27
Black hole sun, won’t you come and wash away the rain … (Soungarden) (2/2)
Doma je bilo pa vse bolj napeto. Prvi problem je bil povsem preproste, prostorske narave. Stanovanje ni bilo preveliko in to pomanjkanje kvadratov je sicer luštno, ko si še v plenicah ali ko kobacaš naokoli, pogojno simpatično, dokler ne mutiraš, kasneje pa čista katastrofa. Pa če bi vsaj več žensk bilo, te se nekako lažje zložijo na mali plac, če imaš pa tri dede na kupu, je pa to seveda čisti dizaster. Mogoče bi morali Japonce za nasvet vprašati, samo oni so tako prekleto organizirani, da je približevanje njihovim standardom za nas itak iluzija. Trije Balkanci na kupu, kot smo to bili mi, torej, foter, jaz in ubogi brat, to ti je pa kaos na kubik. Že ko gre en srat, lahko stanovanje pol ure zračiš, in to še preden prideta še druga dva na vrsto. Pod tušem je vsak od nas moških vsaj eno uro, več časa za neko kao higieno porabimo kot uboge babe. Na sekretu pa itak samo repetitivno – drkaš in serješ in drkaš in serješ. Pa razmišljaš. Dosti razmišljaš. Lahko bi moški knjige na WC-ju pisali. Očitno, ko gre ven, gre ven, in to pri vseh luknjah. Napenjanje je torej dobro za miselne procese. Seveda smo mi to doma še spotencirali. Grega se je enkrat not zaprl, pa ni hotel ven priti, češ da mu bomo nekaj naredili. In smo po dveh urah pregovarjanja in pogajanja na koncu klicali gasilce, da so razbili vrata, potem pa še rešilca, da so ga vsega znerviranega in agresivnega peljali na psihiatrijo. Ne me vprašati, kako smo šele po tistem srali, ko niti vrat več ni bilo. Ni bilo samo za vohati, še poslušal si lahko, kakšne simfonije so posamezni deli družinskega črevesja sposobni ustvarjati.
Razen teh dobesedno tesnobno kakofoničnih težav pa so nas nažirale tudi druge zadeve. Foter je bil očitno zelo napet. Te bolezni ubogega Gregorja kar ni in ni mogel prebaviti. Verjetno je res hudo, če si kot starš nekako odkljukal froca, da je dovolj velik, da gre, pa da si svoje, dobro ali slabo, naredil. Potem se ti pa vrne domov ves zjeban in to zdaj gledaš in ne veš ali si sam kriv ali je pač usoda tako hotela, da imaš takšnega potomca. Ker sem prav videl fotra, da ga je tu in tam zapopadel takšen trdovratni bes, ko je govoril z Gregorjem, ta pa mu je odgovarjal s čistimi nebulozami, če je sploh bil pri volji, da je že zgledalo, da bo stari nekaj zgrabil in ubogega sina vžgal po glavi. Že itak je težko prešaltati iz starša v prijatelja, partnerja, se pravi, spustiti odraslega otroka gor na svoj nivo, tudi če je vse v redu z njim, ko pa se moraš ukvarjati še s tem, da je froc zguba, vsaj glede na pričakovanja, ki si jih sam imel, potem res pride do situacij, ko je boljše, da je kdo zraven, in da te bremza, da ne narediš neumnosti. In fotra smo bremzali vsi. Seveda lahko pametuješ, da mu je Grega nastavil ogledalo in da je v njem foter podzavestno gledal predvsem lastne neuspehe, samo to je vse bla, bla, dejstvo ostane, da stari pač ni bil nič kaj srečen ob tem, da je eden od otrok glede na njegove kriterije zavožen. Včasih me je vprašal, ko sva bila sama, kako se s tem kosajo Vesnini starši, obenem pa se hitro pridušal, da jim privošči, bogatim kurcem, da tudi oni vidijo, da se niti z denarjem ne da ogniti nesreči, če te čaka za voglom.
