26
Black hole sun, won’t you come and wash away the rain … (Soungarden) (1/2)
– Mislim, kaj pa je to za en kurac film!!! Kaj takega pa že dolgo ne! se je Joco razburjal tam v tisti Satchmotovi kleti. Dimna zavesa je samo še poudarila ton in zven njegovih težkih, dramatičnih besed.
– Pa zakaj te je tolk znerviro? Meni ni bil tak slab, no …, sem poskušal brzdati njegovo konjenico, ki je zavihrala med na pol praznimi krigli in flašami.
– Ni bil?! se ni dal. Pa si ti ja vido to zgodbo?! Mislim, pa kaj si mislijo toti v Hollywoodu, da smo fukjeni al kaj?
– Kdo, mi? Gledalci? Mladi?
– Ja, mi ja, mladi! Kdo pa je te šou to gledat? Mislim, film o novi rock sceni v Ameriki, ki rasturava, ki na novo piše zgodovino muzike, stari, as we speak tako rekoč, ki je dvignila iz povprečne sivine neko brezvezno mesto, toti Seattle, in ga, ga … preobrazila v skoraj romarsko središče za celo jebeno našo generacijo, o sceni, ki je dvignila na površje bende a-la Pearl Jam, Nirvana, Soundgarden, eee, no, eee … glej, iz glave so mi padli, no …
– … Alice In Chains …, sem mu pomagal.
– … ja, Alice In Chains, eee … Mudhoney …, da drugih, manj znanih niti ne omenjam, aja še Screaming Trees, no in to so bendi, ki nea zdaj pojejo o nekem brezveznem ljubezenskem odnosu, ni to švabski Kuschel Rock, stari, ovi pojejo o resnih zadevah, droge, krize, depresija, samota, eksistenca in to na totalno kul, gitarsko podloženi osnovi …
– … nea pozabi bas linije, sploh od Chainsov …
– … basist od Chainsov je najboljši basist na svetu, itak! Zadnjič mi je neki butl reko, da je najboljši basist od Level 42! Ha, ha, si misliš?
– Butl!
– Ja, no, in (vmes je globoko nagnil pir, ker bi se mu jezik drugače prilepil na nebo) … in, kje sem že ostal, aha, no, in film, ki naj bi skratka obravnaval to sceno in dal neki pomen vsemu skupaj, na koncu izpade ena neumna bedasta limonada o nekem kurcu palcu, ki ureja promet!!! In je nesrečno zaljubljen!! Mislim, s tem so nas res nategnili! In našim bendom naredili nepopravljivo škodo.
– Aja, tak misliš, sem odvrnil, ko mi je odprl oči. Jaz zdaj nisem tak kritično tega gledal. Pač Hollywoodski bulšit, ampak na kul glasbeni osnovi. Mogoče si preveč pričakoval …
– Mogoče … ne vem, ej … prav jezen sem. Pička jim materna!
– Ker reklamo so jim pa le naredili, bendom.
– Ja, to že, samo … veš, to je tak, kot da bi mi zdaj meli neki dnar, pa kao, dajmo posnet neki film, pa si rečemo, okej, za mlade, kaj pa je zaj popularno, pa nam rečejo, neka grunge muzika, pa rečemo mi, okej, kaj te to je, pa nam kao razložijo na hitro, pa rečemo mi, okej, dajmo neki love story posnet, pa malo tega not, kak koncertek, kakšno stransko vlogico komu od lead singerjev, pa enega Hollywoodskega težkokategornika preoblečimo v te njihove rokerske cote – stari, mimogrede, ovi Matt Damon pa zgleda pravi debil v tem outfitu, res – no in to zapakirajmo skupaj in prodamo. Za bruhat, stari.
– Ja, maš prav, stari, se je zdaj še Rok vklopil. Moraš pa priznat, da smo pri nas samo še spotencirali vse skupaj z najbolj idiotskim prevodom naslova, kar sem jih v zadnjem času slišal. Pa verjetno še dolgo časa ne bo kaj tako neumnega, si upam trdit. Ne meč’te se stran!!! Stari!!! Kaj te to je?! Ne meč’te se stran!! Ha, ha, ha!!! Kdo se je pa tega spomno …
– Kak pa je naslov v originalu?
