Sarajevo, februar 1992
Nenehno sem brala Harolda Robbinsa, Pearl Buck, Remarqua, Selimovića, Andrića, Tolstoja, Camusa, Selenića, Sarajlića … Tudi Bukowskega in Erico Jong, malce skrivoma. Brala sem, kar mi je prišlo pod roke. Razen učbenikov, če to še ni jasno.
In nenehno sem razmišljala o zaljubljenosti, o srečanjih, o tem, ali bom sposobna prepoznati svoj trenutek. Ali smo sploh vsi rojeni za velike ljubezni?
Moja starša sta se spoznala na ulici. Ona je šla čez cesto, v trafiko, on jo je pozdravil in začela sta se pogovarjati. Povabil jo je v kino in je pristala.
Čeprav sta to zgodbo pripovedovala smeje, čeprav se bolj kot zgodbe spomnim, kako je ta smeh, sproščen in srečen, zvenel, in čeprav je na določenih mestih vsak trdil svoje, se mi je zdela zelo romantična in posebna. Mama neurejena, on pa vseeno v pravem trenutku na pravem mestu, da prepozna vso njeno razkošno lepoto.
In potem vse ovire, ki so jima stale na poti. Moja starša sta vsako premagala, poznala pa sem veliko ljudi, večinoma njunih prijateljev, ki niso imeli stika s starši, ker so z izbiro partnerja z nepravim imenom umazali družinsko čast. Še takrat, v Titovem času, v času bratstva in enotnosti.
Sanjarila sem o tem, kako Ga srečam in nespametno vzljubim, z ljubeznijo, ki premika gore, tudi ko umre. Z ljubeznijo, zaradi katere nikoli ne bom mogla biti preračunljiva ali se podvreči tuji morali, dolžnosti in pokornosti. Sanjarila sem o ljubezni, nisem sanjarila o Njem.
Želela sem to ljubezen.
Z Emirjem sva se prvič srečala februarja leta 1992.
V pionirskem domu Boška Buhe na Grbavici.
Takrat nihče ni niti slutil, da bo Grbavica v kratkem za naslednja tri leta in pol okupiran del Sarajeva, iz katerega bodo na nas streljali ostrostrelci in metali granate.
Republiško tekmovanje recitatorjev. Predstavljala sem svojo šolo, Tretjo gimnazijo, s pesmijo Izeta Sarajlića Rojeni leta triindvajset, ustreljeni leta dvainštirideset.1
On, Emir, je spremljal svojo punco, visoko in vitko dijakinjo Prve gimnazije, ki je tudi zmagala. Samo takrat sem slišala pesem od Victorja Hugoja, s katero je nastopila. Bilo mi je všeč, da je zmaga pripadla prav njej. Edino njena pesem ni imela niti malo komunistično ideološke teže. In tudi domoljubna ni bila. Tega, da je njegova punca, nisem vedela do konca tekmovanja.
Srečala sva se pred vhodom v dvorano med odmorom.
Stala sem sama, ko je stopil do mene, me pogledal v oči, nasmejan, pa vseeno rahlo sramežljiv, tega ni mogel skriti, me vprašal, ali sem Lana, in povedal, da mu je bil moj nastop zelo všeč.
Ne spominjam se, kako sva bila videti.
Vem, da sem prvič in edinkrat v življenju imela občutek, da mi ognjena krogla potuje od želodca do grla in da lahko to vsak mimoidoči vidi.
Takrat sem imela fanta. Vedrana. Že nekaj mesecev je bil moj fant. Moj prvi fant. Predtem je leta bil eden izmed mojih prijateljev iz naselja. Eden iz množice otrok, ki sem ji tudi sama pripadala, otrok, s katerimi sem preživljala čas v šoli in na igrišču in na tisti zelenici, kjer smo sedeli in peli in so fantje igrali na kitaro, tam, kjer so kasneje zgradili še eno izmed kdove koliko povojnih mošej.
Emir se je predstavil in povedal, da hodi v tretji letnik Četrte gimnazije na Ilidži in da ima prav ta dan rojstni dan. Sedemnajstega.
Vse najboljše, sem rekla in mu še enkrat stisnila roko. Pripomnila sem, da škoda, da ne more, tako kot tudi jaz ne, na referendumu izbrati neodvisne BiH.
Potem sva malo pokomentirala politiko. Govoril je knjižno, ni uporabljal slengovskih besed, ni požiral samoglasnikov, kot je značilno za govor Sarajevčanov, gledal me je v oči, čeprav mu je bilo nerodno, ni se skrival za našim znanim humorjem.
