10 (2/2)
… can you forgive the boy who … shot you in the head … (Sonic Youth)
Kakšen večer kasneje smo se dobili pri meni doma. Stalna klapa, torej Majk, Pero, tudi Joco, Vesne pa ni bilo. Moški večer. Razpoloženja so bila predvidljiva. Kot na vsakem sestanku je najprej na dnevnem redu bilo poročilo o izpeljanih sklepih zadnjega sestanka. Vsak je moral natančno poročati, kako ga je LSD pred nekaj tedni zalimal. Sam sem se takoj javil, da izpričam svojo nepozabno izkušnjo z Južnim znamenjem ter dejstva, zaznana skozi razširjena vrata zavesti, in vse skupaj ponudil kot kronski dokaz moje nastajajoče teorije, kako so nas s plebiscitom in vso separacijsko propagandno mašinerijo grdo nategnili. Dobro sem takrat postavil temelje, še danes se me držijo, jugonostalgika. Ostali so seveda tu že vehementno vskakovali s svojimi pogledi, od absolutno projugoslovanskih, kot recimo Majk, pa do povsem separatističnih, kot jih je zastopal Perica. Vsi pa smo se strinjali z Vesnino opazko, da bi Južno znamenje lahko bilo tudi Tužno znamenje, pač v slogu žalostnega spomina na bivšo domovino in glede na pot razpada, ki jo je ubrala.
Kar se tiče poročila o zadetosti, so tudi ostali napletli zanimive izkušnje. Majk je haluciniral o seksu, pa še zdaj ne vem, ali si je vse skupaj izmislil, ali je bilo res; menda je šel na tisti posrani WC, pa se je menda od nekje zgoraj nanj spustila neka kao boginja in ga pojahala kar tam na tisti smrdljivi in lepljivi školjki. Folk je baje hodil not in ven, tista vegasta klozetna vrata pa so tudi bolj odkrivala kot zakrivala njeno poskakujočo rit. Še dobro, da je imela kiklo, ki je lahko zakrila njegovega korenjaka in njena poskočna bedra. Menda še vedno ne ve, katera je bila, je še dodal. Perica je nekaj momljal, tako da mi je bilo dokaj jasno, da je verjetno vse svoje podzavestne in zavestne čute usmeril v situacijo z Dašo, ki ga je vrtela okoli svojega skrivnostnega prsta. Najbolje pri vsem je bilo, da je pravzaprav nikoli nismo videli. Spretno jo je skrival, tako da bi lahko bila tudi fiktivno bitje, je pa mi Vesna večkrat zatrdila, da ju je že pred meseci videla, kako se zaljubljeno sprehajata po Lentu. Joco se je halucinogeno ubil na plesišču; menda si je raztrgal majico in se povsem predal božanstvu plesa. No, redarji so ga potem menda morali dobesedno odnesti ven, saj se je bojda odločil, da templja ne bo več nikoli zapustil.
Malo sem se odločil povrtati v Perico, ker je nekako najmanj odkritosrčno med nami podal poročilo. Tisto momljanje me ni zadovoljilo.
– Čuj, Pero, povej še enkrat, kako se je potem zate končalo?
– Saj sem že reko, da sva se tam sprehajala …
– Sva? Jaz sem ču, da si sam bluzo po Gosposki …
– Zraven je bla, srečal sem jo tam, pa sva potem skupaj …
– Vrei je, stari, okej … samo, da si se fajn imel.
Bil je tiho, pa sem rahlo spremenil temo: ”Čuj kak pa je kaj doma? Kaj novega na nivoju mednarodnih odnosov?”
– Eh, pizdarija, vam povem. Dino je zdaj zajebo.
– Kaj pa? Kaj ni delal pri onih mafijcih? Pri Ivanu?
– Dol je šel.
– Kam dol?
– Ja, dol, pač, dol, v Bosno. Da se kao bori za naše, no, svoje …
– Ne štekam … za koga zdaj, za Hrvate?
