učenje tega izredno zanimivega, a tudi zelo zahtevnega jezika ter za spoznavanje albanske kulture in književnosti (pri nas ni za to skorajda nobenega interesa, kar gre žal v veliki meri pripisati predsodkom). Univerza v Prištini zgledno skrbi za ta seminar, štipendija, ki jo prejmejo udeleženci, pa je zelo širokosrčna. Udeleženci tega seminarja so sicer iz vseh vetrov, od albanologov, študentov balkanistike, do indoevropeistov in zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s tem območjem, prek ljudi, ki se jezika učijo zaradi ljubljene osebe, in tudi, verjeli ali ne, ljudi, ki se tega jezika učijo zgolj za hobi. Poletne šole jezikov se mi sicer zdijo najboljši in najlepši način učenja jezika, saj poleg intenzivnega učenja spoznaš deželo, kjer se ta jezik govori in ljudi, ki tam živijo, s stališča učenja pa je seveda glavna prednost, da lahko jezik uporabljaš v živo. Na poletne šole sem pričel hoditi, ko sem bil študent, ob koncu 2. letnika študija, dvakrat sem bil na Madžarskem (v Debrecenu in Szegedu), kjer sem izpopolnjeval svoje znanje madžarščine, pridobljeno med študijskim letom v okviru učenja na fakultetnem lektoratu, poleti leta 2015 sem bil v Belgiji (v Gentu), kjer sem se učil nizozemščino. Poletna šola v Debrecenu leta 2012 mi je ostala v še posebej lepem spominu, saj je glavna deviza tamkajšnjega programa bila: »study hard, party hard«, kar človeku na začetku študentskih let (no, deloma pa tudi še sedaj) seveda zelo odgovarja. Prav tako imam izjemno lepe spomine na Gent, čeprav tamkajšnje poletje v smislu vremena ne izpolnjuje ravno pričakovanj, ki jih imamo od poletja v tukajšnjih krajih. Z mnogimi ljudmi, ki sem jih v teh letih spoznal na poletnih šolah, še vedno vzdržujemo prijateljske stike, z mnogimi pa smo se redno obiskovali še dolgo potem, ko so poletja minila in so se naša življenja vrnila v siv vsakdan.
Tvoje glasbene naprave?
Pri živih nastopih uporabljam precej osnoven set-up, minimalno to pomeni mešalno mizo in dva vhodna signala. Prvi prihaja iz Mini Kaoss Pada (to je zelo uporabna naprava, ki je mp3 predvajalnik in efektni procesor v enem) in predstavlja glavni playback (z vnaprej pripravljenimi komadi), drugi pa discman, ki ga peljem skozi efektni procesor Kaoss Pad 2 Včasih temu dodam še drugi discman z modificiranim (»circuit-bendanim«) vezjem. V te discmane med nastopom vstavljam bolj ali manj naključno izbrane CD-je iz vnaprej pripravljenega nabora in tako v živo delam sample, ki jih nato mešam z glavnim playbackom.
Z namenom, da se na nastopu izogneš uporabi računalnika?
Ja. Živi nastopi temeljijo na manipuliranju predposnetega materiala. Zvočni material pripravljam doma (tu seveda uporabljam računalnik), ob tem mnogokrat posnamem v živo odigrane inštrumente. Zadnje čase največkrat igram klasično kitaro, sicer pa pogosto uporabljam tudi električno kitaro z efekti in turško bağlamo.
Sedaj si za doktorski študij dobil Škrabčevo štipendijo, za kar ti iskreno čestitam. Za teboj so tudi že nekateri odmevni prevodi (Homerske himne, Družina 2019) in tri pesniške zbirke. Kaj te čaka v bližnji prihodnosti?
Najlepša hvala za čestitke! Čeprav je zaradi trenutnega pandemičnega kaosa bližnja prihodnost videti precej klavrno, skušam ne izgubiti zanosa za delo, čeprav je to, če sem iskren, na trenutke precej težko. Moji glavni preokupaciji sta sicer delo na doktorski disertaciji (ki jo pripravljam na temo himničnih vidikov Nonosovega Epa o Dionizu) in tehnično prevajanje, s katerim si služim kruh. Večji projekt, s katerim se ukvarjam že nekaj časa, je prevodna antologija osmanske lirike. Ker sem to antologijo skušal zastaviti karseda celovito (poleg obsežnega izbora osmanske poezije iz celotne tradicije bo vsebovala tudi poglobljeno spremno študijo o osmanski poeziji, ki bo slovenskemu bralcu skušala približati to literarno tradicijo, in posebno poglavje o jeziku te poezije, tj. o osmanski turščini), ta projekt poleg samega prevajalskega dela, ki ni ravno lahko, terja tudi precej poglobljen spremni študij. Ker to zame predstavlja v celoti prostočasno dejavnost, delo napreduje bolj počasi. Dokončanje te antologije in njen izid tako zaenkrat še nista na vidiku. Poleg tega delam na krajšem prevodnem izboru mlade madžarske poezije iz Transilvanije, ki bo izšel v revijalni obliki, predvidoma jeseni.