– Singles. Kao nevezani posamezniki, prosti, brez partnerja, če sem prav razumo.
– Saj to res težko prevedeš …
– Kaj je te težko? Prostiči, he, he. Nevezanci. Ločenci. Samci. Samski. Vse je boljše kot ‘Ne meč’te se stran’!
– Ja, maš prav.
– Mislim, res za bruhat, je Joco nadaljeval. Pa če bi samo malo poslušali neka besedila, pa probali ujet neki vibe, štimungo tote scene …
– Cajtgajst!
– Pazi ti Dejana! Od kje si te to potegno, stari? Cajtgajst! Kul … se je Rok začel režati na puhasto obrasla usta. Nea pozabi še na angst, če se že tak menimo. Tesnoba, stari, jeza, strah pred odraščanjem, he, he, he.
– Ja, ja, je Joco dodal, no, ovi filmarji ziher niso ujeli niti cajtgajsta, niti angsta.
– Definitivno, stari.
In smo debatirali naprej, jazz muzika nam je nežno dajala podlago. Ko smo obdelali smisle in nesmisle besedil in emocij grunge komadov, smo presedlali nazaj na film. Reservoir Dogs je bil ravno tako v kinih, pa smo ga tudi uspeli videti. To je seveda bila ena povsem druga pesem, kar se filma in debate tiče. Nismo ga mogli prehvaliti, sploh dialogi so nas povsem dotolkli, pa črn humor, sarkazem, satira, ni da ni noter, stari, smo ugotavljali in citirali prizore, ki so itak šli kasneje v filmsko zgodovino. Ne meč’te se stran pa se je kar sam fuknil stran in pa v pozabo.
Seveda beseda ni zaobšla moje nedavne situacije.
– Kak pa si te zaj to z Vesno rešo? Je Roka zanimalo.
– Eh, pač nekako sva se … razšla … mislim, ni to niti pravi razhod … pač, neke stvari so prišle vmes … ne moreš tu nič …, sem se nekako negotovo odpiral.
– Stvari? Misliš drogo, ne? je Joco direktno ruknil.
– Ja, valjda. Droga. Horse. V komuno je šla. Ni več blo variante, da tukaj živi. Vedno v istem okolju. To ti je začaran krog. Staro, mislim neko zdravo družbo počasi zgubiš, nova pa so ti dilerji in džankiji. In po nekem času se samo še z njimi družiš. To je potem to. Ker ti džankiji so totalne pizde. Mislim, taki postanejo. En drugega nazaj not v drek vlečejo. Iz neke zlobe.
– Ali pa iz strahu, da ne bodo sami ostali. Saj smo vsi ljudje taki, lažje ti je, če imaš še koga s sabo, ko si v pizdi.
– Ja, točno tako. In potem si talajo toto drogo, samo da se mamijo. Ko pa jo res rabiš, stari, pol pa naenkrat ni več nič brez dinarčkov. In to konkretnih … Saj je tud doma imela težave. Njen foter mi ni niti hotel povedat, kaj vse je spizdila, pa prodala ali dala za robo. V tisti hiši pa ni, da ni, mislim stari srebrni servisi, porcelan, nakit, svašta. Še meni je kradla …
– Pa vseeno, jaz nisem najbolj prepričan, da je dobro, da zdaj gre v neko vukojebino, mislim, neko trto obrezovat ali karkoli, skratka v neko ruralno okolje, back to nature, stari, ker kao da te bo to pozdravilo. Pa da potem še moliš, če je to cerkvena organizacija, na silo, mislim, nisem najbolj prepričan, da je to glih to, mislim, na dolgi rok. Po mojem te samo dodatno zjebe. Jemljejo te, kot da si frik, iztrgajo iz družbe in tak ostaneš. Ne vem, tak pač jaz gledam, je Joco modro modroval.
– Ja, kaj pa bi ti naredo?
– Metadon je po mojem boljša varianta. Je pač neki nadomestek, zdravilo, ki te reši tega pikanja, pa kleti, miši, hepatitisa ali aidsa, ostaneš v svojem okolju, pa nimaš več tiste divje potrebe, da se zadevaš. Je pa res, po drugi strani, da, ko greš na metadon, pomeni, da si podpiso, da to ni nekaj, kar lahko odpraviš, ampak da gre za kronično bolezen in da se boš pač kronično zdravo. Bolj gre za to, kak si v glavi naštimaš. Ali misliš, da si malo zajebo, zdaj pa se je treba spucat, pa greš, ali pa sprevidiš, da gre za neke globlje, ne povsem jasne razloge, zakaj si tako globoko zabredo in se odločiš, da boš pač s tem probo živet. In tu ti metadon pomaga.
