BALKON KI MU PRAVIVA DOM
V modrem jutru rumeni figovo drevo
veter drug prebira nove liste
tistega dne sva utripanje zvezd
zamenjala za jelene ki so tekli čez travnik
naredil sem najboljše
kar sem lahko za zvestobo
za ravnotežje
bojim se prisotnosti tišin
ki ne znajo ohranjati
varne razdalje
najinih pogledov
pod trdnjavo odej
bi bila midva
čista majhna in iskriva
vsak si kdaj prilasti
košček neba
(do takrat razumi
da ne zmorem
da ne vidim cvetenja
in čutim le korenine
ki prodirajo skozme)
zopet gol ležim pred tabo
dovoli mi biti tvoja zemlja in oblaki
škropotanje dežja
tiktakanje ur
odsev prihajajoče zime
zjutraj si mi rekel
da pod pazduho
dišim po kostanjih
in drobci utrinkov
so ugašajoč padali name.
SOLZE SREČE
že dolgo mi je tuja tvoja slika
dovolj so premočene fotografije
kamor se lahko skriješ
ko se razblinim pod mokro kožo
pomisli
moja smrt tega oktobra ne bi bila smrt
ne da bi prej razpadla
v prazno polje regrata
in bila odsev prihajajoče zime
Dajte empatiji obraz
dovolj so premočene fotografije
tiktakanje ur
majhen prostor sredi mesta
ko se razblinim v igri vetra
ohromljena
da dvignila bi roke k nebu
pod okrilje mehkih, tihih spominov
ko je svet preglasen
ko strmiš v steno in si želiš
iskati, izsanjati, izpustiti.
Soba je valovila
postala sem bolj lunarna,
da bom umrla neobstoječa
pustim, da tok odplavi dvome
razredči solze
in podzavestno namiguje
rast v popolnost
tvojih nog se dotikam v senci
v plesočih steklenih posodah
med opoldansko pripeko
(osorno)
razredči solze
po taktu skakljajo
postaja že rahlo nadležno
problem ni gluhost
samo preprosto soočenje
vsi valimo sizifovo skalo
v abstinenco od absurdnega
PODOBE MINEVANJ
1
Ta svet je svet velikih norcev:
Porcelanastim punčkam se lomijo udi
in noč vzplameni v hrepenenju
po življenju ki ga ni.
Sama s sabo debatiram o
bipolarnosti našega naroda.
Jutri gremo v napad!
Barve sonca silijo v prazna polja:
pod širokim obronkom ruševin tečem sklonjena
beng beng beng
majhni rdeči gobelini
in kisel priokus železa –
jesen se zliva v kratkih skovikih
šelesti v rdečerjavih tonih
ropot tračnic zaduši šumenje listja –
bojim se prisotnosti tišine
razmesarjene pod ovenelo krizantemo.
2
Ljudje polagajo srca pred opečnat zid
sanjarijo o ključih iz raja.
Brezoblično govno ponavljanja
iskanja neslišanega.
To ni pesem!
S krvjo prežeta nit je
in pokopališče na prvi november.
Najlepša stvar ki jo boš kadarkoli videl:
zvedav otroški pogled
in konec bitke.
Zrcalo obračam proti horizontu –
tam je vse abstraktno.
