Sarajevo, marec 1992
Ime mi je Lana. Se opravičujem, ker kličem tako pozno. A lahko govorim z Emirjem?
Govorila sem brez sape, čeprav se mi je zdelo, da se je oglasil on – in imela sem prav.
V času najinega prvega telefonskega pogovora je najina domovina že imela rezultate referenduma. Referenduma se je v dveh dneh udeležilo približno štiriinšestdeset odstotkov volilnega telesa. »ZA« so izbrali skoraj vsi.
Zgodaj zjutraj na drugi dan referenduma se je zgodil umor na Baščaršiji.
Krvava poroka, so dogodek kasneje poimenovali mediji.
Kriminalec, v tej zgodbi je pomembno reči le, da je bil musliman, je ubil ženinovega očeta in ranil pravoslavnega župnika, oba Srba.
Spet pomembno za kasnejši razvoj dogodkov.
Nato so vsepovsod postavljali barikade. Meni se je vse skupaj zdelo malce smešno in nisem razumela, kaj točno pomeni beseda barikada.
Mama je vztrajala, da z Nino spiva na tleh v dnevni sobi.
Kdove zakaj je ocenila, da je to edini varen prostor.
Šele kasneje bomo vsi skupaj, vključno z njo, razumeli njeno zablodo.
Dva dni nismo šli v šolo, vsi so bili nekako čudno prestrašeni.
Vsi smo se pogovarjali o politiki.
Med seboj.
S profesorji v času pouka.
Naš predsednik Alija Izetbegović, prvi demokratično izbran predsednik neodvisne BiH, lahko pa rečem tudi edini, saj tričlanskega predsedstva, pogruntavščine Daytonskega sporazuma iz 1995, nihče več ni doživljal kot predsednikov, je rekel, da lahko mirno spimo, da vojne ne bo. Odločila sem se, da mu bom verjela.
Saj je predsednik.
Moral bi vedeti več kot mi.
Kajne?
In zdi se kot dobri, prijetni starček, sem razmišljala – tako sem ga doživljala kljub pogostim omembam nacionalistične preteklosti in težav z nekdanjim sistemom, v katerem je bil nekaj let celo zaprt.
Verjetno se mu ni niti sanjalo, kolikokrat bodo njegovi različni politični oponenti, in v politiki so si v nekem trenutku vsi oponenti, ponovili ta njegov stavek: »Ne bojte se, vojne ne bo.«
Amri sem vseeno rekla, da bo mogoče vojna in da bova mogoče umrli.
Jokala je.
»Mogoče sploh nimava časa … Ne za ljubezen, ne za študij, ne za življenje … Mogoče nikoli ne bova videli Anglije … Mogoče nikoli ne bom imela otrok, si predstavljaš?!« je jokala. Jaz nisem.
»Nimam rada Vedrana … Mislim, imam rada Vedrana, poznam ga celo življenje, ampak nisem zaljubljena vanj … Nočem, da je moj fant.«
Jokala je. Jaz nisem. Vem, da je razmišljala podobno.
»Želela bi spet srečati Emirja,« sem rekla. »A greš jutri z mano na Breko?«
Ni več jokala.
Ko si star šestnajst let, tako kot sva bili medve, potrebuješ le projekte, ki te veselijo, da pozabiš na strahove. Tudi če preti vojna.
Odločili sva se, da Aneli ne poveva ničesar. Zaenkrat ne. In da se naslednji popoldan dobiva na tramvajski postaji na Drveniji in se odpraviva na Breko. Amra je predvidevala, da si bom premislila. Pa si prav zato nisem. Na Breko sva prišli z avtobusom, ki sva ga ujeli pred Domom JLA. Amra je k sreči poznala to linijo.
Vrata stare, obnove nujno potrebne hiše nama je odprl Emir, zato je bilo vse lažje.
Tudi prepoznal me je takoj. Najbolj sem se bala občutka ponižanja, če bi me vprašal, kdo sem.
Bil je tako noro srečen in presenečen. Sprehodili smo se, vsi trije, do parka.
»Vem, da imaš punco,« sem rekla. »Tudi jaz imam fanta. Povej, Amra, da imam fanta.«
Amra je pokimala.
»Ampak lahko sva prijatelja. Zdelo se mi je brez veze, da se izgubiva … Všeč si mi,« sem dodala.
Nasmejal se je. »Kako ›le prijatelja‹?« me je vprašal. »Je med ljudmi sploh kaj več od prijateljstva?«
Takrat si nisem mogla predstavljati, kolikokrat bom pomislila na te njegove besede. Kolikokrat jih bom ponovila, ne da bi navedla vir.
Dala sem mu listek s svojo telefonsko številko.
Morali sva domov, nihče ni vedel za najino odpravo, kajti če bi kdo vedel, je sploh ne bi bilo. Nisva se objela. Nekako zmedeno sva se poslovila.
