Ali mora biti umetnost odgovorna?
*
Lahko te uničim (I May Destroy You): serija, ki zelo jasno zavzema stališča, ne da bi bila pri tem moralistična. Konkretno: do pojavov, ki bi se še do nedavna zakrili v sivo cono spolnega nasilja, je brezkompromisna. Brez zadrege jih pokaže in poimenuje. Pokaže, da sive cone niso zares sive. S tem izvede intervencijo v družbo, obenem pa reflektira spremembe, ki se v družbi dogajajo. Zazna te spremembe in jih pomaga potisniti naprej.
*
Postmodernizem: fikcija se zapre sama vase. Postane samoreferencialna. Iz teh oznak človek dobi občutek, da gre za čisti larpurlartizem, namenjen zgolj posvečenim. Kot da umetnost nima več veze z »realnostjo«.
*
Don DeLillo: Beli šum. TV v družinski sobi ne deluje kot reprezentacija družine, ampak kot model, po katerem družinski člani oblikujejo identiteto skupnosti in posameznikov v njej. Podobno igri, ki se jo lahko igramo ob fikcijah različnih medijev: kateri lik je kdo?
*
Oblikujejo nas fikcije, umeščamo se v fikcijske obrazce, ki nam jih servira sodobnost. Ampak to ni nič novega: že Don Kihot in Gospa Bovary sta romana o tem.
*
Ko umetnost začne napadati in preoblikovati lastne trope in dominantne predstave, intervenira v njih in s tem intervenira v realnost vseh nas, ki se oblikujemo po njej.
*
Baudrillard: tretji red simulakrov. Fisher: hiperrealnost. Fikcija predhodi realnost. Fikcija izoblikuje realnost. Zato je intervencija v realnost tudi intervencija v fikcije, ki strukturirajo realnost.
*
Obetavna mlada ženska (Promising Young Woman). Metafilm. Film, ki citira že s samo zasedbo igralcev. Film, ki se v polnosti zaveda, kakšen status oz. imidž imajo določeni igralci. Film, ki se zaveda tropa, v katerega so umeščeni določeni igralci. Film, ki prijazneže (nice guye) pokaže kot creepsterje, ki so zaradi svoje underdog pozicije v filmski zgodovini velikokrat uživali neke povsem nedopustne privilegije. Med njimi je bilo tudi posilstvo (16 svečk klasičnega avtorja najstniške komedije ’80 Johna Hughesa ali pa Maščevanje piflarjev).
*
Umetnost, ki artikulira tranzicijo perspektive, ustvarjanje nove perspektive. Zato me toliko bolj utrujajo kakršne koli reprezentacije, ki skušajo biti pretirano kritične ali celo cinične do svojih – tako ali drugače oporečnih – likov. Ti so po eni strani smešeni, po drugi strani pa se za njih vedno nekako najde opravičilo. Čander: Slepec. Mitchell: Under the Silver Lake. Umetnost, ki zgolj nadaljuje že obstoječe koordinate. Ne izvaja transformacije sveta, ki je že sprejel druge vrednote, ampak izvaja zgolj še kritiko trenutnih »slabih« vrednot.
*
Ali potrebujemo še več »kritične reprezentacije«, da bi dojeli, da je to, kar je reprezentirano, »slabo«?
*
S Trumpom je najbolj očitno prišlo do zlitja med »globino« in »površino«. S čimer je tudi kritika ideologije kot skritega sporočila, ki nam ga skuša podturiti oblast, postala neuporabna. Ta nemoč kritike ideologije, katere moč se skriva ravno v tem, da postavi na dan skrito vsebino ali pomen, se najbolje kaže v nemoči parodije. Parodija ne more ničesar več razkriti, kar ne bi bilo že razkrito. Zato Trumpa ni bilo mogoče parodirati. Zato film, kot je Borat, danes lahko le še pogori.
