12 (1/2)
So I made a big mistake … (Alice in Chains)
Zima je počasi kopnela. Mesto je leno vstajalo skozi meglena, smogasta jutra in pretegovalo ude v sončne meglice. Klorofil je žarel bolj kot kadarkoli v letu in barval zanemarjene robove pločnikov, cestišč ter v travnatih bilkah štrlel skozi razmaknjene škrbine tonalitnega tlaka. Snežna odeja je očitno dojela, da je naravi in pa nam dovolj čustvenega in življenjskega mrtvila ter se pričela zlagoma umikati novemu ciklusu življenja. Pa tudi zeblo nas je kot prasico že nekaj mesecev zapored. Bil je čas za nove zmage, nova doživetja. A bila so bolj kilave sorte, to lahko sedaj rečem v retrospektivi. Očitno pač tako pride v življenju, definicija zmage pa je itak v očeh in mislih lažnivega ali vsaj nezanesljivega pripovedovalca. Kdo pa mi bo verjel, kaj tvezim, ko še sam sebi ne verjamem preveč.
Kakorkoli, res ali ne, pri Vesninih je bilo stanje vse kaj drugega kot optimistično spomladansko. Temni depresivni zimski oblaki so še kar naprej bili parkirani nad bohotno vilo ob Ljudskem vrtu in človek je rabil serotoninski dežnik ali pa vsaj kapuco, da je zdržal v tistem temnem hladu. Foter se je nekaj naprezal, odkar je spoznanje o hčerinih stranpoteh in o iskanju same sebe v lastnem venskem sistemu priplavalo na površje, mati pa je povsem kapitulirala. Očitno jo je še drugi froc razočaral, potem ko že prvi ni niti do poroda zdržal. Uboga mama. Stari je za razliko od nje le nekako krpal dano situacijo, brez globokih pogledov naprej in nazaj po časovnici. Po nekaj obiskih urgence, kjer so z Narcanti-jem na hitro popucali, kar si je punca stiskala v žilo, je le vzniknila priložnost za naslednje korake po poti očiščevanja. Sam sem tukaj bil nekako potisnjen v vlogo očetovega poslanca, saj je vsakih nekaj dni prišlo povabilo na čaj v kakšno od okoliških gostiln, običajno pa sva se dobila Pri Kličku, ob Treh ribnikih. Tam sva namakala tiste čajne vrečke v vročo cukrano vodo, stari je govoril, jaz pa sem kimal. Saj sem ga razumel, sesutega fotra, svet doma se mu je rušil že leta, zdaj pa je razfukalo še tisto zadnjo krhko laž, s katero se je ves ta čas tolažil. Pa se kar ni dal. Takrat sem le dobil neko lekcijo življenja in sicer, da ni konca, dokler narava ne reče, da je in da razum in pamet raje uporabljaj le zato, da se rešiš iz pizdarije, ne pa da mozgaš o smislu vsega skupaj, ker te požreta lastna nesreča in pa malodušje in to v sekundi. Sam sem namreč na trenutke razmišljal podobno kot njena mati, torej, da vse skupaj itak nima smisla, pa da bo prej ali slej spet zapadla v isti drek in da je njena usoda zapečatena v jarkih, beznicah in greznicah življenja. Stari pa je, nasprotno, imel plan – psihiatri, komune, odselitev, pogovori, zdravljenje, odvajanje, metadon, benzodiazepini, alternativne maže, akupunktura, še o vračih, šamanih in šlogarcah je razmišljal. Denar je imel, tega mu ni bilo za oporekati, in voljo tudi, punco bi na luno poslal, če bi mu kdo namignil, da je to prava rešitev. Mene je očitno rabil predvsem zato, da mi naklada o tem, kaj si je zamislil, pa da pridobi mojo potrditev, obenem pa da me, po potrebi, porabi tudi za sondiranje Vesninih stanj in občutkov ali pa kot nekakšen vehikel za plasiranje lastnih misli ali naklepov. Manipuliral je skratka z mano pa mu ni bilo za zameriti. Imel je dobre namene.
Pa saj ni bilo tako hudo, da se z Vesno ne bi dalo komunicirati. Po zadnjem odklopu je bila kar nekaj časa povsem stabilna, kolikor ji pač bilo za verjeti. Spomnim se, da sva enkrat zatavala v MKC relativno zgodaj, pa še med tednom je bilo. Folka je bilo relativno malo, plesišče pa prazno. Spila sva pijačo, pogovor se je zadrževal onkraj vročih tem, ker mi pač dajala ves čas vedeti, da ji o tem, kako jo je hudič obsedel, pravzaprav ni za govoriti. Bilo je, kot da je sklenila pakt z nečim pogubnim, v zameno za naslado, sebično, egoistično, samo zase, drugih pa v ta peklenski raj ni imela namena spuščati. Mogoče pa je bila le zaščitniška do mene, o tem sem razmišljal kasneje v življenju, ker zlahka bi me speljala takrat, bil sem precej bolj ranljiv, kot se mi je dozdevalo.