– Ne …
– Za Srbe?? Pa stari, pri vas je res luda kuća. Upam, da se je pravočasno preimenoval, he, he.
– Glej, ne vem, ne me spraševat. Nisva kaj dosti govorila, pa še itak sem po naključju zvedo, ker sem srečal enega od teh njegovih frendov, no, sodelavcev ali karkoli so že, pa mi je povedo. Je reko, da majo prosto delovno mesto, zdaj ko je brat dol spizdo. Sem mislo, da me nekaj zajebava, pa se ni dal. Potem sem pa še doma previdno mamo vprašo, pa je rekla, da je res menda šel kao na obisk k sorodnikom, ampak da še ni uspel pripotovat do tja. Pa da jo je poklical, da je okej, da ma še neke biznise in naj nas ne skrbi.
– Pa za Srbe?
– Ja, ne, kao za Jugoslovane.
– Pa saj to ti je isto!!!
– Glej, ne vem, pač šel je, jebiga.
– Kaj pa foter pravi?
– Eh, stari še ne ve; mama mu ne upa povedat, ker bi verjetno šel za njim … ali po njega ali kaj jaz vem kaj. Vseeno mu sigurno ne bi blo. Bo pa valjda enkrat zvedo.
– Fak, stari. Pa misliš, da je tam pri Sarajevu?
– Glej, nea vem. Menda pa jih je kar nekaj od tu šlo. Pač da malo zaslužijo. Menda kar dobro calajo tam doli …
– Jebo te … da ne boš še ti slučajno, Perica …
– Eh, ne, nisem fukjen … pa boli me za te bosansko srbske razprtije … daj mi en pir raje!
– Evo majstore, na zdravje!! sem odvrnil, da nekako zaključim pogovor. Pa se je Joco vklopil. Očitno je tudi imel svojo G točko nekje blizu tej tematiki, ker je že poslušal z nekoliko bolj izbuljenimi očmi, kot recimo Majk, ki se mu je na robu kavča sladko jebalo.
– Čuj, Pero, pa vseeno nea razumem, zakaj je ravno želel počet kaj takega?
– Kaj misliš s tem? je Perica nejevoljno odgovoril, z jasnim medvrstičnim sporočilom, da se ni imel namena še dalje zapletati v nekaj, kar je dišalo po etični analizi bratovega neslavnega početja.
– Mislim, to je masaker, kar počnejo. To ni osvobajanje. To so etnične čistke. Ljudi pobijajo kot muhe. Civiliste. Namenoma. Nonstop je po televiziji. Težko je gledat, sploh ker je to v tvoji bivši državi. Vsi smo bili pionirčki, vsi smo prisegali na Tita, na učenje, pa kak moramo skup držat, vsi smo bili nadrkani, da lahko sami zgradimo to državo, pa da smo bratje – bratstvo i jedinstvo, stari – pa da moramo v delovne brigade, pa v armijo, pa …; ste bli v JLA?
– Hvala bogu ne, če bi bili kakšno leto starejši, pa bi jebali ježa, sem iskreno odvrnil.
– No, da nadaljujem, vse nam je bilo kao položeno na ramena, da je od nas odvisno, mi da bomo naprej gradili to državo. Sama jajca, itak, ampak ko si otrok, verjameš. Kako že gre tista … Od Vardara pa do Triglava, od Đerdapa pa do Jadrana …
– … svetlim suncem obasijana, ponosito sred Balkana …
– … ja, pa še ona … i kažem vam, šta dobro znam, računajte na nas … in evo, kak zdaj lahko na nas računajo. In potem to boli, ko gledaš, ne samo, da razpade vse skupaj, to še nekako preneseš, ker smo mi pač šli na boljše, tu pri nas kao da bo nova Švica, pa zaenkrat sicer še ni tega videt, he, he, ampak, da masakrirajo ljudi tam dol, naše ljudi v bistvu, to pa je hudo. Pa smo tu, nič ne naredimo, še to kurčevo orožje, ki jim ga kao nabavimo, da se branijo, ne znamo dol spravit, ne da bi iz tega neka kolosalna kolobocija ratala, pa seveda pri tem politika deluje z roko v roki z mafijo, mimogrede, no, da ne zgrešim bistva, gledamo, kako se pobijajo, ne naredimo nič, če pa bi že šli dol, bi razumel, da jih gremo mirit, to, da pa nekdo dol hodi, pa za denar pobija, stari, to pa ne razumem, pa me zanima, Pero, če je tvoj brat čist fukjen, al kaj?
