Peter Semolič, Robovi. Ljubljana: LUD Literatura, 2020 (zbirka Prišleki)
Peter Semolič je v novi pesniški zbirki Robovi upesnil predvsem fotografije ali sebke, kot jih imenuje, z različnih poti. Te poti ali mogoče kar izleti, so v naslovih pesmi poimenovani bolj ali manj po krajih (denimo Goriška brda, Istra, Strunjan, Bohinj). Najpogosteje gre torej za znane, »klasične« izletniške točke predvsem z Gorenjske in Primorske, ter seveda različne predele Ljubljane. Pesnik v pesmih prestolnico upesni oziroma slika kot mesto polno utripa in pretočnosti, medtem ko je v pesmih o drugih krajih zaznati več nostalgije in mirnosti. Zbirka se začne s pesmijo Črna vas in sklene s pesmijo Črna vas, ponovno, pri čemer gre za sklenitev zbirke, ki ponazarja upanje: »Trenutek srečne / vrtoglavice; morda se ti tokrat ne bo izmuznil iz rok.« V osnovi lahko torej ocenimo, da so ti sebki pesnikove misli-pesmi kar avtoportreti.
Če se samo spomnimo pretresljivo upesnjene Semoličeve prejšnje zbirke Druga obala, v kateri avtor problematizira številne umore, ki že leta za seboj puščajo nejasne in nerazrešene uganke, pa je nova zbirka pesniško delo, ki uspešno spregovori o skorajšnji ležernosti. Pesnik kljub osebnim spominom še vedno ohrani pravo mero distance in neangažirano neprizanesljivost do neugodnih okoliščin sveta okoli nas. Sebki pa tudi ostale pesmi, so tako polne razmišljanj, in so daleč od instant vtisov z družbenih omrežij. S tem Semolič zadovoljivo zajame trenutek, ki ga razčleni v pesmi, s čimer tak »sebek« dobi svojo zgodbo oziroma ozadje, recimo zelo osebni Sebček na Rimskem zidu in neprizanesljivi Sebček na uradu za socialno pomoč: »Rodil si se na pravi strani sveta / in prave barve. Kaj je šlo potem / narobe? To je bil tvoj potni list, / ki naj bi ti odpiral vrata in meje,«. Obenem je torej v pesmih opaziti nepretenciozno kritičnost do družbenega ustroja in procesov, ki privedejo do nastanka najbolj ranljivih družbenih skupin, denimo brezposelnih in beguncev ter do najhujši oblik izkoriščanja, kot je denimo izkoriščanje otrok za mizerno plačano delo. Pesniška zbirka opozarja, da ti procesi, načini delovanja in slabi družbeni pogoji ne samo otežujejo, temveč tudi ogrožajo številna življenja. Prav ta razmišljanja odpirajo široko problematiko, ki jo Semolič zna upesniti brez moraliziranja in s pravim občutkom za pravičnost do nemočnega.
Vendar pa so najbolj prepričljive pesmi v zbirki tiste, ki izhajajo iz preverljivih dejstev in značilnosti neke snovi (na primer pesmi Geneza fliša in Apnenec) ter temeljijo na opisu in naravni sestavi neke pokrajine (na primer Goriška brda). Prav to je tudi eden od najboljših pesniških postopkov zbirke Robovi. Prepletanje dejstev in mimobežnih občutenj je eden od tistih načinov pesnjenja, ki ga je Semolič res izmojstril, kar se dobro odraža denimo v pesmih Trilobiti in Strunjan: »Klifi se umikajo v smeri kopnega s hitrostjo / enega centimetra na leto. / S hitrostjo nič celih nič metra na sekundo / ležim na plaži in čakam // da se na meni posuši morje, se spremeni v / belo skorjo iz soli.« Te pesmi nam dokažejo avtorjevo konkretno poznavanje okolja in spoštljivega odnosa do njega. Narava in njena danost sta tako neprecenljivi tako v občutenem doživljanju kot razumevanju celotnega habita in njegovih zakonitosti znotraj njega.
Z vpisovanjem opazovanih podob, ki so lahko naravni elementi, živali, rastline, zapuščeni hotel ali nič hudega sluteči turisti, prav tako dobro izpelje zastavljene pesmi. V takih pesmih je zaznati izjemno atmosfero in izrazito živo podajanje in orisovanje sveta okoli subjekta. Čeprav se mogoče zdi, da je lirski subjekt v nekaterih pesmih popolnoma otopel in vdan nesluteni osamljenosti in preteklosti, ki je bila bolj živa in prijazna (ne samo do lirskega subjekta, pač pa tudi do drugih) od zdajšnjosti, pa v pesmih samih še vedno odkrivamo upanje in seveda drobne ironične pripombe, s katerimi poskuša zanikati tudi svoje zamisli (pesem Ideja): »Morda bo še najbolje, če je ne zapišem, / če je ne povem nikomur; morda bo še najbolje, / če jo pozabim tudi sam.«
Semolič se tokrat ukvarja tudi s tematiko smrti, ki jo vzpostavlja s problematiziranjem spominov, ki jih privabljajo in porajajo fotografije in osebni profili zdaj umrlih na družbenih omrežjih. Kateri svet, katero vesolje je sploh to, je na posreden način vzpostavljeno vprašanje, ki si ga verjetno postavi marsikdo, še posebej v takih primerih, torej v primerih smrti. Kam z vsemi temi spomini in odlaganjem le-teh? Gre za tenkočutno vzpostavljanje vprašanja o nekem koncu, ki pa še vedno živi, v pesmi Mrtvi. Ali torej lahko res premagamo smrt z enim samim klikom do osebnega profila umrlega, ali res lahko živi profil namesto fizičnega telesa umrlega? Taki svetovi so še bolj strašljivi in na neki način nova vera in način obujanja podobe umrle/-ga, bi lahko rekli.
»Profili mojih mrtvih prijateljic in prijateljev / krožijo okoli Zemlje kot tista odslužena / astronavtska rokavica. Včasih se prikažejo / na ekranu, svoji lastni spomeniki, nasmejani // ali žalostni, sami ali v družbi še živih, kot bi / me hoteli prepričati, da smo končno premagali / smrt.«
Ali ko časopisna rubrika Črna kronika postane sredstvo za pretirano natančno opisovanje okoliščin samomora, četudi (samo) znanca lirskega subjekta. Da, meje so tanke, in ti robovi so neprijazni, a nujni za pretresanje pasivnosti in lagodnosti. Zbirka Robovi nas znova prepriča, da je poezija Petra Semoliča zmeraj izpeljana s premišljenim jezikom. Tudi ob temah, ki jih je težko upovedati prepričljivo in brez zdrsov. Prav tako gre za natančno zajemanje mimobežnosti, ki bi jo marsikdo rad tako jasno in s posebnim občutkom upesnil.
