13 (1-2)
Where you’re going for tomorrow? Where you’re going … (Stone Temple Pilots)
Sistem nam je razpadal, pa se je bilo treba nekako zamotiti. Nekajkrat sem smuknil v Ljubljano, ovohavat morebitne opcijske širitve rajona, si rihtat nekaj, kar me bo rešilo te kotaleče se pogube, ki je brezciljno bobnela po totem mestu in pomendrala vse, kar ji je prišlo naproti.
Bili so informativni dnevi, pa sem zavil na ene par fakultet, pogledat, kako in kaj bi kazalo pubecu v ejga-klele-kva-zej-pejmo-dam mestu. Če sem tam kaj po domače vprašal, so se sočutno razumevajoči ali dokaj odkrito prezirljivi pogledi kar kosali v tem, kateri mi bo namenil očitnejšo pozornost ali milost. Malo mi je bilo nerodno, a jebiga, pravijo, da le skozi take situacije rasteš. In rast sem rabil, morda pa še bolj nek stranski poganjek, da se rešim hrustajočih in oblizujočih se ust temne usode, ki je veselo malicala tam v domači Dravski dolini in v meni videla le še en hitri prigrizek, čim bom dovolj sočen in zrel. No, vsaj tako se mi je zdelo. Na tej točki se le moram zahvaliti starima, da sta me malo spodbodla, naj grem pokukat čez Trojane. Je tudi njima postajalo jasno, morda celo bolj kot meni, da hodim po tankem ledu in da je treba nekaj narediti, da se me zaščiti. No, ko rečem starima, mislim predvsem mamo, ki je le premogla toliko materinske modrosti, intuicije in pa ljubezni, da je pričela ščititi in reševati tisto, kar se je še rešiti dalo, torej mene.
Šele kasneje sem namreč pogruntal, da je tudi Gregova situacija precej pripomogla h temu, da sta me pričela nagovarjati k odhodu. Bratu se je pač stanje slabšalo. Morda to takrat ni bilo še tako očitno, a mati je bila dokaj pogosto v stiku z Jerico, ki je poročala o dokaj rapidni regresiji psihičnega stanja mojega prvega vzornika. Foter se v te zadeve ni mešal. Očitno ni vedel, kaj naj, pa je raje spizdil za šank, še dalje jamrat in tarnat, kako ga je življenje, ki mu je toliko dal, sedaj hladnokrvno zavrglo. Kriza srednjih let, jebemu mater.
Nekega popoldneva sva se z Vesno sprehajala po mestnem parku. Bila je nedelja, folk je na gosto krožil po razdrapanih in odcvetelih potkah, kar pa ni jemalo pridiha blažene in veličastne večnosti temu zelenemu delu mesta. Mariborski park že takrat, pa tudi verjetno nikoli ni bil samo obrobna oaza, pribežališče za ubežnike iz divjega mestnega vrveža, temveč neke vrste center v centru, skoraj pravljični, mitski imperij dreves in avstro-ogrskega urbanizma, zatlačen v staro mestno jedro. Seveda so komunistična pustošenja naredila svoje, recimo popucala vse spomenike, ki niso sodili v novejšo zgodovino mesta, pa gostilnico v parku spremenila v akvarij in terarij in napopala enake kičaste obcestne in promenadne bakrene kandelabre, kot si jih lahko videval na vsaki drugi rivi v nekdanji Jugi. Še dobro, da so jih enkrat kasneje pokradli. A kljub vsemu si ob sprehajanju tukaj še najbolj začutil vsaj nekdanjo veličino tega mesta in duh meščanstva, ki je žal povsem zvodenel in bil nadomeščen z vizijo delavstva in kmetstva.
