Sarajevo, 8. september 2019, le nekaj ur po prvi paradi Sarajevo Pride
»Te dni sem nenehno mislil nate,« je rekel Emir. »Še preden si napisala, da prideš.«
Nasmejala sem se.
Dan je bil prijeten, sedeli smo v čudovitem vrtu neke predmestne restavracije, ki je dotlej nisem poznala. Mogoče je prej ni bilo? Niti imena tega predmestja se ne spomnim … To ni dober občutek. Kot da dom noče več biti dom.
Natakar je pravkar prinesel tretjo buteljko rdečega vina. Črnogorski vranac.
Pro Corde.
Za srce.
Emir je rekel, da so na svetu mnogo boljša vina, kot je to. In da je bilo nekoč, preden so ga začeli množično pridelovati, boljše.
Pa ga je vseeno naročil.
Za dobre stare čase, predvidevam.
»Aha. Vem, kaj je!« Nasmejala sem se in se teatralno obrnila proti Robiju. »Rad bi povedal, da drugače ne misli name, veš.«
Nad prvim in uspelim shodom skupnosti LGBTIQ v Sarajevu smo bili sprva evforični, nato razneženi, malo tudi utrujeni, malo pijani, malo nostalgični. Bili smo. Bila sem. Zavedala sem se sebe kot že leta ne. Ne vem, ali mi je bilo to všeč. Vem pa, da sem čutila, da je prav.
Robi, najin skupni prijatelj, zaradi katerega sva se posredno tudi midva udeležila shoda, je nekako spontano dobil vlogo medija. Ni bilo videti, da ga to moti, da sploh opazi. Saj ne, da se z Emirjem ne bi videvala. Ampak takrat si ne pripovedujeva spominov. Ali kdo kdaj to sploh počne? Razen na obletnicah valete ali mature, ko ugotavljajo, kako različno se spominjajo istih dogodkov.
Mi smo generacija, ki ne praznuje obletnic valete in mature.
Lepo je v tej predmestni gostilni.
Nobene zamere.
Morje razlogov za zamere.
Nekako je vedno najmanj razlogov za ljubezen.
Pri ljudeh s preteklostjo.
»Torej, nič manj ne pričakuješ kot to, da zadnjih 27 let mislim nate, a ne?«
»Nič manj,« sem rekla. »Saj veš …«
Nasmejal se je.
»Pošteno,« je rekel Robi.
»Zakaj pa si mislil name?«
Emir me je pogledal in si prižgal novo cigareto.
Počasen je in govori tišje kot večina ljudi. Od nekdaj je tako. Nekoč sem mu v šali rekla, da se vse življenje pripravlja postati stari modrec.
Prej je tako mimogrede rekel Robiju, pravzaprav meni: »Z njo je bilo vse v življenju najlepše.«
Ta misel je oblebdela v meni kot sladek vonj.
»Razmišljal sem o tem, kako se vsi spreminjamo … Vsi … Tudi midva … A kljub temu da leta minejo in da te verjetno poznam le takšno, kakršna si bila včasih, vsakič, ko te znova vidim, ugotovim, da si enaka … Drugačna, mogoče. A enaka … »
Sonce je, a ni premočno. Tudi potem ko je ploha oprhala mesto, ni prevroče.
Danes v najinem rojstnem mestu nihče ni mlatil drugačnih.
Po skoraj treh letih sva se znova srečala. Pijemo vino. Smejimo se.
Bilo je tudi nekaj solz.
No, v glavnem mojih solz.
Malo preveč je raznežen, zavedam se.
Malo sva stara in malo sva drug drugemu spomin na mladost.
Vse to vem.
Vse to si občasno povem.
Zdim se mu enaka, kot sem bila, zato ker me potrebuje enako.
»Mislim nate, sploh ne vem, zakaj, mislim intenzivno, vsak dan, nenehno se dogajajo situacije, ki mi te vrnejo v spomin … In potem se končno javiš in napišeš, da prihajaš …«
»Mogoče si me priklical?«
Rada bi, da mi bolj natančno pove, kaj, kako, zakaj. Svoje misli. Morda tudi, zakaj se ni javil.
»Mogoče.«
Vseeno ta izlet iz vsakdanjega življenja prija.
»Ta tvoja misel, Lana, ko smo odhajali s shoda, misel, da imaš občutek, kot da se je, čeprav je minilo četrt stoletja, vojna pravzaprav končala šele danes … Ne morem nehati razmišljati o tem,« je rekel Robi.
