Jernej Potočan, Žalostinke, 2020, objavljeno v gledališkem listu MGL: https://www.mgl.si/assets/Uploads/GL-Zalostinke-low.pdf
PROLOG
Zvečer. In potem spet zjutraj. Čez dan in spet zvečer. Tako dva tedna. Med wordom in pdfom. V ozadju se slišijo zvoki Netflixa in različna cingljanja obvestil na telefonu, od Instagrama do WhatsAppa. Na obrobju manjše občine v dnevni sobi, ki je tudi delovna soba. Kritičarka ima med seboj in med računalnikom kup papirjev, na katere si izpisuje iztočnice, misli in dela kvazianalizo dramskega teksta. Vsaki dve uri si reče, da samo še to kavo spije in potem se res spravi k pisanju, ampak nekako kar ne gre. Obupava in obupava, včasih nevidno, včasih pa z zelo glasnim jamranjem ali celo jokanjem. In potem nekega večera, ko že skoraj obupa, vanjo šine strela inspiracije.
KRITIČARKA: Po definiciji literarne teorije je žalostinka ali elegija pesem, skozi katero pesnik opeva nekaj, kar je za vedno izgubil – mladost, ljubezen, … Temu primerni so tudi motivi, ki so večinoma ljubezenski, socialni, politični, domoljubni. Potočanova drama vsem tem kriterijem ustreza (z očitno izjemo literarne zvrsti). Potočan, avtor najmlajše generacije piscev, atmosfero zelo natančno izriše v didaskalijah, v katerih posega tudi po proznih elementih. V njegovem primeru v didaskalijah ne gre samo za popisovanje prostorov in premikov, temveč za dejansko naracijo zgodbe. Nekaj prizorov oziroma fragmentov sestoji brez replik, saj so didaskalije same dovolj zgovorne.
KRITIČARKA IZ OGLEDALA: …
V Žalostinkah tako spremljamo zgodbe ljudi, ki bi lahko živeli kjerkoli. Že poimenovani so tipsko – Pogrebnik, On, Ona, Natakar, Mladi, Stari, Uslužbenka,… in tudi nahajajo se v prostorih, ki ne samo, da so povsod; gre za prostore, ki naselje definirajo – pokopališče, pošta, lokal, stanovanjski blok. Enako univerzalne so tudi vključene teme – ljubezen, mladost, nostalgija, socialni problemi. Takšni ljudje s takšnimi zgodbami so v vsakem mestu.
KRITIČARKA IZ OGLEDALA: …
Fragmentarna struktura drame bralca pelje skozi različne, ampak precej sorodne situacije, kot variacije na temo obupa, znotraj katerih se razpirajo predvsem teme socialne stiske in ujetosti posameznikov v sistem. Na začetku se Pogrebnik s Starko pogovarja o tem, danihče več ne joče, medtem ko poleg njiju Nema punca hlipa. Pogrebnik in Starka nočeta domov, ta dan še ni bilo nobenega pogreba in deluje, kot da Pogrebnik dežura na pokopališču, vedno v pripravljenosti. V luči opravljanja delovnih obveznosti se lahko to interpretira, kot da ne upa domov, ker v praksi danes ni delal, čeprav ne po lastni krivdi ali lenobi, ali pa, kot da zavoljo samoiniciativnosti, ki se v kapitalizmu pač pričakuje od zaposlenih, noče zapustiti delovnega mesta. Sočasno avtor razpira tudi vprašanje neizkazovanja čustev, neke splošne otopelosti, ki je značilna za družbe, v katerih ni prostora za izstopanje ali odstopanje od normativa. Če nismo ravno na psu, se nimaš za pritoževat. Si brez službe? No, ampak imaš pa ženo in zdravje, kar je več kot nič. Always look on the bright side of life! Jok je še vedno (sploh v javnosti) nekaj nezaželenega, rezerviranega za zaprtje med štiri stene, saj z jokom izražamo ranljivost, občutljivost, šibkost, stisko in to absolutno niso lastnosti, ki so družbeno sprejemljive v svetu, ki promovira predvsem pozitivne dogodke. Skozi dramo spoznamo še zgodbe iz kletnega bara, kamor zahajajo delavci in ljudje, ki domačim ne upajo priznati, da so brez dela (Stari), kafkovsko zgodbo o ropu pošte, v katerega je ropar prisiljen, ker mu nočejo brezplačno dati znamke, odškodnine za 20 centov pa zavarovalnice ne krije, tako da je za vse najbolje, da Tip uniči ves prostor in izprazni blagajne. V Žalostinkah ni veliko prostora za prijaznost, ker živimo v svetu, v katerem nič ni zastonj in nobeno dobro dejanje ni storjeno izključno iz človekove dobrote ali gole solidarnosti. Skeptični smo do vsega dobrega, še posebej, če nimamo kapitala, da bi to uslugo povrnili. Tega se zaveda tudi Tujka, ki noče sprejeti brezplačne pice, ki je ni naročila. Preprosto predobro je, da bi bilo res. Kot neki kontrapunkt vsem tragičnim zgodbam, avtor like vseeno ustvari kot upajoče in nostalgične, kar se večnima kaže skozi motiv plesa, ki ima izrazito pozitivno konotacijo. Ples predstavlja mir, srečo, zadovoljstvo, bližino, partnerstvo in neki ultimativni znak o kakovosti človekovega življenja.
KRITIČARKA IZ OGLEDALA: …
Potočan zgodbe izpisuje s cinično noto, ki tekstu doda določeno mero humorja in lahkotnosti in jo s tem tudi približa bralstvuu, da se žalostinkam lahko vsaj malo nasmejimo, istočasno pa določene situacije prepozna kot problematične in jih na tak način afirmira. Pri tekstih, ki obravnavajo socialne stiske, se namreč hitro zgodi, da postanejo patetični. Potočan se temu spretno izogne s kombiniranjem sproščenega pogovora s težkimi temami ali pa obravnavo stisk skozi skoraj absurdne situacije. Tudi dialog je napisan prepričljivo, veliko je prostega teka in neodzivnih sogovornikov – ali, ker ne vejo, kaj odgovoriti ali pa ker ne poslušajo sogovornika oziroma že v osnovi niso želeli z nikomer komunicirati
»Natakarica: …
Stara ženska: … Natakarica: …
Stara ženska: Pardon … Nekaj vas moram vprašat …
Natakarica: …
Stara ženska: Čisto tako … Zanima me pač«
Žalostinke so tako ogledalo družbe, v katerem se zrcalijo posamezniki in njihove stiske, ki so simptomi družbe. So pa tudi ogledalo za iskanje vzrokov nastalih situacij in širše vpetosti v sistem. In čeprav je slika v ogledalu večinoma rahlo popačena, je vseeno reprezentativna. Life’s a piece of shit, when you look at it.
KRITIČARKA IZ OGLEDALA:…
EPILOG
To je to. Po nekaj urah intenzivnega tipkanja je Kritičarka izčrpala svoje zmožnosti artikulacije na dano temo. Med poslednjim branjem teksta, si pripravi cigareto in naredi par požirkov vode. Spiše spremni tekst urednici in pripne datoteko.
KONEC