Šla sva na plesišče, ker je rekla, da se ji pleše. Spomnim se glasbe, bil je komad od The Cure – Siamese Twins. Neskončen, počasen, morbiden, epski, z bobneče morilskim tempom, nebeškim zvončkljanjem, kitaro v molu in ubijalskim vokalom se je valjal v zakajenem in postanem ozračju, kot da je zadnja stvar, ki jo moraš slišati v življenju. Gledal sem jo v tistih svetlobnih učinkih, kako se počasi suka in poplesuje v neznosno razvlečenem ritmu. Telo se je vrtelo zdaj v eni, zdaj v drugi smeri, roki sta nežno brodili po zraku, vsaka v svoji kaotično začrtani smernici, prsti so poplesovali in risali mehke melodije. Dolgi črni lasje, v katere si je sedaj navlekla še turkizno modre in peroksidno blondne pramene, so ji upočasnjeno vihrali okoli glave, zavite trepalnice so počivale v glasbeni metamorfozi, ustnice so plaho sledile tektonskim vibracijam iz velikih boksov.
Na sebi je imela bulerje, oblekco, usnjeno črno jakno, črne najlonke, na rokah in okoli vratu ji je viselo polno srebrnega kiča. Emo pred svojim časom. Bil sem začaran. Še bebček bi v tem trenutku doumel, kako njeno vrtenje lomi čas in me srka počasi in zanesljivo, podobno kot lačne mesojedke mučijo bezljajoče, neukrotljive ter nestanovitne mušice s svojo neznosno lepo rdečo barvo, preden jih pogoltnejo enkrat in za vselej.
… stari, jaz sn čist adijo …
Vedel sem, da ne smem preveč pokazati moje naraščajoče afinitete do nje. Stal sem na podestu v poltemi, kadil in jo brezizrazno gledal. Takrat sem se prvič zavedel, da se to ne bo dobro končalo. Usoda je prasica.
Čez nekaj dni sem se spet naslikal na Gregorjevih in Jeričinih vratih. Grege ni bilo doma, pa me je odštekana svakinja spustila noter.
– Kak si, pubec?
– Vrei, pa ti? Kaj Grege ni?
– Nekje zunaj po opravkih je. Mislim, da bi moral počasi bit nazaj. Pridi na en drink.
Pa sem vstopil. Sedela sva v kuhinji in srkala kavo, čebljala malo o tem in malo o onem. Še najbolj jo je skrbela napetost, ki je Grego vse bolj obvladovala. Predvsem to nedorečeno stanje z očetom ga je menda ubijalo. Zadnje čase naj bi imel nov šport; po ure naj bi bil zaklenjen v kopalnici in tam pred špeglom izvajal besedne dvoboje z navideznim fotrom, ki si ga je sprojiciral v zrcalni sliki. ‘Kaj boš ti meni govoro!!’ pa ‘To je moja odločitev, razumeš!!’ in ‘Ti nisi nič naredo v življenju, razumeš, nič!!! Samo težiš mami, ki te zdaj suportira, vsaka druga bi te nagnala, ona te pa kuje v zvezde, kot da si neki bog, njen osebni Jezus!!!’, kot v onem komadu od Depeche Mode, je navrgla, pa malo izven konteksta, na hitro sarkastično dodala, skratka, iskal je te kanale konfrontacije, da se spuca, pa dlje od tote kopalnice ni prišel. Pa človek še razume, da to enkrat narediš za pet minut, saj vsi to počnemo konec koncev, ko smo jezni na starše, ampak on ni več imel nobene meje pri tem. Pa tudi nič kaj mu ni pomagalo, ko je ven prišel, ni bil nič bolj spucan, samo nejevoljen, brez nekega uvida, da to ni več – tu se mi je zarotniško približala in skorajda šepnila na uho – normalno.
– Za psihiatra je, ti povem.
Grege ni bilo, pa sem se poslovil. Mahnil sem jo s fičotom na Tezno. Moral sem si spucat glavo, pa mi je nekako pasala vožnja po tem dolgem, razpotegnjenem, napol ruralnem delu mesta, kjer je bila meja med urbanim in vasjo nejasna, le deloma razločna. Podobno si lahko doživel tudi na Studencih ali pa Pobrežju, pa tudi v Melju konec koncev. Tudi na teh mestnih obronkih se je že smukala pomlad, počasi je podila zimo v asfaltni svet, zadnje zatočišče pustega mraza. A je vseeno bilo videti, da ta del mesta rabi še kaj več od prgišča sonca in pa nekaj zvončkov in trobentic za življenje. Ljudi za temi sivimi revnimi pročelji nisi mogel uzreti, lahko pa si vsaj ujel neko obupanost, ki so ga nametani deželni hofi in razgaljeni cigli nudili. Slabo je izgledalo vse skupaj, depresivno, in nič kaj pripravljeno na svetleče čase. Še dobro, da so jim v prihajajočih letih zgradili šopek trgovskih centrov z vsemi reklamami, pisanimi ožarjenimi panoji in napisi, ki so – kljub jasno profani vsebini in z več kot očitnim namenom zauganja denarja in poneumljanja množic – le prinesli neko lokalno luč, nadomestno sonce, ki je potem sijalo na te žalostne hiške. Trgovcem smo lahko le hvaležni, da ob vseh prodajnih programih ponujajo predvsem hitro srečo, ki pa ni nič drugega kot kratkotrajno mašilo za neizogibno žalost in depresijo.