*
(Samo)parodija iz kritične subverzije postane zgolj še (samo)legitimacija v določenem početju. Kar delamo tudi v vsakdanjem življenju, da bi le zadržali spremembe, ki se želijo zgoditi: ko na Facebooku objavimo svojo fotko pred Eifflovim stolpom in pod njo napišemo »tipična turistična fotka« se poslužimo istega manevra. Kritika ni več kritika, ampak obstaja zgolj še kot tisti zadnji, majajoči se podporni steber, ki vzdržuje trenutno stanje.
*
Rabljeva freska, eden od klasičnih slovenskih tako-slabih-da-so-že-dobri filmov in gledanje trasha: v Freski se v nekem trenutku zgodi grožnja skupinskega posilstva ženske, ki je prevarala svojega moža. Če bi film gledali pred 10 ali 20 leti, bi ga brali kot trash, ki s svojo »naivnostjo«, samoumevnostjo razkriva nekaj, kar bi moralo ostati skrito, kar bi nek drug film bolje zakamufliral, torej svojo šovinistično logiko. Njegova pretirana eksplicitnost bi ravno z razgrnitvijo tega, kar naj bi ostalo skrito, delovala kot kritika tega skritega, te skrite logike. Danes tega ne moremo več gledati na tak način: eksplicitnost njegovega šovinizma deluje ravno kot njegova podpora, v smislu, saj ničesar ne skrivamo, saj vse priznamo, in zaradi tega je legitimno.
*
Je minil čas kritičnosti do trenutnih podob? Je prišel čas za upodabljanje novega sveta, novih razmerij v tem svetu?
*
Dupuy: Prihodnost ekonomije. Kako rokovati z bližajočo se katastrofo? Tako da si predstavljamo, da se je katastrofa že zgodila, in da se že obnašamo tako, kot da se nahajamo v svetu oz. koordinatah po katastrofi. Da se že danes obnašamo, kot da nas je zadela ekološka katastrofa ali kot da ni več neomejene količine pitne vode. Da že v sedanjost vpišemo katastrofo, ki se bo zgodila v prihodnosti, in tako morda lahko spremenimo zgodovino, ki se ima zgoditi.
*
Ali potrebujemo kritiko obstoječega sveta ali potrebujemo, da nam fikcija izriše svet prihodnosti, ki nujno raste iz tega sveta? Sinanović: Anastrofa, Tomažin: Anonimna tehnologija.
*
Ali produktivna kritika sedanjega sveta leži v nekih novih reakcijah na zagate tega sveta? Svet Lahko te uničim naleti na stare zagate, a način reagiranja na te zagate se zdi svež. Tem zagatam posveti prostor, predvsem pa prikazuje iskrenost v reakcijah. Gre za serijo, ki je avtentična, ki upa biti avtentična in iskrena brez kakršnega koli sledu cinizma ali distance. In za katero lahko tudi brez kakršne koli slabe vesti uporabimo izraz: avtentična. Ravno zato ne more biti v njej nobenega moralizma, ker protagonistko Arabello prikazuje v vseh možnih problematičnih spektrih, ki pa niti v enem momentu ne morejo delovati kot kakršnakoli legitimacija posilstva, ki se ji je zgodilo (v smislu »iskala je to«).
*
Svet Lahko te uničim je daleč od zgolj-kritike obstoječega sveta. Je postavljanje koordinat novega sveta. Kot da izziva vse nas: ustvarjajte svet, za katerega se vam zdi, da danes morda zanj še ni nastopil čas, a za katerega veste, da bo nekoč prišel. Moč serije je ravno v tej poziciji, borbeni in daleč od defetistične.
*
Hipersticija: narativa, ki ustvari svojo lastno realnost. Generiranje fikcij, prek katerih prikličemo realnost. Pozitivni »feedback loop«. Prerokba, ki generira realnost, ki jo napoveduje.
*
Do česa bi torej umetnost »morala« biti odgovorna? Morda prav do lastne moči, ki jo ima v odnosu do realnosti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