No, da pa bi bila mera za družinsko štalo polna, tudi moji grehi niso ostali pred vrati. Kot rečeno, je Majkov tastari že komuniciral z našim fotrom glede moje morebitne vpletenosti v dogodke pri ubogi tetki, a le po telefonu, nekega dne pa se je kar od nikoder naslikal na vhodu in želel pogovora s starši. Mene slučajno ni bilo doma, sem pa kasneje vse zvedel, od mame v glavnem, ki se je postavila takoj na mojo stran, ubogi foter pa je seveda kolebal in tako padel še v eno dilemo, ki mu jo je Majkov tastari dokaj zlonamerno predočil.
Zadeva je bila v tem, da je menda Majk – ne vem, ali spontano, ali pod pritiskom staršev, odvetnika ali bogvekoga – čivknil, da sem tudi jaz bil so-pobudnik tega njegovega rabutanja pri preminuli teti. Kao, da sva vse skupaj planirala in da je le on šel v ogenj, borbo, jaz pa sem v bistvu od zadaj zlobno planiral zadevo, pa se varno izognil pastem morebitnega spodrsljaja, medtem ko je sam direktno zagazil vanje. Seveda bi za tako naklepanje tudi jaz bil deležen morebitne sodne obravnave. Mama, ki je temu izlivu zblojenega Mihovega ateja tudi prisostvovala, je takoj kategorično zavrnila vsakršno mojo vpletenost, seveda v veliki meri na blef, saj ni imela kaj dosti pojma o najinih stiskah in dolgovih, je pa imela popolnoma prav, saj sam nisem nikakor predvideval, da kani Miha tako kruto zašpiliti zadevo. Res je, da sva se pogovarjala, kje bova dobila denar, to, da pa je Miha bivšo gledališko divo fehtaril, pa tudi drugače pedinal in zato bil celo calan, o tem se mi pa ni niti sanjalo. Za povrh ob tem Mihov foter ni vedel, da sem sam bil dobro seznanjen z njegovimi, torej fotrovimi, fornikacijskimi grehi vis-a-vis uboge stare, a spolno nenasitne gospe. No, moj tastari žal, kot rečeno ni reagiral kot mama, temveč je že prej dvomil v mojo nedolžnost in nevpletenost, sedaj pa je le pasivno kimal ob obtožujočih besedah nenadejanega prišleka in že v mislih očitno obračunaval še z drugim potomcem, torej mano, ker sem mu podobno kot prvi sin izjalovil upe in obete, ki jih je še nekako ahtal tam nekje v svojih starševskih mislih.
Ob vsem tem seveda nisem mogel čepeti križem rok in sem predvsem razmišljal, kako naj Majkovemu ateju predstavim njegove lastne zgrešene skomine in mogoče dam vedeti, da če bo vrtal v napačno smer in me tiščal v drek, ne bo izvlekel čiste kože iz pizdarije, ki sta jo predvsem sama namešala. Brez ultra filozofiranja je bilo namreč jasno, da je glavni motiv ubogemu Mihcu dal v bistvu foter sam, s tem ko je staro kao na skrivaj hoblal, in s tem pumpal gnev v sinovih očeh in mislih.
Več opcij se mi je motalo po glavi, recimo, da staremu pošljem anonimno pismo in ga seznanim z dejstvi, ki bi lepo sedla v obravnavi. Druga misel, s katero sem se špilal, je bil obisk Majka v priporu in pogovor. Prepričan sem bil, da bi mogoče tam našel več razumevanja. Drek je, ko ne veš, kdo je iskren in kdo laže, v takih situacijah se običajno eden na drugega izgovarjamo, vsak drugega tunka in res mi ni bilo, da se grem ping pong žogico. Tretja opcija bi bila, da vse skupaj pošteno predstavim svojima starima in upam ter ju prosim, da se onadva usedeta z njegovimi, pa jim jebeta mater po domače rečeno in pojasnita, naj nehajo mene vleči s sabo v ta drek, ker bo samo slabo za njih. Mihcu bi mogoče celo pomagalo, če bi foter razkril karte, ker bi to gotovo pomenilo olajševalno okoliščino zanj. Nekako se mi je zdelo, da moram na koncu misliti predvsem nase in na Majka.
Odločil sem se, da ga obiščem. Razmišljal sem, ali mi morda to lahko kakor koli škodi, pa sem na koncu zaključil, da bova itak govorila le o tem, kar je res in da se nimam s čim inkriminirati. Če gledam nazaj, sem bil naiven kot pes, ampak kadar ni sreča na strani neumnih, je vsaj na strani pogumnih in tu vmes sem se glede na svoje namene in dejanja takrat nekako uvrščal.
