Simona Škrabec, Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami. Prev. Simona Škrabec. Ljubljana: Beletrina, 2020.
Literarni prvenec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami v Barceloni živeče prevajalke, akademičarke in kritičarke Simone Škrabec je leta 2019 izšel v katalonščini, naslednje leto pa se je preko avtoričinega lastnega prevoda z njim lahko seznanila tudi slovenska bralska publika. Čeprav se o delu govori kot o zbirki kratkih zgodb ali črtic (avtorica je v pogovoru za založbo Beletrina sama poudarila, da je želela katalonski književnosti predstaviti literarno zvrst črtice), pa daje celota vtis žanrske hibridnosti, saj se včasih ob kakšnem sestavku na primer zazdi, da beremo dnevniško-potopisni zapis ali morda fragment, pogosti so tudi lirični element. V besedilih sicer pogosto »umanjka« zgodbeni element, po večini gre za kratke refleksije, literarizirane impresije, ki so vezane na nek utrinek s potovanj širom sveta, na spomine ali specifične življenjske oziroma eksistenčne situacije na splošno. Avtorica ob tem poseduje specifičen občutek za subtilno analizo (bežečih) trenutkov, ki pa ne zareže pregloboko, temveč pušča prostor nadaljnjim miselnim asociacijam.
Slogovno gledano je zbirka skorajda neoporečna. Zdi se, da je vsak stavek na svojem mestu, povsem izbrušen, popolnoma uravnotežen v izbiri in številčnosti besed. Tekst teče valovito, brez zatikanja, izteče se v zaokroženo, jedrnato celoto. Pripovedovalka se vselej zaveda svoje rabe jezika, raziskuje svoje mesto znotraj njega. Posamezna besedila sicer nimajo naddoločujočih naslovov, oziroma kot le-ti služijo prve besede stavka, zaradi česar smo brez kakršnegakoli »opozorila« oziroma namiga že takoj posrkani v zgodbo.
V zbirki se sicer pojavljajo številne in različne tematike ter motivi, a določeno rdečo nit lahko prepoznamo v ideji razseljenosti, brezdomovinskosti (“Razseljena oseba sem”, beremo nekje). A ta nikakor ni rabljena v kakšnem otožno-hrepenenjskem lukačevskem smislu, temveč sta nenehna tranzitnost in gibanje večinoma nekaj pozitivnega, s čimer je knjiga morda blizu ideji modernega nomadstva Olge Tokarczuk. Avtorica najde svojo prezenco v različnih prostorih, momentih in doživetjih, svoje korenine nenehno spodkopava: »Potujem v vse te kraje, ampak nikoli ne pridem domov.« Konec koncev smisel tako ni zgolj v potovanju, ampak v tem, da sam postaneš pot, katere cilj je nedoločen.
Pripoevdovalka v trku s svetom ne pridobiva zgolj spoznanj o njem samem, oziroma se uvidi o njem prepletajo z njeno lastno intimno sfero, z zazrtostjo vase. Vseskozi prisotno senzorično raziskovanje tako vodi tudi v mentalne razsežnosti, do včasih presenetljivih odkritij o sebi, pri čemer se zdi, da pripovedovalka kdaj tudi ne pove toliko, kot bi lahko, dopušča neizrečenost stvari, pušča namige, ki tudi ostanejo »zgolj« namigi. Tako kot sama forma pisave spominja na (morda celo dnevniški) fragment, se tudi vsebina pogosto nagiba k odprtosti, prepišnosti. Ob tem deluje pisava Simone Škrabec tudi precej lirično, kot pesniška inačica kakšne impresionistične, monetovske slike, prežarjene z mehkobo in svetlobo. Podobe kot miniature se v miselnem toku hitro izmenjujejo, vznikajo, ponikajo. Kljub kratkosti sestavkov se Škrabec pri tem ne poslužuje univerzalizacije, posploševanja, ne zateka se k očitnim, lahkim sklepom, temveč mnogo pologa na drobne detajle, ki vodijo v razvejanost interpretativnih poti. Neredko se srečamo tudi z nenavadno zarezo znotraj ene črtice, ki hkrati »zmoti« bralstvo in angažira njegovo pozornost. Iz enega tematskega registra se s pomočjo prostih asociacij prestavimo v drugega.
Kot posebno kvaliteto tega dela bi izpostavila morda še idejo prilagajanja – svetu, sebi, ljudem in konec koncev jeziku. Zdi se, da je na delu nenehna adaptacija, ki pa se ne kaže kot nek deficit subjekta, temveč kot nadgradnja (lastnih zmožnosti) in vitalna transformacija – kot nenehna vaja v biti-v-svetu, v obstoju in delovanju znotraj več jezikov, vaja v iskanju lastnega način izraza in izreke, ali če ponazorimo s citatom iz knjige: »Poskusim se sprijazniti s tem, da je moje mesto nekje v tej mreži, negotovi in naključni, v mreži neprestanega sporazumevanja”.
Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami kot celota ponuja zanimivo (bralsko) izkušnjo: ne gre za velike zgodbe, udarne in takoj zapomnljive vsebine, nahajamo se bolj v območju med liričnostjo, pretehtano pripovedjo in refleksivnostjo. Vsekakor je delo strukturno in vsebinsko dovršeno in zaokroženo, skozi strani ne popušča na kvaliteti. Čeprav tekst občasno preigrava tudi temačnejše teme in tone, pa se zdi, da nas želi zapustiti z vero v silo življenja in njegove barve. Predvsem pa nam kaže, da se pod takšnimi in drugačnimi površinami vselej skriva več, potrebno je zgolj odkrivati, beležiti, spoznavati.
