9 (1/2)
I’ll take your brains to another dimension … (The Prodigy)
Dovolj mi je bilo patetike, stari … Veltšmerc naj se sladko jebe. Nova era je tu, nov svetovni red … Če si kaj rabil v teh turbulentnih časih, potem je bila to radirka – da zbrišeš vse od včeraj, od prej. In ni je boljše eradikacije kot zadetek, pun hamer v čelo.
Bližal se je petek in poklical sem naokoli. Vesna je bila nekoliko boljše volje, pa tudi kazala je vsaj tisto trohico empatije napram preostalemu človeštvu, da je imelo sploh smisel plesti čustvene zanke z njenim osebkom. Je pa bila droga vmes, tako da je povsem mogoče, da sem jo samo s tem namamil. Perica je skratka neke mamile rihtal, pa je slabo kazalo, nekaj preko Dinota, samo tem pesjanom si nisi niti drznil preveč zaupati, ker si hitro padel pod tisti ulični nivo dobrega okusa, vsaj kar se njihovega razgrajanja in pa naše lastne varnosti tiče. Mudilo se je že in v sili seveda ideje cvetijo kot japonske češnje, pa sem se spomnil, da sem pred meseci na stran dal tistih nekaj pivnikov, ki sva jih z Majkom sicer grosistično nabavljala za, kot se je izkazalo, neuspešni poskus najinega vstopa na mestni narko trg. Takrat še nisem bil zrel za potop v lastne blodnje in halucinacije, ni mi še bilo za odklepati Huxleyevih vrat v podzavest, tokrat pa sem bil dovolj nakurčen, dovolj izkušen, pa tudi dovolj siten in brezbrižen do samega sebe, da sem si rekel, zakaj pa ne in jih potegnil ven iz tistega ladla. Pa nisem bil edini, ki je čutil, da je nastopil trenutek za nekaj novega sprobat, ker sta bila Perica in Majk takoj za to, pa še Joco, seveda. Vesna se je ob novici, s čim se ga bomo počili, nakremžila in to je pri meni ponovno vzbudilo dvome o njeni čistosti in dobrih namerah, kar se horsa tiče. Ni in ni znala ven, stari. Tista droga ji je res sedla, kot ata na mamo. Še tisti komad od Grege, Ringlšpil (ali Ringišpil, če smo natančni – tako je pač Balašević zapisal) si je, potem, ko sem ji ga enkrat dal za poslušat, ves čas rolala in si ga prepevala, ker ji je bil kao ful všeč, ampak si ga je pač po svoje razložila, torej, da zmore le džank zagnati ta njen vrtiljak in lesene konjičke v glavi, sicer pa je vse brez veze. Že itak je bila, če bi mene vprašal, ves čas, odkar sem jo poznal, rahlo apatična, rahlo nezainteresirana za življenje, pa tudi zame, nič ni bilo dovolj zanimivo, da jo aktivira, prevzame, dvigne; nič ni poganjalo te njene lene krvi po žilah – kot da je srce stalo, pa si je pač sama pomagala, s šprico in dizlom. Kljub vsemu pa je le pristala, da probamo toti LSD.
Stali smo v Tildo’su pri nekem omizju, bilo je še nekaj standardnih fac, cugali smo in ko so končno nakapljali vsi udeleženci, sem pomignil, da skočimo ven na klopco. Bilo je svinjsko mrzlo, snežinke so počasi padale in se vdano ter zvesto topile ob mehkem pristanku. Segel sem v žep, potegnil pivnike iz papirnega omota in nam jih razdelil. Dali smo jih pod jezik, se še nekaj minut sumljivo opazovali, ampak ker ni bilo nobenih dimenzijskih prelomov, počasi krenili nazaj v lokal. Debata ob omizju je bila v polnem teku, pa smo se priključili. Bilo je nekaj o življenju na splošno, pa o službi in o faksu. Vsaj na začetku.