Sedel je v tisti sobi z zvegano mizo in zjahanimi stoli ter gledal nekam v prazno. Zdel se mi je upadel, celo rahlo postaran. Par razredov je v razvoju osebnosti preskočil s tem svojim podvigom, to mu je bilo treba priznati. V bistvu sem bil presenečen, kako stabilno je kljub vsemu deloval, pa vendar človek ne more tega ocenjevati, razen če sam ne proba, kako je to, nekoga fentati.
Da ne bom dolgovezil z uvodnimi dialogi, govorila sva o tem in onem, o tistem in še o čem, motovilila okoli teme, ki bi jo morala načeti. Vprašal me je, kako smo ostali, kako je z Vesno, kaj dela Perica, pa kako je z mojim bratom. Razlagal sem mu, kakšna je scena v Ljubljani, pa hitro sprevidel, da ga to boli, vedoč, da bo sam dolga leta tu za zidovi, pa sem krenil na druga področja, od muzike do pičk, a je na vsakem v bistvu bilo čutiti, da trpi, ko me posluša in povsem sem ga razumel. Smilil se mi je, ne glede na to, kaj je naredil; bil je mlad in neumen, idiot, ki je prekoračil vsa možna pooblastila v nekem hipu, trenutku, sedaj pa bo za to leta plačeval z odtekajočo mladostjo. V tem trenutku se mi je zdela fina iztočnica, da vseeno prešaltam iz skorje na sredico in ga potipam, kako bi mu sedlo, če obelodanimo vse, kar je že njegov stari počel pri pokojni gospe in da je on sam na nek način bil le psihološka žrtev teh nerazčiščenih situacij znotraj njihove familije. Teto je sicer v osnovi res fehtal za dnar, ampak fental pa jo je zaradi povsem drugih vzgibov in stisk, za katere sta bila glavna krivca v bistvu foter in tetica sama s svojimi spolno dokaj deviantnimi vibracijami. Nisem ga povsem prepričal. Očitno mu morala ni dovolila, da se poskuša preko eksponiranja grehov drugih sam priplaziti do bolj ugodnih, olajševalnih dejstev za obravnavo lastnega fiaska. Stal je na svojem trmastem bregu in dokaj skopo in čemerno modroval, da je že dovolj hudega naredil družini in da ne bo še potenciral. Poskusil sem še enkrat, tako dušebrižniško, da je sedaj on najbolj pomemben, ker foter gotovo ne bo šel sedet, če je staro natepaval, to pač ni greh za kazensko obravnavo, mogoče za moralno etično, ampak zaradi tega se običajno bičamo šele v onstranstvu.
Počasi me je le navohal – ker očitno je bilo, da imam še nekaj za bregom, pa tudi gotovo sta s fotrom, pa mogoče še kakšnim odvetnikom že razmišljala, kako bi vse skupaj vsaj deloma name obesila – in pričel umikati pogled ter govoriti, da je kdo drug razen fotra morda bil še bolj vpleten v vso zadevo.
– Se ne strinjaš? je dodal in me le pogledal.
– Ne, se ne, sem mu rekel. Kar si tam delal, je bila povsem tvoja stvar. Reko si mi, da boš jo proso in nisem ti kontriro, to je res. Da pa greš tja in počneš, kar si pač počel, če si ali nisi, konec koncev tvoja stvar, s tem pa jaz, oprosti, nič nimam.
– Če me ne bi kurblo, naj grem, sploh ne bi šel in vsega tega sploh ne bi blo, je trmaril.
– Nisem te kurblo, samo menla sva se o tem. Pa saj si odgovoren človek! To, kar ti praviš, je tak, kot če bi jaz malemu otroku reko, naj gre čez cesto, potem pa bi ga avto povozo. Ti nisi mali otrok, pizda. Saj znaš čez cesto, ne?
– Ven se vlečeš, si pa sokriv.
– Nisem!
– Si!