Zdelo se mi je, da bo spokalo, pa sem nekako nagonsko stopil pred Perota, ker sem vedel, da se mene ne bo lotil, pa je kar sedel tam in kimal.
… Daša te je res zdelala, stari, sploh si nisi več podoben, odkar te je tota pička dobila v kremplje …
– Ja, vem, da je fukjeno, pa kaj naj zaj. Pač šel je. Saj ni ravno nujno, da bo on koga pobijal, marsikaj se da tam delat, formira se nova država, neka Srbska republika, pa denarja menda ne manjka. Mogoče pa je tudi tu zanj prevroče postalo, s temi, s katerimi se druži …
Dobro jo je Joco odnesel. Še danes ne vem, zakaj smo ga tako klicali. Ni imel nič takega ne v imenu, ne v priimku. Možno, da je podedoval vzdevek po fotru, ne bi bil prvi. Bilo je kot nekakšno partizansko ime, ta ‘Joco’, a je dobro ležalo nabritemu pizdunu. Pozabil sem že, kako mu je bilo v resnici ime. Tekom študija sva se v Ljubljani sicer še tu in tam srečala in kdaj kakšno rekla, pa tudi spila kakšen pir ali dva.
Čez nekaj dni je dogodek v družini le zasenčil fotrovo jadikovanje. Bil je klic iz dežele, pravzaprav dobesedno, telefonski namreč, in sicer se je šlo za babico, mamino mamo. Uboga oma je še zadnjič odkrevsala na stranišče, locirano na koncu dolgega hodnika v pritlični kmečki hiši. Še zdaj se spomnim neskončnega vonja po vlagi in zatohlem, ujetega v starinske posteljne žimnice, na katerih je preživljala zadnja leta. Imela je težave z zapeko, kar glede na pretežno mirovanje tudi ni bilo presenetljivo. Imel sem jo rad, z vnuki smo se kot otroci podili po tistih lesenih škripajočih tleh pa skrivali pod mizo, skupaj z mačkami.
No, oma je na tistem sekretu na koncu hodnika tudi zaključila svojo zgodbo. Ob napenjanju ni popustila le črevesna zapiralka, temveč žal tudi žilna stena nekje v možganskih arterijah. Kap, so rekli in priprave za pogreb so takoj stekle. Na kmetih gre to kot namazano, manj težav imajo s temi prihodi in odhodi posameznikov, kot se tega lotevamo v mestih. Tako smo po nekaj dnevih skupaj s stricem Jankotom in njegovimi stali ob luknji tam nekje sredi goric. Župnik je odmolil svoje, zbor kmečkih ženic je poskrbel za odmev njegovih besed, zatem je sledila sedmina s pohano kuro in namiznim belim. Gregorja ni bilo, pričakovano. Foter ni komentiral, mama pa ga je opravičevala z neko izmišljeno zgodbo, za katero smo vsi vedeli, da ne drži niti kapljice vode. Še dobro, da sem imel walkmana, da sem se lahko izklopil iz teh neumnih pogovorov. Odločil sem se, da ga pokličem, ko se vrnem domov. Pogrešal sem ga. Bil je le starejši brat. Ko si otrok, ti je to kot nekakšen bog, prvi vzornik onkraj starševskega obzorja, vidiš sebe skozi njegove poteze, pa če so pametne ali neumne. In ta moj vzor je sprva tako neopazno zavil na drugi tir, kasneje pa ga je samo še odnašalo. A kljub temu se niti slučajno nisem naveličal njegovih nazorskih teženj. Verjetno nikoli ni dovolj; je v bistvu še težje takšno popkovino, od vzora, prerezati. Od staršev, to gre, čimprej, tem bolje, takrat se ti iskreno jebe za njihove poglede. A bratu brat ali pa sestri sestra … to je pa povsem druga pesem. Pa je Grega verjetno bolj kot jaz vedel, da sem dovolj zrel in da ga ne rabim, samo kaj, ko meni ni nihče tega povedal. In sem ga zato cartal v mislih, da je bilo na trenutke že smešno.