– … sploh pa, res ne vem, zakaj bi se mi mudilo? Star bom triindvajset, faks gre h koncu, doma me stara dva samo gledata, kako bom že jutri šel delat, meni pa ni, razumeš? Jaz bi še malo potoval. V Indijo je treba it in to zdaj, ne pol, ko si že olesenel, je razlagal nek Boštjan, absolvent ekonomije, sicer pa suh in za svoje kilograme previsok model.
– Jogo lahko tudi tu prakticiraš, nea rabiš tja v tisto svinjarijo rinit, se je Perica takoj vklopil.
– Tja greš po duhovno širino, ne pa telovadit, se Boštjan ni dal.
– Stari, tja greš po grižo in kolero, se je Joco že režal na polna usta. Zazdelo se mi je, da so nekam prevelika za njegovo glavo.
… Mogoče pa že prijemlje, stari …
– Nea se sekiraj, malo samo provocirata, sem miril situacijo. Raje povej, kaj si o službi razmišljo?
– Ja, nič kaj konkretnega. Mogoče bi lahko na banki kaj dobo.
– Aha, kul.
– Matka tam dela, pa bi mi lahko mogoče kaj pomagala.
– Aja? To misliš na svojo … mamo?
– Ja. Mama … matka. Poteto potato. Ona je tam ful visoko, je še kar naprej suvereno vztrajal.
– Kak misliš, visoko? V desetem nadstropju, visoko? ga je Joco previdno pričel jebati.
– Ne, ampak na poziciji, visoko. Tik pod upravo je.
– Pa se dobro razumeš z matko, ne?
– Ja, res sma si blizu. Imava bolj prijateljski odnos, kot pa klasični mama – sin odnos. Dolgo sma delala na tem. Zato bi mi blo tud kul, če bi tam začel. Na začetku v službi si nesiguren, delaš neke bedarije pa to, pa je fajn, da je matka …, mislim, da je nekdo, ki ti je blizu, kje zraven, da ti pomaga.
– Je tudi doma tak, da če imaš kdaj težave, pa ti ne gre, da stopiš do matke?
– Ja, itak. To mi je res super, ker kljub temu, da sem kao odrasel, še vedno ohranjava ta odnos oziroma sva ga peljala na nek drugi, višji, bolj zrel nivo.
– Kaj pa foter? Al očka, oči, atko, al kak mu praviš?
– Kaj je z njim?
– Ja, kak se z njim razumete doma?
– Ne, saj ata je okej, samo on … on je pač, tak, pač, mislim, doma se jaz z njim dobro razumem, ni pa zdaj on tak kot matka, da bi recimo …, da bi zdaj on nekaj … ne vem, matka je vedno bla … mogoče tud zaradi službe … ona je kao neki bančni menadžer, on pa je pač zaposlen v Birostroju, no, bil … zdaj je itak doma dosti časa … mislim, saj tudi pove, ko je treba, res pa, da bolj poredko …
– Stari, moj foter nima težav z neodločnostjo, ha ha, je Joco odvrnil. Pa dela tud nič ne. Samo zadere se, pa mati že leti, pa mu nese. Sendvič, daljinca, robčke, sekret papir, kaj češ, stari. Najboljše pa je, ko zboli. Jao, jao, cele dneve. Umire on. Svaki dan. Kukulele, stari.
– Ja, moj je isti, he he, je Perica dodal, pa se potem spet obrnil k Boštjanu in direktno kresnil po družinskih odnosih ubogega bodočega ekonomista:
– Čuj, pa če pri punci ne trofiš, ti tudi matka pomaga?
– Stari, matka mu ga prime, pa nastavi na pravo luknjo, ha, ha, ha, je Joco stopil Perici ob bok. Da ga ne bi slučajno narobe pikno, hi, hi!
– Če pa vseeno bi, bi mu ga na koncu še obrisala, je še Perica dodal in rokami ponazoril povedano.
– Kaj me jebete, idioti!!!