– Če boš naprej vrto v to smer, bom vse povedo, kar je tvoj stari tam delo. Ne vem, zakaj ga tolk slepo ščitiš, sem na koncu dodal, ker mi kaj drugega ni preostalo.
Bil je tiho. Izrekla sva še par nepomembnih besed in zatem sem se poslovil.
Po tistem je vse skupaj potihnilo. Mojima dvema sem doma po pravici povedal vse, kaj sva z Mihom imela in tako nekako pomiril naše znotrajdružinske tenzije. Nekaj tednov sem bil še v krču, čakajoč na morebitni poziv, a me niso potrebovali. Očitno je le zaleglo, da sem Majku dal vedeti, kaj vse znam zlapat, če me postavijo na govorniški oder. Verjetno je vse skupaj povedal fotru ali pa odvetniku, ta fotru in tako naprej, skratka, ni jim očitno bilo do pranja družinskega perila z dodatkom mojega inkriminirajočega detergenta, pa so vse skupaj drugače rešili. Saj je že to bilo dovolj olajševalno, da ga je stara silila v seks za denar, ata gor ali dol, da mu dajo kakšno leto manj. Razmišljal sem celo, da je Džoni verjetno tudi kaj podmazal starega, da ni policija v to smer vrtala, od kod zdaj sinu taki dolgovi, ker nekih posledic v tem oziru v kasnejših mesecih, ko se je proces odvrtel, ni bilo. Mafija je poslovala dalje, kot da se ni nič zgodilo. Pa tudi za Mihca ni bilo vse slabo, saj je le začel v tem prisilnem miru, ki so mu ga obesili okoli vratu, študirati ekonomijo, kolikor je to pač šlo na daljavo.
Če se vrnem domov, je v naslednjih tednih, ki so grizli nekam v aprilsko vreme, le prišlo do določenih sprememb. Mogoče na slabše, mogoče pa na boljše, torej le stvar zornega kota, vsekakor pa bi lahko rekli, da do razrešitve. Nekega dne je namreč Grega po navdihu notranjih asociacij, brez večjega zunanjega ali vsaj nam ostalim vidnega ali slišnega vzroka oziroma povoda pobral vazo in jo razbil na mamini glavi. Na srečo sva bila s fotrom blizu in sva takoj skočila nanj ter ga podrla. Ni se kaj dosti upiral, ob tem je govoril nesmisle, mama je kričala, foter je klel, jaz pa jokal. Prišla je policija, prišli so reševalci in ga končno odpeljali tja, kamor sam ni hotel, pa bi že zdavnaj moral. Kasneje, ko je bil varno hospitaliziran na zaprtem oddelku tistega gradu ob vznožju Pohorja, smo le poskušali najti že dolgo nazaj izgubljeni družinski mir. Mogoče nam je, če gledam nazaj, to do neke mere celo uspelo.
Nekega sobotnega večera smo se glede na toplo vreme po dolgem času spet posedli na Slomšku. Vesne in Majka seveda ni bilo, jaz in Perica sva mešala od sonca razvajeno brozgo s Fanto, Joco in Rok pa sta rolala džoint. Flaša in džola sta zaokrožili in takoj smo bili boljše volje. Povprašal sem Perota, kako je kaj doma, patriotizmi pa to. V kurcu, je odvrnil, Dinota ni in seveda celo družino skrbi, kam se je zavlekel in kako dolgo ga še ne bo. Verjetno ima kakšne informacije foter, ali pa mati, sem rekel, drugače bi že tiralico izdali, sem še dodal, pa se hitro ugriznil v jezik, ker sem se spomnil, da smo o tem že enkrat debatirali in da je to slabo prenašal.
– Glej, brez veze, da ti skrivam, saj veš, s kom se je družo; jasno da ni pobegnil od doma zaradi nesrečne ljubezni ali pa zaradi nesoglasij z mamo, je s polnimi pljuči nekako izdavil iz sebe in potem pihnil vagon dima nekam v temo noči.
– Ja, štekam, saj si že zadnjič reko …
– Stari, saj se poznamo, vem, vem …
– Ja, pa torej stari vejo, kje je? Mislim, veš tudi ti? Ali vsaj ti?
– Vem, ampak, saj veš, kak je to. Če vem, kje je danes, ne vem več, kje bo jutri. Tam dol je jeba. Da se zaslužit, tu ni dvoma, lahko te pa hitro spokajo. Bolj me nažira to, kaj tam dela.
