I.
Nekdo je stal tam. Težko so zamahovali krampi, težko je rezala lopata v debele zaplate težke lapornate prsti. In morda je bil samo pogled navzgor, samo trenutek, ko se zvrti pred očmi in se zdi, da je zgoraj, visoko nad travnato preprogo, še kaj drugega od neba. Mogoče je bilo belo, bledo zeleno v pobliskavanju luči, ko se je ob poldnevu oglašal zvon s hriba, morda je bilo nemo in neslišno kot bel baldahin pajkove mreže. In je samo poblisnilo kot senca in izginilo, mogoče sem ravno v tistem trenutku odprla oči in zadržala dih. Mogoče se je dih po tistem nekam izgubil kot bela megla, ki na pomlad lebdi v zraku in vrtinči drobce cvetnega prahu, kdo bi vedel, mogoče je bil privid. Kaj je in kaj bi lahko bilo, težki lapornati zamahi in čudna vlaga v zraku in mogoče je bilo le za trenutek, le za hip kaj drugega kot strelovod.
II.
Nekdo me je ponoči predramil iz sna, kot črn obris človeških ramen, mogoče je bila le mesečina, ki se igra igre spomina teles. Kot bi nekdo klical moje ime, mogoče je bil le spomin, misel na čas, ko bom še vedno stala tam, Agnus Dei, qui tolis peccata mundi, in mogoče bom res, mogoče bodo še meseci in leta, preden se luč na semaforju zgane in bom zadrževala dih in se bo mogoče zatresla roka nad okensko polico. Nekdo me je ponoči predramil iz sna in če ne bi bila tako mrzla noč, če ne bi bila tako svetlo od tiste čudno tope mesečine, če ne bi bilo megle, bi morda stekla in pokleknila pod zvezdnato nebo.
III.
Koliko krhkih korakov je zdrobila teža megle, koliko diha je zadržala v nosnicah. Bila je svetla noč in ko sem zjutraj obstala pred njo, mi je v kotičkih ustnic zaigral nasmešek. Dih je bil vse lažji in lažji, ko sem se spustila po bregu navzdol. Zdelo se mi je, da ji je lepo.
IV.
Nekdo je stopil v moje misli, sprehajal se je po mojih sanjah in pobiral odpadlo listje s tal in ga z bucikami pripenjal nazaj na drevesa, posejana daleč od cest in stezic. Nekdo je hodil po prebujajočem se sadovnjaku v mehkem zavetju gozdnate kotline na pomlad, ki jo je tako dolgo pričakoval, nisem verjela, da bo zares prišla, in vendar so se napenjali popki na vejah dreves in se odpirali ob dotiku prišlekovih prstov. In nekdo je stal tam, povsem na robu lonca gozdnate kotline in gledal zahajanje sonca za goro, ki ločuje razum od nemira. Rdeče je svetilo v oddaljenih prstih bukovih krošenj in novozapadli sneg v gorski steni spreminjalo v tekočo lavo. Morda, je rekel, bi lahko šel in končal agonijo tekoče lave, a morda še ni čas in je treba počakati, da se popki odprejo. In me je zazibal v sen. Nekdo je, če je to sploh mogoče, stopil v moje misli, sprehajal se je po mojih sanjah in z bucikami pripenjal odpadle liste. Ob koncu dneva pa sta stala na hribu med dolinama in sonce je zašlo.