Robi je iz Zagreba. Tako kot jaz že vrsto let živi v Mariboru.
Spoznala sva se v službi, delava za isto nevladno organizacijo. Prej je delal v Sarajevu. Takrat je spoznal Emirja. Ne spomnim se več, kako smo ugotovili, da se vsi poznamo. Danes zjutraj smo bili prvič vsi trije skupaj. Dobili smo se na kavi, preden so nas iz Kulovića ulice spustili na Titovo, na verjetno najbolj varovan protestni sprehod skupnosti LGBTIQ na svetu.
»Bila sem in sem še vedno tako silno ponosna na Sarajevo. Tako polno srce Sarajeva imam! Tako sem potrebovala to nostalgijo!« sem rekla.
»To ni Sarajevo, Lane,« je rekel Emir. Brez nasmeha. Ampak nežno. Kot da sem maloumna in težko razumem. »No ja … Je … Ampak Sarajevo ni samo to. Razumem te, razumem oba. Res je bilo čudovito: najavljenih petsto, na shodu pa tri tisoč ljudi, civiliziranih ljudi, ljudi, ki niso ne z mislijo ne z besedo nikogar užalili … Čudovito … In to je tudi moja iluzija o Sarajevu, Lane … Ampak to ni Sarajevo. Sarajevo je tudi tista skupina včeraj, nasprotniki vsega razen tradicionalne družine … Tisti sramotni transparenti … Sarajevo je tudi skupina ljudi, ki je danes zjutraj po Ciglanah rogovilila v svojem sovraštvu … Oni so, čeprav jih je bilo veliko manj kot nas, tudi oni so Sarajevo. Ljudje, ki jih naša preteklost ni ničesar naučila, ki ne razumejo, da nam sovraštvo ni prineslo ničesar … To, danes, to je nekaj, na kar smo lahko ponosni, na kar so lahko ponosni naši otroci jutri, Lane. Ampak tudi če to je Sarajevo, ni cela Bosna … Daleč smo, svetlobno leto daleč od civilizacije … Sarajevo žari vsakega avgusta nekaj dni, ko je SFF.1 Nato se vrne v svoj sivi svet korupcije, kaosa, fašizma, pomanjkanja razuma … V tej državi, v tem mestu je edina tradicionalna zadeva nezadovoljstvo. In ljudje niso pripravljeni narediti ničesar, da bi to spremenili. Razen, mogoče, obrniti vse, kar je možno, v humor. Dlje od Facebook revolucije ne moremo. A veš, da v Sarajevu, prav v mestu, živi manj kot tristo tisoč ljudi? A veš, da nas je bilo pred vojno sedemsto tisoč? Ljudje odhajajo. Ostajajo samo tisti, ki se jim ne ljubi nič več. In lopovi, ki bogatijo. Družbeni sifilis, zadnji stadij, punčka. Neozdravljivo.«
Robi je bil tiho. Kot da mu je nerodno. Tudi jaz nisem imela ničesar dodati.
Emir edini živi v Sarajevu. Emir ljubi Sarajevo. Emir najbolje ve. Emir ima pravico, tudi da ga sovraži in obsoja in prezira.
Obrnil se je proti meni.
»Veš, da nikoli nisem želel nikamor od tod?«
Potreboval je potrditev.
Pokimala sem, čeprav tega res nisem mogla vedeti. Ni bilo razloga, da mu ne bi verjela.
»Tokrat prvič razmišljam, da bi odšel … Pa ne, da bi mi kaj manjkalo. V bistvu lepo živim. Pa vseeno … pogrešam red … Pogrešam kakršnokoli zanesljivost sistema … In predvidevam, da me ne razumeta, in vama tega ne zamerim. Razočaran sem nad ljudmi. Štiriinšestdeset odstotkov je leta dvaindevetdeset izbralo enotno, celotno BiH … Kje so?«
Molčala sem.
Želela sem iluzijo.
Da smo površni in srečni. Robi je nalil vino.
Zdelo se mi je smešno, da pogreša red.
On!
»Sarajevo je tudi mesto najbolj strpnih ljudi na svetu,« je Robi ponovil ničkolikokrat slišano frazo.
»Ne vem,« sem rekla. »Vem pa, da je moja duša prišla domov.«
»In da gre jutri zjutraj nazaj domov v Maribor,« se je pošalil Robi.