Všeč mi je bil.
Nenavaden je bil.
Potem sva se razšla.
Kasneje sem ga videla s Sanjo. Zmagovalko. Tudi on me je videl v gneči in se mi nasmehnil.
Počutila sem se čudno.
Kot da bi najraje na ves glas jokala, pa nimam pojma, zakaj.
Amra, moja najboljša prijateljica, je rekla, da sem se zaljubila. In da je škoda, da mu nisem dala telefonske številke, čeprav me ni niti vprašal po njej, in tudi to, da je njegova punca njegov problem.
Amra je hodila v Prvo gimnazijo in nekaj dni pozneje je že vedela, da je Sanja v četrtem letniku. Da sta z Emirjem par, že odkar je bil sedmošolec. Vedela je tudi, da sta oba doma na Breki. Ona v novem, on v starem delu, dve hiši stran od njene babi. Kakšen Sherlock je bila že takrat ta moja Amra!
1 Rođeni dvadeset treće, streljani četrdeset druge.
Žuljana, Pelješac, september 2019
To, da sva tu, na Pelješcu, v vasici, za katero nikoli prej nisem slišala, čeprav sem bila neštetokrat na Pelješcu, sama, to je v svetu odraslih ljudi vredno le obsojanja.
Pa nič za to.
Svet odraslih ljudi je tudi vreden le obsojanja.
V glavnem.
Ampak …
Slišim lahko vprašanja, ki bi se porajala v glavah ljudi.
Slišim lahko frekvenco glasu, s katerim bi ubesedili misli:
Kdo še kaj takega počne?
Kje imava dostojanstvo?
Kje imava empatijo?
Kje imava ljubezen do sebe?
A so vsi drugi ljudje marionete?
Kako naju ni sram?
Nisva več smrkavca, ampak odrasla človeka.
Nič od tega se nisva vprašala.
Nič.
Edino, kar sem se spraševala, je bilo, kako je mogoče, da nikoli v življenju nisem bila na morju septembra.
In kako je mogoče, da na tako majhni in nenavadni plaži obstaja tako navadna mala hiša. Kako je mogoče, da si nihče ni prilastil plaže, da si ni kakšen tajkun sezidal vile … Ne. Navadna, mala, čista hiša. Bela kuhinja, bela spalnica, bela terasa … Navadno pohištvo iz Ikee. Tisto cenejše.
Sedela sem na terasi, z nogami na ograji, pila dingač2 in razmišljala, kdaj se lahko človek tega naveliča.
Ko me je tisto jutro, potem ko smo Robija peljali na Vidikovac in »še eno pijačo« pili do štirih zjutraj po različnih klubih, pripeljal domov, je poslal sporočilo.
»Ostani,« je pisalo. Poslala sem smeška. Kako naj ostanem? Za koga?
»Ostani. Utrujena si,« je napisal.
»Sem … V Sarajevu se ne morem odpočiti,« sem odgovorila.
Nekaj časa nič. Pomislila sem, da že spi.
Pijan je, čeprav se ni zdelo tako.
Pijana sva, čeprav se ne počutim tako …
Potem me je vprašal, kako se lahko odpočijem.
In sem mu napisala.
Da bi rada bila ob vodi.
Nekje, kjer ne rabim oblačil, ničesar razen kopalk in natikačev.
Kjer ne potrebujem ličil ali krtače za lase, ničesar razen ščetke in paste za zobe.
Trezna nikoli ne bi.
Trezna nikoli nisem tako razmišljala.
Trezna sem naporna.
Nato sem zaspala.
Zbudila sem se čez kakšno uro, bilo je blizu pol sedmih. Pisal je, da me ob sedmih pobere tu, pred Nininim blokom. Napisala sem OK.
Vozila sva se po čudno praznih cestah.
Rekel je, da ni utrujen, čeprav sploh ni spal.
Vprašala sem ga, kako je pobegnil iz življenja. Pogledal me je, se nasmehnil in rekel:
»Sprosti se, Lane. Veliko manj sva pomembna, kot si misliš.«
On mene ni vprašal, kako sem si lahko privoščila, da pobegnem iz življenja.
Spravljal me je v smeh.
Nenehno.
2 Dingač – sorta grozdja/vina s Pelješca.
Ime mi je Lana
In že vrsto let živim v Sloveniji.
Lepo mi je tu, zaupam Sloveniji in ne želim živeti drugje.
To ne pomeni, da ne bi mogla živeti drugje, daleč od vsega tega.
Pomeni samo, da sem vzljubila ta mali Maribor, da poznam počasni ritem mesta, da tu živijo ljudje, s katerimi rada preživljam čas. To ni malo.