Ko sem prispela, je ati rekel, da me je klical Emir.
Vprašal je, kdo je to.
»Emir je, oči,« sem teatralno odgovorila, »nesojena ljubezen mojega življenja.«
Ati se je glasno nasmejal.
Moj večni oboževalec.
Ko danes pomislim na vse to, vem, da bi, če bi le slutil, kaj se nam obeta, našel način, da me pošlje nekam daleč, daleč stran od doma.
Predvidevam, da za starša zdravega otroka nič ne zveni tako strašno kot to, da je njegovo dete daleč stran od njega, brez vsake podpore … A če bi oče vedel, kaj bo sledilo, sem prepričana, da bi se lažje sprijaznil s tem, da pri šestnajstih v tujini sama iščem službo, da preživim …
Šla sem v sobo.
Pregnala sem Nino.
Poklicala sem Emirja.
Pogovarjala sva se do jutra.
Žuljana, Pelješac, september 2019
Emir je bral, na glas, o gladovni stavki rudarjev iz Zenice. Sonce se je izgubljalo med oblaki. Jaz sem bila malo lačna. Ne kuhava, jeva v bližnji gostilni, ki je bolj podobna nonini kuhinji kot gostilni.
Lastnica, Mare, pozna Emirja.
Nenavadno je diskretna. Ne sprašuje, kdo sem. Nosi hrano, razlaga, kaj je kaj, jeva, kar ona določi, tarna, komentira vreme, nenehno govori, tudi sama s sabo, tudi ko vidi, da nima poslušalcev, časti aperitiv in digestiv, računa nama brez računa. Imam občutek, da manj, kot bi za sestavine dala v trgovini.
Emir mi opoldne, ko se zbudim, prinese kavo.
Nato greva plavat.
Daleč.
Ne pogovarjava se veliko.
Potem ko priplavava do obale, mu dam roko, medtem ko odskaklja do brisače. Nato utrujena leživa na od soli trdih brisačah. Nimava ležalnikov. Začuda me to ne moti.
Govoriva malo. Skoraj nič. Smejiva se veliko.
»Vsak trenutek, ki ga preživiva skupaj,« je rekel, »skrajša čas, ki ga je treba živeti brez tebe.«
Nasmehnila sem se.
Nisem vredna njegove pesniške duše, sem pomislila.
Potem se oprhava, greva k Mare, popoldan spiva, proti večeru znova plavava …
Tretji dan enaka rutina …
Ne vem, ali se človek kdaj naveliča.
Ne vem, zakaj človek ne more tako živeti …
Ne vem, zakaj mi je vse z njim tako naravno …
Samo enkrat na dan, tako sem se dogovorila z Robijem, pregledam elektronsko pošto. Odpišem na nujna sporočila. Esemese in vsa druga sporočila od prijateljev – ignoriram.
V ignoriranju sem dobra.
Emir nekajkrat na dan odgovarja na sporočila.
Nikoli se ne oglasi, ko vibriranje naznani, da ga kdo kliče.
Moj telefon ne zvoni.
Ne pogrešam vsakdanjika.
Emir ve za Marka. Ne sprašuje po njem.
Tudi jaz ne sprašujem.
»Imam občutek, kot da, ko prepričuješ mene, kako je v Bosni hudo, prepričuješ samega sebe,« sem rekla. Skomignil je.
»Morda … Morda pa le ti ne razumeš, kako dobro je, da si odšla.«
»Ti si me nagnal,« sem rekla. Pogledal me je. »No … Zaradi tebe sem odšla.«
»Predvideval sem …«
Potem nekaj časa nisva govorila. Ni bilo neprijetno.
»Kako se imaš v Sloveniji? Pogrešaš koga, kaj?«
To vprašanje mi pogosto zastavljajo. Kljub temu še nisem skovala odgovora, ki bi zares ujel, kako se počutim. Skomignila sem.
»Slovenija je prijazna do mene. Zanesljiva. Včasih pogrešam določeno hrano, družino, prijatelje … Spontanost, predvsem … Včasih pa nič … Veliko mojih prijateljev je v Sloveniji. Včasih, ko nisem v Sloveniji, pogrešam Slovenijo. Ko na Gruškovju prestopim mejo, se mi večinoma zdi, kot da sem prišla domov,« sem rekla. »Tudi če se vračam iz Sarajeva.«
»Slišal sem, da so Slovenci ksenofobi.« Tudi to pripombo sem že večkrat slišala. Nervira me. Posploševanje.
