Tina Kozin, Nebo pod vodo. Maribor: Litera, 2020.
Je stara sintagma »prah si in v prah se povrneš« zgolj strah ali, še bolje, prastrah? Se nebo lahko prezrcali in nam ob tem ponudi novo definicijo ontološkosti? Je ta slednji termin sploh še dovolj svež in neklišejski, da se sme uporabljati pri pisanju o tako lirsko izčiščeni, pa vendar atipično lirski zbirki? Preveč vprašanj za eno samo knjigo? Niti ne, pričujoča pesniška zbirka si jih pravzaprav zastavlja še več, a njena votla tišina se ne čuti dolžne odgovarjati, pač pa beležiti, iskati nove aspekte in načine izraza. To ji prav gotovo uspe; nikakor ne gre za kakšno gostobesedno bivanjsko pisanje, ki bi hotelo v eni knjižici izreči vso modrost izkušnje, še manj gre za poezijo, ki bi hotela brenkati na kakršnekoli lirske strune, čeprav tudi to gre, če vzamemo izrečeno sintagmo čisto dobesedno; sem poskusil. Gre enostavno za mojstrsko izrekanje tišine, ki bralcu spregovori v posebni, svojstveni obliki, ki se pretaka po svoje, s kratkimi verzi in dolgimi premolki, ki bolj briše kot piše. »snežinke, kakorkoli / na gosto // padajo // posamezno«, beremo na strani 24, kar bi lahko bil tudi motto votle tišine, ki pa v svoji samosti odzvanja nenavadno močno in glasno: ko pride tja, kjer ne trči, kjer lahko mimo-gre ali pa se prelije v nov premolk.
Urednik in pisec spremne besede Aljaž Krivec v svojem zapisu pove, da je po branju drugih vtisov o knjigi spoznal, kako po svoje jo je bral. Sam sem se (razen v primeru njegovega spremnega zapisa) seznanjanju izogibal, ne vedno po lastni volji, a nisem poznal niti osnovnega konteksta, poslavljanja in minevanja, o katerem beremo na platnicah. Čeprav pesnico že dolgo poznam, tako v pesniški kot literarnoteoretični vlogi, in vem, da svoje pesmi redkokdaj, če sploh, izkriči, je v njenem pisanju, sploh pričujočem, prisoten vsevdiljni krik, ne munchovski, pač pa bolj pengovovski, vegrijevski morda, če lahko vsaj za hipec posežem po teh orodjih. Ne bom vztrajal, čeprav so se mi te pesmi, ko sem obnje postavil kitaro, vendarle ubrale na bolj pastoralno melodično izročilo, a ne toliko v starodavnem smislu te besede, kot v nekakšni štimungi, za katero ta hip ne najdem boljšega izraza, se opravičujem. In nikakor ne bom dlje posegal v to dimenzijo, naj ostane tiha in vsaj rahlo skrivnostna. To še posebej s svojo obliko, ob kateri ugotavljam družno s Krivcem, da verz razčlenjuje ali, še bolje: lomi, in z vsemi zunanjeformalnimi značilnostmi te poezije se počasi ugotavlja njena univerzalnost: poezija o minevanju postaja poezija o svetu in tudi angažiranih vprašanjih v njem, njena tišina naenkrat zakaplja bolj šumno in začnemo jo poslušati bolj strumno; ko na koncu prispemo do jate ptic selivk, nam je vse bolj jasno, kakšen krog bomo morali preteči, da bomo lahko pričujočo tišino naposled razlomili v pesnitev, kratko (kar je svojstven oksimoron), a nujno (pravzaprav) v enem kosu.
Filozofija, spogledi z naravo (živalskim svetom, vetrom, morjem), kratkobesednost, premolki … izvira vse to iz prastrahu, iz katerega se izvije (ali prikaplja) pesem, ali velja »navodilo« na začetku knjige razumeti drugače? Kaj sploh prastrah je? Nekakšen vrojen, biološki strah pred odtujitvijo, odtegnitveni sindrom, beg pred smrtjo, pred ničem, pred prahom, ki kombiniran s strahom, naredi ta prastrah? Ali je prastrah tudi srečevanje z besedo, lomljenje te besede, zapisovanje njenih bolečih, intimnih, a vendarle univerzalnih štimung? Ob branju neba pod vodo se seveda ne zapisujejo sami vprašaji, in tudi tu jih ne zapisujemo ne kot retorična vprašanja ne kot na odgovore čakajoča razmišljanja, pač pa kot nekakšne iztočnice, na katere niti ni treba odgovarjati, ker je mišljenje globok, nenavaden sen in ker »tako je, ko nas topijo poplave // voda ne odlaga več, z vsem, kar je / in nosi, rije v svojo strugo, in // tako je …«
Menda niste pričakovali kazala? nebo pod vodo, naposled, ni zares zbirka pesmi, pač pa kontinuiteta besede, ki nima cilja ponikniti ali se zaključiti v klasičnem »konceptu«. Zgolj pove, kar ima, po svoje, »v drugačni obliki«, z lastnimi prekinitvami – brez prekinitev.