Marsikaj je viselo v zraku, ko sva tako kruzala sem ter tja. Seveda sva imela tudi džoint v žepu in ko se je naredil polmrak, sva ga na klopci tudi skadila. Malo nama je odvezalo jezike. Vedela sva, da se najina veza bliža nekemu koncu, pa si morda nisva bilo čisto na jasnem, ali je to po najini odločitvi, ali morda zaradi zunanjih, več kot očitnih okoliščin ali morda zaradi vpliva staršev. Težko je razločiti, kaj je tisto, kar prevlada pri sprejemanju nekih pomembnih odločitev v življenju. Verjetno ima vsak od vpletenih svojo verzijo na koncu, vsak od prizadetih pa svojega krivca, da potem nanj kaže s prstom celo življenje. Vesna je videla delno krivdo v tem, da jo stari silijo v komuno in da ni dovolj močna, da bi se uprla. Seveda je obenem dala vedeti, da ji jaz s svojo neodločnostjo ne pomagam veliko, da bi mogoče lahko storil, kaj več, se na primer odločil, da skupaj nekam odideva, pobegneva recimo, kot v kakšnem ameriškem filmu, pa sem na to jaz le z nasmeškom odgovoril, kam pa, na Ptuj ali v Slovensko Bistrico, mogoče v Kungoto, z namenom, da ji predočim, da v tej novi, kurčevi mali državi nimaš kam bežati, pa ji ni bilo preveč smešno, obenem pa je iz nje butnilo tudi to, da je razočarana, ker da odhajam v Ljubljano, namesto, da bi se tu spopadal s problemi. Nisem ji zameril, ker so njeni pomisleki le pili nekaj vode, pa tudi iz tona in konteksta je vseeno bilo razumeti, da mi želi lepše prihodnosti in izobrazbe, obojega, kar se je njej izmikalo z eksponentno naraščajočo hitrostjo.
Jaz sem po drugi strani razpredal, da moram nekaj spremeniti, ker se mi bo v tem okolju počasi zmešalo, pa tudi neke stvari so me pričele zanimati, recimo urbanizem, arhitektura in podobno in da se tega v Mariboru ne da študirati. Da pa so v družini in naši družbi razmere blizu kaosa, je verjetno tudi sama opazila in ni razloga, da ji sedaj to ponovno razlagam ali se s tem opravičujem. Foter in mama sta bila, kot sta bila, Grega je bil počasi na poti na psihiatrijo, Majk je grozljivo zasral in posledično povzročil dodatne tenzije med mano in mojim starim, saj so njegovi starši celo stopili v kontakt z mojimi in me tako posredno pričeli tipati, ali sem tudi jaz imel kaj s tem njegovim fentanjem uboge tete. Ne vem, če je njegov stari vedel vse oziroma to, kar je Miha povedal meni tisti večer na Štuku, se pravi, da ga je tastara najverjetneje spolno izsiljevala, verjetno pa tudi ni vedel, da smo že prej sumili, da sta enaki pakt imela tudi onadva s tetko. Mogoče je bil celo besen, ker je bil ob zaslužek, čeprav, po drugi strani, pa so verjetno le erbali njeno doto in vse ostalo in je na ta način Miha le lopnil več muh na en mah. Ker, kar se najine situacije tiče, sem govoril z Džonijem, in je bilo nekako polikano, glede na to, kar se je zgodilo. Očitno je robavs le imel slabo vest, da je Majka sam pahnil v ta drek in stisko, pa tudi toliko človečnosti in čuječnosti premogel, da ni sedaj še name pritiskal, ko se mu je izsiljevanje Majka izjalovilo. Morda se je tudi prestrašil, da bo Majk policajem zašpecal svoje motive za to, kar je naredil. Mogoče je od zadaj tudi Vesna pomagala, v to se nisem spuščal, pa tudi omenjal ji tega seveda nisem, glavno mi je bilo, da imam od teh mafiozotov končno mir.
Ponovno sem jo mahnil v Ljubljano, tokrat za čez vikend. Zmenil sem se z Jocotom, pa še on drug tipček, ki je že hengal z nami, Rok, se je pridružil. Malo sem upal, da bo katera od onih bejb iz njune družbe tudi zraven, Monika, ali pa Janja, obe sta mi bili simpatični, nisem pa prav dobro vedel, kakšne so relacije med njimi, v smislu, kdo koga, je koga ali ima namen koga in tako naprej. Družbeno tkivo je senzitivna stvar, prerežeš kakšno napačno nit, pa je kot pri podtaknjeni bombi – hitro lahko vse v zrak vrže, pa še sam ga najebeš.