Bila je moja ideja, da se dobiva na Pobrežju. Vesna me je spomnila na najino zakajanje na pokopališču, pa sem ga še jaz povabil tja, da ga kao presenetim s kul predlogom.
– Mali, kaj si me te sem pelal? Na britof. Da bova stare švabske priimke brala.
– Ja, zakaj pa ne. Kul je tu, boš vido.
Hodila sva po škripajočem prodcu in zrla v veličastne grobnice iz nekih drugih, za nas skorajda arheoloških časov ter prebirala imena njihovih najemnikov. Herr Doctor tu, Grossvater tam, Familie ta in ta, Liebe Tante, Geehrte Frau und so weiter …; ti Avstrijci, naši geografski predniki, so se uspeli pokopavati s stilom. Nismo jim znali parirati kasneje; no, mogoče pred drugo svetovno, v tridesetih, takrat je duh bauhausa in art decoja tudi čez pokopališča potegnil, pa so vznikali nagrobniki v dokaj izdelanem stilu. Tudi petdeseta in šestdeseta so nekako še držala tempo, potem, stari, pa je šlo vse cugrund. Najhujša so bila osemdeseta. Zlate, baročno kreirane črke na brezobličnih rdečerjavih kamnih in tone baterijskih sveč, skratka, kičeraj na kvadrat. Seveda sva tudi o tem debatirala. Grega je še posebej mrzil to stilno brezizraznost zadnjih let. Omenil sem namreč, da mama in stric Janko razglabljata, kakšen spomenik je treba postaviti omi. Nekaj, kar bo pasalo tja v gorice. Z angelčki in oblački, pa še s kakšnim golobčkom za povrh.
– Dobro, da me niso vprašali, ker bi že povedal svoje. To je katastrofa. In potem bomo tam not vsi ležali na koncu, je rekel.
– Ja, saj mama si gotovo misli, da bo to nekoč družinska grobnica. Oslarija. Ona lahko gre tja. Fotra že ne bo spravila not, dam roko, glede na to, kolko ga poznam. Mene pa sploh ne.
– Tudi mene ne!
Hodila sva naprej. Povedal sem mu o fotrovi izgubi službe, kar ga ni presenetilo. Rekel je, da je bilo to le vprašanje časa, glede na situacijo v mestu in državi. Nekaj sem godrnjal, kako so nas zajebali s to odcepitvijo, pa me je malo pomiril, rekoč, da je v Mariboru vse v franže v bistvu šlo že v osemdesetih, samo v Jugi so to potem nekako krpali, da je vsaj navzven izgledalo, da še stvari funkcionirajo, v bistvu pa je bilo vse trhlo in gnilo. Mogoče je bilo kaj zdravih jeder v tovarnah, ampak ta bodo tudi zdaj ostala. Deloma sem se strinjal z njim, še vedno pa sem menil, da bi prav gotovo lahko več ohranili, če bi oni v Ljubljani vedeli, kaj počnejo. Vprašal sem ga, kaj bo počel v lajfu, sploh glede na to, da v tem strojništvu glede na sesute fabrike najverjetneje v kratkoročni prihodnosti ne bo kruha, pa je rekel, da razmišlja, da bi nekako prešaltal na računalništvo. Nisem ga preveč v tej smeri pikal, ker sem vedel, da dokaj bluzi in v bistvu finančno vegetira. Tudi mama je doma vse bolj jamrala, da ga težko podpira in financira, še posebej odkar je ata obsedel na kavču, pač posledično glede na Elektrokovinin razčefuk. Gotovo mu ni bilo lahko, glede na vse skupaj … Bil je sicer dokaj suveren v svojih pogledih na prihodnost, a sem čutil neko krhko negotovost pod vso to starejše-bratovsko zanesljivostjo. Zavila sva drugam in rekla še besedo ali dve o njegovi sceni z Jerico in moji z Vesno. Povedal sem mu o tem, kako pojemo o Jerici v MKC-ju, pa se je režal in dejal, da pozna Suhega in da ve, da je sposoben česa takšnega, pa tudi marsičesa drugega. Tam nekje v osemdesetih so tudi bojda igrali skupaj v nekem pank bendu, ampak razen preigravanja tujih hitov in popivanja kaj več niso uspeli spraviti skupaj, v umetniškem smislu vsaj. So se pa dobro imeli.
