Zamolčane zgodovine Tatjane Greif in Nataše Velikonja so v tukajšnji prostor vstopile pred nekoliko več kot dvema letoma (založba Škuc-Vizibilija), torej ne spadajo v domeno najaktualnejše knjižne produkcije in s tem regularnega recenzentskega gradiva oz. tega kar predstavlja eno od žanrskih konvencij ali z drugimi besedami, normo, ki se napaja iz neke druge norme, ki stoji v ozadju marsikaterih norm: napredovanje let, ki odmerja.
Na horizontu trenutnega, normativno aktualnega se sicer pokaže vrsta aktualizacijskih oprijemališč, bodisi da gre za kontekst silovite retradicionalizacije (ki že sama po sebi kliče po uporu ali opominjanju na uporno gradivo vseh vrst) bodisi za aktualne debate, ki se v kontekstu feminizmov vsekakor nič manj silovito ne ukvarjajo ravno s vprašanji spola in seksualnosti (in to zadeva kar najbolj raznorodna področja), a se zdi veliko bolj smiselno na Zamolčane gledati kot na eno izmed del, ki (žal) ne prenehajo biti aktualne. In četudi si je mogoče želeti, da tovrstna gradiva na neki točki ne bi bila več aktualna, ta točka, ko o njej razmišljam ravno v kontekstu aktualnih debat, vonja po nekem drugem žanrskem zamišljanju. Zatorej je na tovrstna gradiva potrebno nepretrgoma opozarjati in jih privajati na dnevno svetlobo kot poglobljena sredstva nujnih nadaljnjih razmislekov, nujnih aktualnih razmislekov.
Ko so se torej Zamolčane zgodovine pojavile, niso le zapolnile vrzeli v zgodovinjenju življenj nekaterih slovenskih likovnih in literarnih umetnic, ki so živele in delovale v 19. in prvi polovici 20. stoletja, temveč so v razširjeni monografski obliki nazorno pokazale, da ta vrzel še kako obstaja ter tudi in predvsem kako in zakaj obstaja, kaj je torej tisto, kar vrzeljenje sploh omogoča. Zamolčane zgodovine nadaljujejo in poglabljajo, kar sta avtorici nasnuli že v delu Lezbična sekcija LL: Kronologija 1987–2012 s predzgodovino (Škuc-Vizibilija, 2012), v katerem sta poleg detajlnega prikaza zgodovine lezbičnega gibanja vse od začetka osemdesetih let 20. stoletja, posegli še v, kot napoveduje že naslov, lezbično predzgodovino.
Greif in Velikonja se v monografiji metodološko opreta na v širšem zahodnem kontekstu sedaj že prepoznano relevantni referenci: ameriško zgodovinarko Lillian Faderman in njeno delo Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti, ki je pri nas izšlo leta 2002 v prevodu Nataše Velikonja pri založbi Škuc-Vizibilija, v originalu leta 1981, ter angleškega zgodovinarja Emmanuela Cooperja in njegovo delo Seksualna perspektiva: Homoseksualnost in umetnost v zadnjih stotih letih na Zahodu (Routledge, 1986), pri čemer uporabljata biografski pristop, ki si za svoj temelj jemlje trditev, da »[u]metniški izraz vsebuje in odraža tako spolno kot seksualno identiteto, v umetniškem delu se manifestirata tako spol kot seksualna želja avtorja oz. avtorice.« (Greif in Velikonja 2018: 10) Ob tem avtorici opozarjata na pomanjkljivosti gole faktografskosti in sta še posebej pozorni na umeščanje biografij v družbenozgodovinsko okolje, v katerem so umetnice ustvarjale.
Tatjana Greif v delu nadrobno popiše »georgesandistično« življenje in delo slikark: Elde Piščanec, Henrike Šantel in Ivane Kobilce; Nataša Velikonja pa v sorodni maniri razklepa patriarhalne vzorce in heteronormativno nasilje nad interpretacijami, umeščanji, vrednotenji in navsezadnje življenji literarnih ustvarjalk Pavline Pajk, Zofke Kveder, Vide Jeraj, Ljudmile Poljanec in Marice Nadlišek, pri čemer se njuno izvajanje dotakne še številnih drugih ključnih aspektov, neogibno povezanih s temo krivega zgodovinjenja in umeščanja žensk, lezbijk, ter navsezadnje tudi vseh drugih nenormativnih in posledično marginalnih entitet v zgodovino, kanon, ki je bel, moški in strejt. Avtorici se posredno dotakneta še življenj drugih sodelavk in sopotnic, katerih poti so se križale z zgoraj omenjenimi in v knjigi izpostavljenimi ustvarjalkami. Tako problematizirata tudi odnos liberalne feministične struje do t. i. novih žensk, georgesandistk in izrišeta že znane zgodovinske napetosti med lezbijkami feministkami in strejt feministkami, kakor tudi pokažeta na številne vezi solidarnosti.