– Ne vem, nisem prepričan, se je Rok oglasil. Jaz pa vseeno mislim, da je prav, da se najprej probaš spucat. Potem pa, če ti ne gre, ti še vedno ostane ovi metadon. Saj to je na recept, ne?
– Ja, je, samo ga tudi tak lahko dobiš, na trgu.
– Za zadevanje, ne?
– Ja …
– … no vidiš, pol tak ni razlike, al si na horsu ali metadonu, isti kurac. Zadet si še naprej, se Rok ni dal.
– Glej, ne moreš zdaj vedno vsega z nekim ukrepom uredit, eradicirat. So taki, ki jim nič ne bo pomagalo, so taki, ki bodo super reagirali na metadon, pa taki, ki so mogoče res najbolj primerni za neke izselitvene variante.
– No, zato je dobro, da je več opcij na voljo, sem rekel. Ne morš zaj rečt, kaj je boljše, eno, drugo ali tretje. Pač več opcij. Vesna se je odločla za eno od njih. Sploh pa, kak bi te zgledalo, da bi še naprej bla tu, mislim, glej, meni je muka, njeni familji je muka, mislim, včasih grejo stvari tak daleč, da si želiš, da … da … tud nekdo, ki ga maš rad, gre, da ga več ni, ker … ker pač ne zmoreš več …
– Ja, to so nam na faksu tud razlagali, se je Joco strinjal, včasih se kakšni depresivci tako mučijo s samomori, pa to ponavljajo in ponavljajo, neuspešno seveda, ker drugače ni ponovitve, he, he, he, … no, hočem reči, tolk časa s tem mučijo svojo okolico, da si ta prav oddahne, ko mu na koncu rata. Pa tudi člane družine mislim. Grozno, samo kaj češ, tak pač je.
– Grozno, samo jebi ga, sem rekel in naenkrat pomislil na Grego.
– Čuj, kak pa je kaj z Majkom?
– Ja nič, v čuzi je. Čaka na sojenje.
– Pizda, je zajebo, je Joco povzel očitno. Rok je ob tem le nemo kimal in gledal nekam v prazno.
– Ja, res je, sem rekel in pomislil na ono ubogo tetko. Pa tudi na norega Majka.
… mater, res mam srečo, da lahko vse to spremljam od blizu … sam me nažira, tu ni kaj debatirat … Majk je butl, samo dobrosrčen, dobronameren bedak … da greš staro fentat … kaj ti mora delat, da se tak daleč spraviš … ker ni slab človek … sam naredo je slabo stvar … bolj se za Vesno in Grego sekiram … kot da so mi amputirali nekaj, ko sem brez njiju … vprašanje sicer, kolk sem njej dejansko pomeno … verjetno manj kot gram horsa … mogoče pa je vseeno kaj čutla … vsaj nekaj malega … prav mi je, itak sem jaz kriv, da se ga je navlekla … Grega … to pa me verjetno enako ali še bolj boli, da se mu meša al kak se pač temu reče … pizda, če pa čist blodi … mama je rekla, da je psihoza baje … tak so rekli … na pregledu … samo ni hoto not ostat … Jerica se ga je hitro odrekla, ko je vidla, kolk je ura, prokleta pička egoistična … ima že kakšne druge plane, najverjetneje … boljše, da čimprej v Ljubljano spizdim … kaj naj to doma gledam … totega zmešanega fotra … in dejansko zmešanega brata … uboga mama, s tema dvema … moram ji stat ob strani …
– Nekam si zatavo, stari!
– Eh, malo razmišljam, ja, kaj se je vse v zadnjem času zgodilo …
– Pa pravijo, da se v totem Mariboru nikoli nič ne dogaja, ha, ha, ha! se je Rok zarežal.
– Ta je dobra, ja, sem se strinjal.
In smo še malo pili in kramljali. En tak lep večer je to bil.