Sem pa tistega dne na pokopališču prvič opazil, da Grega ni več povsem isti. Pa ne bi mogel reči, da je šlo za neke tektonske premike v njegovem načinu funkcioniranja, prej za subtilne, niansirane spremembe. Bil je nek drug, neobičajen, rahlo drugačen način, kako je gledal na stvari in kako se je odzival. Mogoče je malce preveč ponavljal besede ali stavke, ki so mu bili pomembni, kakšen moj pomislek, besedo ali idejo je morda rahlo preočitno preslišal. Bilo je, kakor da je za etažo ali dve niže v svoji psihi in če si se drl od tam zgoraj, se pravi zunaj, te je slišal, se odzval, drugače pa ne. Vse bolj zanimivo mu je očitno postajalo tam notri v sebi, na samem.
Še nečesa se spomnim. Ko sva krožila okoli cerkvice, mi je pokazal prostor, kjer je bilo še precej več sveč, kot na drugih koncih in me vprašal, če vem, zakaj.
– Pojma nimam.
– Še nerojeni otroci so pokopani tukaj. Življenje, ki se še ni začelo, pa je žal končalo svojo pot. Žalostno. Takšno je življenje. Zafukano in kruto pošteno.
– Res je … Zdaj tudi razumem …
– Kaj pa?
– Vesno …
… mater, res se vpraša človek … pa tukaj mimo sva šla … pa tudi zadnjič pri njej doma mi tega ni omenla … pa se je sigurno spomnila … mogoče ji je bilo prehudo … mogoče pa ji dol visi … ima me, ker ni boljšega … da razfuka dolgčas … da ne umre v toti svoji praznini …
Rahlo potrt sem se vrnil domov. Na nek način me je prizadelo. Pa sem si razlagal, da ji je bilo nerodno in da ni vedela, kako naj mi pove. Ni pomagalo, bil sem preotročje egoističen v pogledih, pod vplivom čustev pač. Kakor koli se je ta najina zveza vlekla kot nekaj neobveznega, površnega, pa mi je v tem času le zlezla pod kožo, s svojim vonjem, mimiko, telesom, s svojimi mislimi, besedami, z melodijo svojega govora, z lasmi, očmi, ustnicami, dolgimi prsti, s svojo omikanostjo … Pa sem vedel, da ne bo nič dobrega iz tega, a kaj, ko me je posrkalo, naivneža.
Komaj sem stopil skozi vrata, je zazvonil telefon. Mama je dvignila, pa zaskrbljeno rekla, da je zame. Prijel sem za slušalko in si jo previdno prislonil k ušesu.
– Prosim?
– Dejan, tukaj oče od Vesne.
– Ja, prosim?
– Dejan, lahko prideš do nas? Vesna ima težave. Močno je zaspana. Z ženo imava občutek, da je nekaj vzela. Sem rekel, da še tebe prej pokličem, preden jo peljem v bolnico.
– Pridem, seveda …