– Ja, saj nea veš … mogoče se res samo skriva, da se tu stvari ali kar koli pač je blo, poležejo.
– Nea rabim vedet, pa vem, razumeš. In to je moj brat. Stari, pa da si tak roke maže … groza me je, groza … v bistvu pa zamerim starima, ker sta to skuhala …
– Kaj? sem še jaz izdavil skupaj z oblakom predhodno inhaliranega THC-ja.
– Ja, to, da sta naju nakurblala v tote etnične jajce … zdaj pa glej, kaj je iz tega ratalo … da se že meni meša, kaj pa Dinotu špila, to pa samo on razume …
– Eh, niso vsega stari krivi … samo dosti so pa!
– Jaz tega ne bom nikoli razumo, lahko zaj Dejan ploza, kar če, kak je to relativno, samo tvoj brat je fukič …, se je Joco, podobno kot že zadnjič, pridušal, povsem brez strahu, da jih bo fasal. Pero je bil le tiho, očitno tudi sam utrujen od vsega in naveličan zagovarjanja nasilnega brata. Je pa nastal tak neprijeten moment, predvsem zanj, o tem sem kasneje večkrat razmišljal.
Sedeli smo in razglabljali naprej. Perica je med vrsticami nakazal, da ga bivši Dinotovi delodajalci snubijo, da bi jim malo pomagal pri kakšnih zadevah, pa da itak nima kaj bolj pametnega za početi in da bo mogoče sprejel povabilo. Seveda sem mu svetoval, naj bo previden, ker ko si enkrat umažeš roke, ti jih nič več, niti čas, ne spere. Jah, saj bom videl, je rekel, ampak sem vedel, da se je že itak odločil. Znali so mu popihati na dušo, roko na srce pa je tudi bil tak hrust, da je bila prva stvar, ki ti je padla na misel, ko si ga videl, da lomi šanke in pobira zavarovalnine za zajtrk.
Na sosednji klopci je sedelo nekaj deklet. Pero jim je začel žvižgat, nato se je odkobalil tja po ogenj, kao za foro, faracajg je itak imel v žepu in počasi smo mu sledili še ostali. Bile so prav tako kot mi že napohane in po tej plati dokaj komplementarne z našim tropčkom. Padel sem v divjo debato s Suzano, ki je sedela na robu. Pred tem sem jo že dokaj dolgo na videz poznal, saj je pogosto visela na sceni in se kotalila po temnih kotih MKC-ja. Bila je ena prvih punc s tetovažami na obeh rokah, pirsingom v nosu in zabrito frizuro z obeh strani. Bila je tudi tiha emancipiranka, feministka pravzaprav, če se spomnim nazaj, samo verjetno se tega ni zavedala, kaj šele jaz, ki sem plozal o moški suverenosti in ji malal fotrove stereotipe o naših vlogah v družini in družbi. Verjetno ne rabim posebej razlagati, da nisva prišla skupaj. Kasneje z leti je tudi skapirala, da ima raje ženske kot moške, in na tiho sem se po šovinistično veselil, vsakič, ko sem jo kje videl, da sem takrat v tistem prepirčku le imel jaz bolj prav kot ona, ki ji očitno ni bilo jasno, kaj bi rada v življenju. No, meni je bilo vsekakor še manj. To, da grem študirat, je bila sicer sprejeta odločitev, na katero sem bil zelo ponosen in tudi o tem sem na široko filozofiral in se v bistvu hvalil. Bil sem že z eno nogo v Ljubljani, mestu, ki bi ga še nekaj mesecev nazaj samo popljuval, če bi mi ga je kdo omenil, zdaj pa je naenkrat to bila taka fina iztočnica za dvigniti se nad preostalo rajo, ki je bila obsojena na toto naše proletarsko mesto, kjer je vse vegetiralo, lezlo v apatijo in recesijo. Služb ni bilo in odpuščanja so postala vsakodnevna rutina. Maribor se je levil, a žal na slabše.
Kar se mene in mojih takratnih načrtov tiče, me je življenje kasneje seveda streznilo, a to so že druge zgodbe.