Lezbične vezi, ki nam jih je zapustilo »drugo podstrešje zgodovine«, kot zasebne arhive, po katerih je potrebno poseči predvsem v primerih krivega zgodovinjenja, imenuje francoska zgodovinarka Michelle Perrot, je v knjigi mogoče razbrati kot del lezbičnega kontinuuma, po Adrienne Rich kot vezi naklonjenosti in ljubezni med ženskami, ki ne kulminirajo nujno v spolnosti, temveč pomenijo predvsem solidarnost in povezovanje med ženskami.
Kot še eno konkretno aktualno nadaljevanje Zamolčanih zgodovin, je mogoče brati tudi kontekst ob težko pričakovani antologiji pesmi Ade Škerl Speči metulji (Mladinska knjiga, 2019). Kljub obsežni raziskavi njenega zasebnega življenja, ki jo je opravil Brane Mozetič in je bila še pred izidom knjige objavljena na spletni platformi Poiesis, kljub torej takrat že dostopnim konkretnim podatkom o njenem lezbičnem življenju, so, kot v svoji kolumni, objavljeni na platformi Vrabec Anarhist, opozarja Nataša Velikonja, ti sicer deloma upoštevani v spremni besedi urednice knjige Tanje Petrič, a vsekakor zelo sramežljivo, medtem ko se njen sourednik Ivo Svetina teme loteva s predvidljivega moško-žensko patriarhalno pogojenega zornega kota. Toda kar pri tem izrazito bode v oči, kot poudarja Velikonja, je, da upoštevanje dejstva homoerotične ljubezni med Ado Škerl in njeno dolgoletno partnerko Sonjo Plaskan za Petrič pomeni »morebitno odprtje novega interpretacijskega polja, ki ga doslej v literarni kritiki ni bilo zaznati.« Če ponovim zgolj zgoraj navedeni informaciji: Zamolčane zgodovine so izšle leto pred Spečimi metulji, prevod Lillian Faderman pa v začetku tega stoletja. Seveda se seznam tukaj ne zaključi, a medtem ko se Petrič vsaj nekaj odpira, Svetina ostaja tesno zaprt.
Še bolj nedavni primer pa zadeva novo monografijo o Almi M. Karlin, naslovljeno Neskončno potovanje Alme M. Karlin: življenje, delo, zapuščina, ki jo je lani izdal Pokrajinski muzej Celje, uredila pa skrbnica njene zapuščinske zbirke in dolgoletna raziskovalka življenja in dela Alme M. Karlin Barbara Trnovec. Šlo naj bi za prvo celovito monografijo o Almi M. Karlin, v katero so vključena tako stara spoznanja kot nekateri na novo odkriti viri. Seveda se bom na tem mestu osredotočila predvsem na to, kako je v monografiji prikazan odnos med Almo M. Karlin in Theo Schreiber Gammelin, s katero je preživela svoja celjska leta po vrnitvi s potovanj, nekje od tridesetih let prejšnjega stoletja pa do Almine smrti leta 1950. Vse skupaj se začne že s kazalom. Posebno podpoglavje v poglavju Moj mali Kitajec je tako posvečeno Alminim moškim, Thea Schreiber Gammelin spada v naslednje poglavje: Sestri po duši.
Že v spremni besedi Trnovec poudari, da se je družbena percepcija Alme M. Karlin v zadnjih dvajsetih letih dramatično spremenila: »Od zmešane babe, čudakinje, čarovnice, lezbijke, ki sovraži moške, nemškutarke in celo nacistke, do znamenite osebnosti, upodobljene na poštni znamki.« Nadalje v uvodu zapiše, da je bila Karlin žrtev konstruktov, v knjigi jih osvetli kar sedem (eden od teh je seveda lezbištvo). Te konstrukte naj bi proizvedlo bodisi nerazumevanje, govorice in klevete, zavist, interesi posameznikov in skupin, preračunljivost, površnost in nestrokovnost raziskovalcev. (Trnovec 2020: 9) Tako se nam ni treba premakniti prav daleč, da vidimo, kaj se dogaja. Slednje je v zgoraj omenjenih poglavjih obsežneje specificirano: medtem ko naj bi imela Alma M. Karlin do moških ambivalenten odnos, ki je spodbudil celo domneve o aseksualnosti, gre v primeru kakršnekoli ne zgolj duhovne povezave s Theo Schreiber Gammelin za zelo jasno ograjevanje od tega. Trnovec tako v poglavju Sestri po duši zapiše: »S prijateljstvom Alme M. Karlin in Thee Schreiber Gammelin je povezan še eden od številnih konstruktov: da sta bili lezbijki.« (2020: 136) Kot v primeru Ade Škerl ponovno poudarjam, da je v času nastajanja biografije o Almi M. Karlin že obstajalo relevantno dostopno gradivo, ki bi raziskovalki omogočilo vpogled v ta konstrukt.
A namesto tega se Trnovec odloči, da bo v kali zatrla vse, kar vsaj malo asociira na lezbištvo in že v uvodu umestila tja, kamor spada: med čarovnice, zmešane babe, čudakinje, kamor Trnovec velike popotnice in književnice Alme M. Karlin vsekakor ne bi želela umestiti, ker bi to pomenilo degradacijo. Vse_i, ki si to predrznejo, pa so bodisi nestrokovni bodisi površni, širijo govorice, klevete ipd., kamor Trnovec sebe vsekakor ne umešča. Dvoje je jasno: ta knjiga je lezbofobna in avtorica si je podelila primat nad vedenjem o Almi M. Karlin.