Divje smo se pričeli režati, še Boštjan se je kislo režal, ker mu drugega ni preostalo. Matke pač žal tisti večer ni bilo v Tildos’u, da bi mu priskočila na pomoč. Mogoče pa bi bilo prav, da bi šel v tisto Indijo in vsaj malo raztegnil popkovino, če je že ni hotel ali znal prerezati. Pa je po drugi strani tudi družinski milje mojih dveh balkanskih prijateljev tako nehote priplaval na površje. In kar naenkrat sta se v ringu znašla patriarhat in matriarhat, samo kdo bi to takrat kapiral, smo bili premladi in preveč zadeti, in seveda moja draga kompanjona tega nista poštekala, pa tudi Boštjan ne. Ker doma pri njima, kot rečeno, ni bilo dileme, kdo udari po mizi, pa četudi na slepo. In se je to na fantih videlo. V bistvu sta bila čifurčka, ki sta trčila s slovenčkom, samo takrat še nismo dobro poznali teh simpatičnih etnično empatičnih izrazov.
Debata pa je dalje tekla, ni se ozirala na nacionalistično pogojene kulturološke razlike. Sploh Perica je bil v elementu.
– Ampak Tito si je pa dobro porihto, stari.
– Kak to misliš?
– Zadnjič sem bral nek članek.
– Kaj si nor, članek je bral?! je še meni ušlo v duhu vzajemnega podjebavanja, ki je čemelo v ozračju. Pero me je kao preslišal in nadaljeval:
– Če je to sploh bil on, ker so neke domneve, da so ga v Rusiji v bistvu zamenjali.
– Ja, ja, same neumnosti, sem odvrnil. Sicer pa, za nas to nič ne spremeni. On je imel vse, mi smo pa imeli njega, ki je imel vse. Če ti je Američan reko: ”Jaz imam dve hiši, avto, vikend in gliser!”, si mu ti nazaj reko: ”Mi imamo pa Titeja, ki ima deset hiš, sto avtov in Galeba!!!”
– Ja, če je kao res to bil on, potem je res naredil kvantni preskok, mislim, od ključavničarja do velikega playerja na političnem parketu in to mednarodnem. Ker običajno za ključavničarja lih nea grejo najbolj inteligentni, he, he, he. Je pa zjebal Jugoslavijo v bistvu.
– Ne vem, Perica, meni se pa ne zdi, da je ravno on vsega kriv.
– Ja, prvič, bil je Hrvat kao, pa ni lih kaj dosti za nas Hrvate naredo, ker …
– … nas Hrvate???!! Stari, kaj te s tabo je? se nisem mogel načuditi.
– Kaj se te norega delaš, saj ti si tudi po fotru! Vem, ker mi je moj stari to povedo! se Perica ni dal.
– Jaz? Kaj si čist fukjen?? Meni pa res to dol visi. Kaj ti si pa zdaj Hrvat naenkrat al kaj? Ništa kontra Splita, stari!? Kak pa tebi v glavi špila!!
– Špila, stari, špila!! in je ponazoril to z rokami, kot da igra solo na kitari gor po namišljenem vratu, pritrjenim nekam v mednožje … in da ne boš mislo, da se nekaj zajebavam, pazi ti to!! in je dvignil nogo ter z ogromno tenisko stopil na stol, kjer je prej sedel ter si dvignil hlačnico. Rdeče bele kocke so zažarele v rjavkasti svetlobi.
– Kockaste štumfe maš!?
– Te moti!?
– Ne, kul je, super, bravo, stari, sem instiktivno naložil in v hipu otrpnil, ker bi hitro skasiral kakšno, če bi me poštekal, a me hvala bogu ni. Se pravi, da si zdaj na fotrovi strani. Ne razumem, kaj si potem prej ovega Boštjana jebo, glede mamice, če tud tebi doma ni nič jasno. Pa Petar si, stari jebote! Čisti Črnogorec, kot Njegoš, stari. Stoposto ti je mama dala ime. Če bi že kdo moral za Hrvate pri vas vleč, bi moral Dino. Kot Dino Rađa. Štekaš? Saj je logično. On je bil prvorojenec, pa ga je foter po svoje poimenoval, tebe je pa mati, ko si drugi bil. Te pa zdaj s fotrom vlečeš, ker imaš kao neke komplekse!!!