Zvečer pa telefon. Majk me je klical ves razburjen, da se morava nujno dobiti. Džoni mu je baje zatežil in to konkretno. Ni bilo druge, kot da stopim do njega. Vesna je bila kao na varnem – z mamo sta šle v kino, tako da mi ni bilo potrebno igrati varuške, pa še fraj sem bil. Biznis, skratka.
Poslovni sestanek je sicer dokaj raztegljiv pojem. Tale najin je bil v polni udeležbi, kar se aktivnih članov projektno delovne skupine tiče, je pa eden od obeh članov imel na grbi zadžankirano bejbo, drugi pa nad levim očesom prebito arkado in posledično modro-vijolično šljivo, ki pa jo je dokaj uspešno skrival pod sončnimi špegli.
– Kaj je te blo, stari?
– Kaj? Džoni me je …
– Pa kaj je nor ali kaj? Zaradi tistih nekaj sto mark …
– Ja, ni več nekaj sto, ker je zdaj še obresti naračunal, tako da smo že spet na jurju. Pizda! In do naslednjega tedna nucava ta dnar, drugače me oziroma naju bo še bolj prefukal.
– Kaj zdaj to pomeni? Oba ali samo tebe ali kaj?
– Ja, ne vem, no. Saj je dovolj, če samo mene, ni?! Reko pa je, da sva mu dolžna, torej oba.
– Ja pa kaj bova?
– Nekje bom nafehto.
– Pri oni teti? Saj nima dovolj. Pusti jo. Bom še jaz z Džonijem govoro.
– Kaj boš ti?
– Imam veze pri njemu. Nea sprašuj.
… če bi ti vedo, stari … Vesna mu stoposto svojo mehko kožo ponuja, za iglo in prah … bom vsaj še jaz kaj mel od tega …
Nisem na nek način želel preveč o tem razmišljati, kaj se tam v oni rupi na Studencih dogaja, vseeno pa v takem dreku, ko gre za nohte, človek rep med noge stisne. Nisem si bil všeč tak, a si nisem mogel, pa tudi pravzaprav niti ne želel pomagati. Samo, da se rešim. Odraščanje pač. Idealizma in načelnosti se moraš najprej znebiti. Me je bolelo, da me ima za norca, a sem nekako že čutil, da je to neke vrsta psihična bolezen, ki jo tare in mi je zato bilo nekako lažje, gledati jo in spremljati to njeno počasno utapljanje. Njen foter je imel prav, čimprej bi jo bilo treba spraviti na neko zdravljenje, predvsem pa izločiti iz tega okolja. Tukaj v tem mestu zanjo ni bilo ničesar več. Jaz sem bil samo še postranski faktor, cokla na njeni nogi. Koga pa briga, če sem bil zaljubljen, to je bila le moja težava. Zato najboljše, da čimprej opravim s čustvi. In ni ga boljšega kot živa slika, kako te vara z nabildanim drug-dealerjem.
– Še tebe bo razbil, pol pa še mene enkrat za kazen. Če mi je reko, naj mu ne hodiva blizu brez keša, ker bo samo še slabše …
– Majk, prosim, ne paničari, sem mu rekel. Nisem bil prepričan, da me sliši. Kar blebetal je, kako bo vse rešil, pa konstruiral nove plane in piramidne sheme, če bi z gnarom od tetke mogoče na hitro še uspela kupiti kakšno robo, pa jo na hitro naprej zdilala. Travo bi še najlažje spravila v promet, poznal je neke mulce, ki so komaj čakali, da se ga nakadijo, pa bi skadili še špinačo, če bi jo jim ponudil. Tudi origano se da fino zdilat, je primerne barve in vonja, preden ga prižgeš v džojntu, pa skapiraš, da ti je pizdun prodal pizzo v čiku. Tudi tablete, ki se valjajo doma v predalih, so navsezadnje nekaj vredne. Apaurini, aspirini, tramali, naklofeni, nalgesini, lekadoli, še antibiotiki navsezadnje, samo da je kemija, nekega butla bova že našla, da kupi in plača. Stari, če bi že takrat oxicodone in podobno analgezijo imeli, bi bila danes bogataša. Tako pa sva morala po težji poti. Sploh Majk.