»Ostala bi še kakšen dan …« sem nehote izgovorila misel.
»Ostani … saj veš, da ni problem … Ostani,« je rekel Robi.
»Ostani,« je rekel Emir, smešno vzhičen.
Plačal je račun, ni pustil, da bi z Robijem kaj prispevala, in nato smo se leni, siti, malo pijani, malo utrujeni odpravili k njegovemu avtu.
Robija peljeva na Vidikovac. Kmalu bo sončni zahod.
»To moraš videti!« je rekel Emir zaljubljeno in strastno. Kot da mu bo pokazal božanstvo, ne le mesta v kotlini, ki so ga videli vsi, ki so gledali Valterja.
Torej vsi.
Emir vozi. Sedim zraven.
Spontano, kot da je to najbolj normalna zadeva na svetu, si prižge cigareto.
Razmišljam o redu, o katerem pravi, da ga pogreša.
Vem, da so tudi v Sloveniji ljudje, ki bi naredili enako, vendar ne poznam niti enega Slovenca, vsaj osebno ne, ki bi se po toliko zaužitega alkohola spravil za volan.
Udobno sem se namestila. Ni me bilo strah.
1 SFF – Sarajevo Film Festival – Mednarodni filmski festival, največji v jugovzhodni Evropi. Poseben medijski in filmski dogodek, ki v mesto pripelje ogromno turistov in filmskih zvezd, poteka od leta 1994.
Ime mi je Lana …
In še vedno sem najstarejša Lana, ki jo poznam.
Ime je izbral moj oče, po srninem mladiču,2 in se pogumno uprl mamini ideji, da me imenuje po junakinji knjige, ki jo je takrat brala.
Čeprav mi je zgodba všeč, svojega imena dolgo nisem marala.
Ko sem zgodbo, leta nazaj, ko sva se mogoče drugič srečala, povedala Emirju, je bil čisto navdušen in hkrati malo razočaran, da me niso poimenovali kar Lane. Tako je nastal ta čudni vzdevek. Ko je mnogo let kasneje Željko Joksimović zapel »Lane moje« in dosegel odlično uvrstitev Srbije na Evroviziji, so se stvari spremenile. Slišala sem, da ta vzdevek nosijo različne Ane, Alme, Maje, Azre in Josipe. Naj bo tako ali drugače, bilo mi je vseeno.
Mene nihče več ni klical »Lane«.
Rodila sem se jeseni, ko je že snežilo, v stari bolnišnici, vedno pove moja mati. Karkoli to že pomeni. Verjetno, da je bila potem zgrajena nova, v kateri se je dve leti za mano rodila Nina, moja sestra. Ona očeta ni spominjala na žival, zato ji je mama lahko dala ime, ki ga ni smela dati meni. Kot otrok sem ji zavidala. Nina se mi je zdelo tako čudovito navadno ime. Če ti je ime Nina, te nikoli nihče ne vpraša nič o imenu, ni pripomb, da je nevsakdanje …
Življenja pred Nino se ne spomnim.
Tudi ljubezni, preden je v moje življenje vstopila sestra, se ne spomnim.
Niti življenja, preden smo se preselili v naselje, ki bo kasneje znano kot sarajevski Bronx, Alipašino polje, C-faza, se ne spomnim. Razen bežno, posameznih trenutkov. Za katere je mogoče, da tudi niso moji spomini, temveč nekaj, kar sem slišala od staršev, velikokrat, ter podzavestno ukradla in pospravila v mapo lastnih spominov.
Midve z Nino sva prva generacija rojenih v Sarajevu. Moja mati je prišla iz Bijeljine. Moj oče iz neke male hercegovske vasi v bližini mesta Stolac. Študirat sta prišla, seveda. In sta ostala za vedno.
To pomeni, da z Nino nisva rasli v veliki družini, polni babic, dedkov, tet in stricev. Smo jih pa kar pogosto – večkrat na leto – obiskovali. Rada sem hodila k njim, od začetka sem opažala tudi kulturne razlike, ki jih v Sarajevu ni bilo tako močno zaznati, saj pri nas ni bilo kot pri mnogih mojih prijateljih in sošolcih: Teta me pazi, Grem k babici na kosilo, Z dedkom sva bila v živalskem vrtu …
Bili smo mi štirje in večno polna hiša prijateljev in sosedov.