… pasalo bi, da se malo sprostim; če bi kira od teh pičk bla fraj, da mi da, da se vsaj malo spucam … čist sem že v kurcu od tote situacije z Vesno … ove so pa luštne … sploh Monika … Janja ima malo prevlko glavo, ampak okej, mogoče je samo frizura kriva … Monika pa je kot ena miška … take so mi všeč … mogoče malo premala rit, ampak, ne bomo zdaj pikolovski … boljše v vsakem primeru, kot prevelika, stari …
Z Jocotom sva se dobila na Prešernu, večerilo se je. Pubec je imel sobo na Trubarjevi, pa sva ga mahnila tja, bilo je blizu. Na mizi je imel čisto pravo medenico, na polici pa lobanjo, ki ji je manjkalo nekaj zob. Kje si dobo to, stari, sem ga vprašal, pa je rekel, da dela na anatomiji za džeparac in da tu pa tam kaj ven nese. Kul, stari. Sploh medenica mi je bila impresivna, neka simbolika je vela ven iz nje, sem razmišljal in gledal skozi tisti imaginarni porodni kanal zdaj z ene, zdaj z druge strani.
… rojstvo življenja, stari, tu skozi se vse začne … mater kaka luknja je to, pa še raztegne se …
– Mamo kak plan, kaj bomo? sem vprašal, pa je rekel, da še ostale počakava, potem pa malo popijemo, kakega skadimo, zatem pa v lajf. Aha, kam pa, sem vprašal, pa tudi, kdo vse pride, da morda le nekako napletem srečanje s prej omenjenima puncama, pa je rekel, da se z babami dobimo kasneje, Rok pa pride že zdaj. Najprej menda sploh nista imeli v planu, da ostaneta za vikend v Ljubljani, a sta jih onadva prepričala, češ da še jaz pridem in da ga gremo čagat, pa sta si potem premislili, tako, da sem že rahlo naklepal, da sta se tako odločili mogoče vsaj delno zaradi mene in da potemtakem le imam neke minimalne, a vsekakor ne zanemarljive šanse, da ga uvalim.
Rok je prišel čez kakšne pol ure. Kolo je pustil v hausturu, pa ga je skrbelo, da mu ga kdo ne sune, a ga je Joco pomiril, da bomo pač še mi kakega sunili, če njegovega več ne bo. V Ljubljani se je nasploh vse dogajalo na piciklu, kot so mi uspeli pojasniti, tako da je nujno bilo še meni enega za zvečer zrihtat. Bomo po poti, je Joco rekel in ”Mam klešče, pa bomo že cviknili ključavnico” dodal, pa se mi je kul zdelo, da je za javni transport tako proletarsko poskrbljeno. Bike-sharing neke vrste in to še precej preden so ta koncept skomercializirali.
Odpirali smo pire, hvalili Laško, kurcali Union, džointi so krožili, tako da smo se komaj videli v tistem dimu in omledni zadetosti. Zunaj je bilo že dokaj toplo, sapice so vlekle mimo šklepetajočih zveganih steklenih kril, ščebet ulice je skozi upognjen okenski les pronical v našo atmosfero. Najboljše pa je seveda bilo, da ni bilo nikogar, ki bi rušil naše ravnovesje; ni bilo mame, ki bi kukala noter s svojim iskreno patetičnim izrazom, ni bilo fotra, ki bi rohnel iz kopalnice in iz svojega karierno porušenega življenja, ni bilo psihiatričnih in mrtvorojenih bratov, zadete punce iz višjega družbenega razreda, ni bilo njenih napsihiranih staršev, ni bilo nabildanih iztrejevalcev, težkih situacij, zoprnih spominov, nerešenih konfliktov, ni bilo ničesar od tega, kar me je dušilo tam onkraj Trojan. Samo blaženi mir.
… Ljubljana je zakon, stari …