Čisto dovolj za punco, kot sem jaz.
Itak je že nekaj časa vseeno, kje živiš.
Globalizacija nam je prinesla tudi morje neumnosti. Na prvo mesto dam resničnostne šove. Neumna vrsta smo, ni to nobena skrivnost. Resničnostni šovi nam pomagajo, da tudi ostanemo taki. Ker kaj je bolj zabavno kot opazovati ljudi, ki so jih zbrali po kriteriju čim višjega kretenizma, kako se dan in noč prepirajo, psujejo, tepejo, pljuvajo, spletkarijo, ponižajo, sovražijo, prdijo …
Ne živim v svetu pravljic in jasno mi je, da televizije redko snemajo dobre dramske nadaljevanke, o dokumentarcih ne bom niti govorila. Jasno mi je, da v svoj program ne pripeljejo pametnih in dobro vzgojenih ljudi. Taki ljudje namreč niso »televizični«.
Ker dostojanstvo, olika, poštenost – to ne dviguje gledanosti.
Pred časom sem prebrala komentar neke srbske pisateljice. Napisala je, da tak televizijski program promovira koncept taborišča kot skrajni cilj sodobnega človeka.
Pa ne govorim samo o resničnostnih šovih v Sloveniji niti na Balkanu. Saj si jih nismo mi izmislili. Kar je dobro in pohvalno – da vsaj kakšna bedarija ne izvira od nas. Govorim o svetu. In zato je vseeno, kje živim.
In ker je vseeno, živim tu, v Mariboru.
V bližini Maribora, v majhnem mestu v smeri Celja, živi Jadranka. Moja Jaca.
V Sarajevu je bila moja znanka, le znanka.
Pred vojno sva se videvali občasno, med vojno pogosteje, saj se je takrat svet zelo zmanjšal.
V Slovenijo je prišla dve leti za mano, ker je v Sarajevu spoznala Slovenca, častnika, s katerim se je poročila. Klasična zgodba. Rodila je tri otroke. Na lokalni gimnaziji uči angleščino. Vedno je dobre volje, vedno ima čas za vse ljudi, in čeprav prihajava z istega konca, čeprav sva si delili isto usodo, sva si popolnoma različni.
Pogosto razmišljam o tem.
Ne družim se z ljudmi, zato ker so iz Bosne, recimo.
Tudi ko sem živela v Bosni, se nisem družila z ljudmi, zato ker so iz Bosne.
Jaca je drugačna kot vsi ljudje, ki jih poznam. Njena starša nista preživela vojne. Oba sta zbolela in umrla. Pri osemnajstih letih je ostala sirota, sama na svetu, brez brata in sestre.
V Sarajevo je hodila redno, veliko bolj redno kot jaz.
Če sem se želela pogovarjati o vojni – se je pogovarjala.
Če sem želela biti tiho in piti čaj – mi je bila popolnoma pripravljena ustreči.
Če sem želela priti trikrat v tednu na obisk – me je bila vesela.
Če se ji tri mesece nisem javila – ni komplicirala.
Skratka – če živiš v isti državi, v kateri živi Jaca – nisi sam. Pa četudi poznaš samo Jaco.
Ni samo Jaca moja Slovenija, daleč od tega. Je pa neizmerno pomemben del moje Slovenije.
Včasih merim Maribor s svojimi koraki.
Dobro ga poznam.
Smešno je, da je drugo največje mesto v državi tako majhno.
Vse v Mariboru imam rada: park, park mogoče najbolj, čeprav me narava ne fascinira, sprehod po mestnem trgu, kavo ob Dravi na sončen dan brez vetra, ko gledaš v reko in ti ne uspe ugotoviti, v katero smer teče. Tetovac, makedonski beli fižol, ki pri trgovcu na Lentu stane 13 evrov, v Beogradu na tržnici pa desetkrat manj.
Ljubim Maribor.
Brez posebne strasti.
Z ogromno spoštovanja.
Za vedno.
V vsakem trenutku vem, kam. Maribor je dober do mene, upam, da sem tudi jaz dobra do njega. Ni tako razkošen in razvajen kot Ljubljana, ki jo tudi imam rada, ni niti približno popularen kot, recimo, Piran. Nima tragičnega šarma Sarajeva, ki se mu je silno težko upreti.
Je pa svoj.
Majhen.
Hkrati partizanski in gosposki.
Miren, dober, zanesljiv.
Prijazen do svojih ljudi.
Prijazen do ljudi.
Tudi do nas, čefurjev.