Mati je bila vedno pridna in še danes, pri svojih letih, je ponosna na to, da je diplomirala iz psihologije v roku in kot najboljša v letniku. Vsakič se mi uspe zadržati in ne pripomnim, da s svojo pokojnino komaj preživi mesec. Tako ona kot vsi drugi najboljši in najslabši v letniku. Od prvega do zadnjega dne je delala v javnem zavodu za pomoč mladostnikom. Kot ravnateljica se je upokojila malo po vojni.
Oče pa je bil drugačen. Romanistiko je študiral šest let in njegova nezainteresiranost, da bi bil najboljši, pomanjkanje tekmovalnosti in zaljubljenost v službo knjižničarja so mojega dedka, maminega očeta, jezili bolj kot to, da se mu je hči »iz dobre srbske hiše« poročila z muslimanom iz zelo tradicionalne muslimanske družine. Dedek je bil dovolj pameten, čeprav tudi on tradicionalist, da je sčasoma ugotovil, da se očetu ni treba truditi – iz preprostega razloga: ker je popolnoma zadovoljen s sabo in večno nasmejan.
Odkar se zavedam, imam rada samo književnost.
Vse se je začelo s pravljicami, ki mi jih je oče nenehno pripovedoval in potem tudi bral.
Nadaljevalo se je z Brankom Ćopićem in njegovim mačkom Tošem ter postalo neustavljivo, ko sem se tudi sama naučila brati in ko sem odkrila lokalno knjižnico. Ves čas sem zahajala vanjo, čeprav je bila knjižničarka osorna debeluhinja s svinjskim nosom in majhnimi očmi, ki je sovražila otroke.
No, če dobro pomislim, se mi zdi, da tudi mi, otroci, nismo marali nje.
Kot otrok sem imela rada tudi poezijo. Celo pisala sem pesmi in pogosto zmagovala na različnih natečajih. Ampak ta ljubezen, ljubezen do poezije, se je nekje spotoma izgubila.
Ali pa jo le uspešno ignoriram, ne vem …
V ignoriranju sem dobra.
Spomnim se jutra, ko sem mami dala svoje zvezke, polne pesmi, da jih uporabi za kurjenje. Dotlej smo skurili že skoraj vse knjige, del parketa, dva kavča, vse, o čemer smo presodili, da tega ne potrebujemo. Vsaj ne tako nujno kot malo toplote in možnost kaj skuhati. Bila je zima, mislim, da leta 1994. Vprašala me je, ali sem prepričana, in veselo sem pokimala.
Zdelo se mi je, da zaradi tega nikoli nisem bila žalostna, a če je tako, zakaj mi je ta trenutek tako zarezal v spomin?
Ne vem …
Potem nisem več pisala pesmi.
Šola me ni posebej zanimala, kar se je videlo tudi po mojih ocenah.
Na srečo sem imela pametne starše.
Občasno sem bila deležna kozjih molitvic, posebej po kakšnem roditeljskem sestanku, na katerem sta poslušala o mojih potencialih.
Seveda, pogledam naj mlajšo sestro, ona ima v redovalnici same petke, ampak dovolili so mi, da se ne učim, torej sem znala le tisto, kar sem odnesla v šoli, posledica pa je bila mešanica trojk in štirk, ki se jim je občasno pridružila kakšna petica ali pa tudi dvojka.
Razgibavala sem se le skozi igro. Tako kot večina otrok moje generacije v Sarajevu. Ob igri sem spoznala veliko otrok, s katerimi se družim še danes.
Mnogi med njimi, z veseljem povem, so ohranili otroka v sebi.
Nisem bila družabna tako kot Nina in moji starši, in to je moje starše rahlo skrbelo. Preprosto niso bili sposobni sprejeti, da otrok včasih želi biti sam s sabo, da mu ni do druženja z vrstniki. Ne obsojam jih, konec koncev nihče drug v naši družini – niti med prijatelji – ni bil tak. Imela sem skupino otrok, s katerimi sem se družila, in pogosto sem v svoj zagovor naštevala njihova imena.
Načeloma je bilo meni z mano v moji družini, družbi in šoli čisto lepo.
Ne spomnim se vsega, seveda. Spomnim pa se energije. In barve. In rada se spominjam svojega glasu in glasov svojega otroštva.
In drsanja na Zetri. In okusa toplega, nerazumno sladkega čaja potem.
2 Lane (bosanščina/srbščina/hrvaščina) – srnjaček.