Seveda bi monografija zahtevala še več prostora, med drugim tudi besedo ali dve o upoštevanju literarnih tekstov kot biografskih in posledično etnografskih virov, o mejah med fikcijo in nefikcijo, še posebej v kontekstu avtoric, z upoštevanjem žanra in časa ipd. A za sedaj toliko.
Primer Ada Škerl in Alma M. Karlin pokažeta na ključna toksična mehanizma, proti katerima se borijo Zamolčane zgodovine: napačnega umeščanja s strani večinskega hetero patriarhalnega toka ter spregledovanja in neupoštevanja že obstoječih za neko temo relevantnih in dostopnih virov.
Še en aspekt, ki se tako nemalokrat razodene ravno v kontekstu del, ki izpostavljajo mehanizme netočnega tolmačenja zgodovinskih dejstev, zaradi v nekem polju prevladujoče perspektive, ki pa ne zajame nujno vseh kotov, je, da so ti teksti nemalokrat deležni tega istega omalovaževanja in diskreditacije, ki ju kritično osvetljujejo. Kar seveda kaže na odpornost in ukoreninjenost neke simptomatike. V tem primeru dejstva, da je, ponavljam, zgodovina bela in moška in strejt.
Ob tem je seveda potrebno pripomniti, da je pri vseh tovrstnih poudarkih v knjigi škoda le, da se knjiga v primeru sklanjanja ženskih priimkov mestoma še vedno poslužuje svojilne oblike, ki je slovnično resda »pravilna«, a slovnica ter njena določila predstavljajo le še eno izmed polj, v katerem je mogoče razpoznavati delovanje strukturnega seksizma.
Vsekakor je to tema, ki se vleče in vleče kot jara kača – bi lahko zapisala, če ne bi s tem ponovno vršila nekega drugega simbolnega nasilja nad istotako marginaliziranimi bitji – če se spomnimo samo najbolj zloglasnih namigov o Shakespearovi sestri iz Lastne sobe, pa sodobne pesniške produkcije, ki se napaja iz te iste ideje lastne Lastni sobi, in ki jo v obliki dramatičnih monologov prepričljivo izvaja škotska lavreatka Carol Ann Duffy, da dramatični monologi vznikajo tudi v tukajšnjem prostoru ter jih je sedaj mogoče brati vsaj pri – najbolj obsežno, saj zavzamejo celotno pesniško zbirko – Ani Makuc, nadalje pri Barbari Korun in vsekakor vsaj še Alenki Jovanovski. Skratka, kar hočem povedati, kar je nujno povedati in o čemer glasno govorijo ravno Zamolčane zgodovine, je to, da niti ni nujno, da si Shakespearove sestre zamislimo, izmislimo, ampak jih je potrebno poiskati, kajti ni vrag, da jih ne bomo našle že npr. v naslednji obskurni opombi kakšnega priznanega literarnega zgodovinarja, ki omenja diletantko, ki je bila poročena s tem in tem in katere oče je naslikal to in to, in kako je po smrti moža vse življenje živela osamljeno, občasno družbo ji je sicer delala tovarišica njenih let in stanu ter kako je zaradi zapuščine po očetu in možu delovala kot mecenka in prirejala občasne koncerte, na katerih je bilo vedno mogoče slišati vrhunsko glasbo, da pa sama ni nikoli dosegla ustvarjalne veličine svojega očeta, da je navsezadnje umrla in bila kmalu pozabljena.
Toda, pozor, o dekletih, ženskah, ki so imele dostop do izobrazbe, ki so pripadale srednjemu ali višjemu srednjemu razredu, o teh bo še mogoče kaj izbrskati, izvohati, izkopati, popolnoma drugačna pa je bila situacija nekoliko nižje na družbeni lestvici, torej dekleta, ki niso imela finančnih zmožnosti, meščanskega porekla, ki so bile prisiljene za golo preživetje garati na kmetijah do svoje prezgodnje smrti, kuhati, prati ali gospodinjiti, dekleta brez lastnih sob, tukaj pa je vse, kar lahko naredimo, da ne ponavljamo starih napak, da ne zapadamo v preživete diskriminatorne vzorce, da ne brišemo zgodovine, da ne pohabljamo živih teles, da pa si tu in tam zavoljo upanja in tega, kar nam bo vedno dala le utopija, kar lahko da le utopija, zamislimo, izmislimo kakšno Shakespearovo sestro.
Zamolčane zgodovine je potrebno brati kot mejnik v tem prostoru, ključno delo, ki pa naj pomeni zgolj začetek dolgih in mestoma vsekakor tudi napornih izkopavanj, reševalnih odprav, torej tudi trdega dela na terenu, ko je potrebno s skrbnim in izostrenim očesom izpod številnih nasnutih plasti izkopati še tleča telesa.