»Slovenci so večinoma prijazni ljudje … Sama nikoli nisem občutila ksenofobije. Direktno, na svoji koži. In – dokler je ksenofobija, tako kot recimo ljubosumje, problem tistega, ki se spopada s tem čustvom, mi je za njo vseeno … Drugače, tako kot vsepovsod, verjetno obstaja. Tudi v Sarajevu sem slišala grozne izjave o migrantih. Naši ljudje so bili tako rekoč do včeraj begunci in migranti … Ne vem, kako naj ti odgovorim na to vprašanje. Človeška množica ne bo nikoli filozof, če parafraziram Aristotela.«
Kimal je.
»Pred nekaj leti sem bil v Ljubljani, na promociji … Iskal sem te v publiki.« Premolknil je. Nič nisem rekla. Seveda sem vedela za promocijo. Bila je objavljena na Facebooku, vendar nisem dobila vabila. Niti sporočila mi ni napisal. Nekako se mi je zdelo, da ne želi, da bi prišla. »Tudi sam sem dobil tak občutek: čudovito mesto prijaznih ljudi.«
»Po moje so mesta taka, kakršna jih mi vidimo,« sem pomodrovala.
»A si prebrala knjige?«
V mislih je imel svoje tri romane. Dal mi jih je, ko sva se nazadnje videla. Iskreno sem odkimala. Malo razočarano se je nasmehnil.
»Saj … ti ni treba. Ne razumi me narobe. Nisi nikoli pomislila, da so zgodba o tebi, za tebe, da si jih morda navdihnila?«
Skomignila sem z rameni. »Ne vem, Emir. Morda sem … Morda jih zato nisem prebrala … Morda zato, ker me je strah, da bi ugotovila, da nisem … In tudi zato, ker je malo kaj tako naporno kot v romanih iskati avtorja … Njegovo osebno zgodbo … Andrić je zapisal, da je vsako umetniško delo iztrgano iz vseh naših življenj. Ne vem … Morda jih ne morem prebrati prav zato, ker te poznam.« Ob pogovoru o tem mi je bilo nelagodno.
»Čudno je to in žalostno, veš … Niti odstotka tvoje nadarjenosti nimam, pa živim od pisanja … Ti ne pišeš.«
»Ah, kakšna nadarjenost,« sem odmahnila z roko. »To je bilo včasih.«
Nekaj časa ni govoril. Tudi jaz ne.
Upala sem, da je ta pogovor končan.
Spomnila sem se, kako sem mu nosila svoje zgodbe, natipkane na očetovem električnem pisalnem stroju … Kako je komaj čakal, da prebere, kako sva debatirala …
»Lane … Nekoč si sanjala o Nobelovi nagradi …«
Nasmehnila sem se. »Ampak! Na srečo jo bodo dali v roke napačnemu avtorju in me uspešno osvobodili teh sanj!«
Tudi on se je nasmehnil.
»A res misliš, da te ne razumem? A res misliš, da ne vem, da si utrujena, da zadnjega četrt stoletja počivaš in da te je na smrt sram, da je tako? A si slišala, da so, recimo, popolnoma pozdravili veterana kakšne vojne v Ameriki? Oni se vsaj s tem ukvarjajo, za razliko od Balkana!«
Presenetil me je.
Ničesar nisem imela odgovoriti.
»Veš, Lane, nikoli nisva diplomirala. Ampak zame je bila diploma in magisterij in pol doktorske disertacije, da sem se naučil sam obvladati PTSM.«
»Vse to vem,« sem rekla.
»Vem, da veš; govorim pač kar tako, da nekaj povem.«
Nasmejala sem se. »O čem pa naj bi pisala? Svet je poln knjig, poljudnih in znanstvenih, ki se ukvarjajo s človekom in njegovimi hibami … Nimam česa povedati … Moje bolezni niso ozdravljene, najlepšega in najhujšega, kar poznam, pa ne želim deliti s svetom.«
»Kot da svet bere. Pisati bi morala, ker je to v tebi, skrito. Vedno je bilo. Nočeš si priznati, da vse, kar počneš, počneš le zato, da si odvrneš pozornost od sebe. Če si lahko dovolim povedati svoje mnenje. Če boš spet pisala, boš našla sebe. In če bo to, kar boš napisala, umetnost ali ne – koga briga.«
»Koga briga? Ni enostavno živeti pod bremenom vsega napisanega.«
Tišina je bila prijetna. Kljub težki temi pogovora so bile moje misli lahke ko nežna sapica.
»Lea potrebuje ledvico,« je dejal.
Potrebovala sem nekaj časa, da sem dojela, kaj je pravkar rekel.
»Neverjetno, ampak iz različnih razlogov ji je nihče od nas, ki smo pripravljeni – ne more dati.«
Videla sem solzo.
Nikoli ni niti omenil, da je bolna.
Vedela sem le, da gre oktobra študirat.
Književnost.
Gledala sva njene fotografije na njegovem telefonu.
Ni videti bolna.
Čudovita je. Lepa, visoka. Vitka.
Kot Sanja nekoč.
Bolj je podobna njej kot njemu.
Še dobro.