– Kaj boš te ti govoro! Raje pri sebi doma porihtaj, pol pa lapaj! Brat ti je od doma spizdo, ker mate tak fino stvari urejene! Zdaj bo pa taki meni govoro, kaj je pri nas narobe!!!
Nisem repliciral na to, ker je imel v bistvu prav. Le užaljeno sem se držal, on pa tudi. Malo pa se je verjetno že učinek mamil poznal, ker smo vse bolj doživeto v situacijo padali. Sem pa tudi srečo imel, da me ni na gobec. Verjetno ni dosti manjkalo.
– Nea se zdaj jebita, noč je še mlada, je Joco reševal situacijo.
– Kaj pa je? me je vprašala Vesna. Ravnokar je stopila v našo družbo, prej je stala zunaj z nekaj prijateljicami.
– Nič.
– Eh, kaj se zdaj držiš. Daj, gremo se fajn met. Kaj sem jaz spet kaj narobe nardila?
– Ne, Pero me nekaj zeza; no, jaz pa njega.
Pogledala me je in rekla: ”Taki otroci ste še. Ampak jaz vas mam rada. Tebe pa najbolj.” In me je kušnila. Sem bil malo presenečen, volja pa se je takoj izboljšala. Vedela je, kako je treba z mano. Takoj sem, spet pozitivno nastrojen, stopil do Petra.
– Čuj, Perice, oprosti, stari, malo se pretiraval.
– Ja, saj jaz tud.
– Vse kul?
– Vse kul, stari. Malo sem tudi v kurcu zaradi Daše, pa potem mogoče tako reagiram.
– Aja? Kaj pa je?
– Eh, nič. Slabo nama kaže. Saj veš, kak to gre. Oziroma ne gre.
– Hja, če ne gre, pač ne gre. Pa kaj ma drugega?
– Nee, mislim, upam, da ne.
– Nea se sekiraj, Pero. Bab je kot listja in trave.
– Kurc jo gleda.
Od nekod se je prideval Majk.. Sploh nismo opazili, da ga ni.
– Ki si te bil, stari?
– Enega smo še spohali zunaj.
– Kul …
– En tip je tam razlagal, da si ga lahko Ron Jeremy menda sam pofafa.
– Kdo te to je?
– Porno igralec, stari. Največji. Mislim, najmanjši, z največjim. Ampak tako, metaforično največji.
– Misliš, simbolično?
– Simbolično, metaforično … saj je vse en kurc. Samo kurca pa ima literarno največjega.
– Ne more imet literarno velkega, od kje ti to?
– Ja, kaj nea Američani rečejo ‘literally the biggest dick’?
– Ja, to je res …, se je Vesna oglasila, res rečejo ‘literally’, kar pomeni v prevodu ‘dobesedno’, pač od ‘litera’, kar pomeni črka po grško ali latinsko, ne vem zdaj točno. Ne moreš pa uporabit izraza literarno, hi, hi. Res pa je, da imajo nekateri literarno velike kurce, ampak to je potem res metaforično. Še boljše je, če bi rekel, da ima nekdo velkega literarnega kurca …
– … pa malega resničnega, ha, ha, ha !!! sem se pričel nekoliko nekontrolirano režati. Nikoli namreč nisem maral ljudi s kompleksom velikega kurca, pa mi je sedlo, kar je rekla. Ker sem jih kar videl, kako opletajo z njimi, kakor da jim rasejo iz čela, neki kurčevi rogovi, grebeni v bistvu, in to spet dobesedno, stari, pa seveda s parom jajc pod njimi, ki potem visijo direkt na oči in še bolj slepijo ubogega zakompleksanega pizduna. Jaz sem seveda bolj na splošno mislil, Vesninih aluzij na samonapihljive kvazi literate takrat nisem niti kapiral. Šele kasneje, čez leta, sploh ob poplavi osebnih, uspešnih ali v srce segajočih zgodb, še posebej pri tistih, ki obenem prodajajo svoje instantne filozofije za burek po kosu.
