biti john malkovich: fuga

mislim, da me preganja biti john malkovich.

svetoval si mi, naj si ogledam ta smešni film,

ampak moj pirate bay zahteva plačilo, 

tako da sem ga raje prečitala.

ni se mi zdel smešen,

vse tisto potovanje skozi tunel, ki spominja na

smrt ali črevesje v zapolnjenem stanju,

v vsakem primeru pomeni

biti izvržek, znajti se v prebavnem traktu sistema.

sem šla brat drame simone semenič,

tisto, saj veš, še me daj, kjer razpravlja o svojem klitorisu,

berem z užitkom, nakar tudi ona omeni johna malkovicha,

ki pade v svojo glavo – 

začenja se s klasično zgodbo o zaljubljanju,

neka nekdo je želela prekopirati datoteke

v glavi nekega nekoga, ki je ni maral

v upanju, da ji bo potem pustil blizu

nista bila prepričana, ali sta zares vpletena

inštalirani in naknadno izmenjani programi 

so delali svoje

lupini sta nemočno sledili programom

ne da bi vedeli, kdo ali kaj jih poganja

ne vem, ali govorim kot alenka ali kot doktor živagovič

vsakič me postaviš pred izziv realnega

izziv z johnom malkovichem je res nadležen

kaj se z mano poigrava

in igra, komu res pripada

samo tenek občutek razlike je, 

neka iver, zaskaljena v tkivo

neka sokrvica s pramenom krvi

se razliva

med kožo praznega ekrana in membrano črevesnega tunela 

ti si nekoliko zmeden tipček

niti ima na rokah niti drži v rokah

poskušam izvedeti več o nevarnih razmerjih,

kjer te nek nekdo izseli iz tvoje glave

rešitev je, da begam brezdomno naokoli

in klak! glava zazeva, ploska kot ekran

Veliki Drugi dobesedno postane izpraznjeno mesto 

crkne kompjuter

ko zaženem znova, preberem

residents of SF priced out of their flats

uspe mi videti samo film o tem, da je

nekdo nekoga metal iz stanovanja, 

ne one priporočane komedije

v računalnik so mi vdrli virusi, 

preobremenjujejo pljuča procesorja,

hotela sem reči, planeta,

dela vse več, pri vse višjih obratih, za vse manjši denar

to te spreminja v stvar, je rekel tipček v filmu,

kdove kdo so ti nekdo ki vdirajo v domove drugih

in se vanje vselijo nominalno

imajo imena in kot da ne teles

mogoče potrebujejo tuja telesa, zato jih ukradejo

telesa ljudi, ki garajo po dvanajst ur dnevno

zaslužijo od 30.000 do 100.000 dolarjev,

da se lahko preživijo brez svojega doma

glava in črevesje v tem komičnem filmu sta tesno povezana

natančno vemo, kako

vloge so natančno, razredno in starostno razporejene

alenka, ne moreš se več vrniti domov

ker ima ne-nekdo petsto domov

razlaga real estate john malkovich

in se prijazno nasmehne

to so ljudje višje kakovosti, argumentira

ko poskušam napisati pesem o tem

me nekaj prežene iz moje lastne pesmi

mogoče john malkovich, slovenski pesnik z uspehom

v glavi glavnati

občutek padanja skozi debelo črevo

ali predsmrtni tunel

vsepovsod mehka membrana, sluz in temne snovi

padec pa je vseeno boleč

ko bom bila velika, bom živela v svojem lastnem vanu

imela bom stranišče na štrbunk

zaenkrat mi uspeva živeti pri svojih starših

slišiš, ali si tudi ti prekopiral moje možgane

skušam razumeti, zakaj včasih med nama nastane tišina

to krhko domovanje duš,

kadarkoli se reče, zdaj gre zares,

snemamo,

john malkovich svetovalec za odnose pravi, 

da je to učinek twin flame: 

najprej gre za dinamiko chaser in runner,

potem za tišino mističnega zlitja v eno

mene tu že resnično s(k)rbi

vsi ti osameli ljudje v filmu, zakaj se srečno smehljajo

nekdo jim je fotokopiral dokumente in jih vstavil v svoja usta

še vedno zija izpraznjeno mesto

oba bolščiva vanj, ne da bi vedela, kaj s tem

srbečica je zdaj tako huda, da preprosto moram napisat pesem,

ampak ne 

word in gmail se nočeta odpreti

weather bug se noče izključiti

obvešča me, da je zunaj 17 stopinj, prava pomlad

vrtenje modrega krogca na ekranu strukturira program

nenehno se nekaj dogaja, a kot da odlaga

vsakič, ko zdaj gre zares

potrebno dejanje 

čisto do smrti

john malkovich iz pogrebnega zavoda ponuja nadzor

nad končnim spektaklom

z rožnato ali sepija nadahnjnenim pudrom čez lice?

vsakič, ko si hočem naložiti do konca

pride biti john malkovich

in malo umrem

procesor vsakič ugasne: 

to nalaganje, to večno nalaganje

ne prenese pregrete pomladi

ko bom bila velika in stara, bom pristala na cesti

zaganjam, zaganjam svojo brezdomno mašino

zdaj ne nalagam več

v mašinerijo vgrajujem presledek 

razgrajujem jo s sijem


pomlad 2017

Alenka Jovanovski je po koncu izkušnje akademskega sveta dobila brco v rit, da se spopade s svojim strahom, ali zmore biti to, kar je, uporabljati svoj glas brez vklapljanja skritih cenzorjev in dušilcev, ki vsaka sporočila in pogovor s sabo kodirajo in priredijo v sprejemljiva ali všečna besedila. John Malkovich, njen stari znanec, je eden takšnih cenzorjev-parazitov, ki nam svet z drobnimi lažmi in programi spreminjajo v znanstveno fantastiko, grozljivko - mi verjamemo, da gledamo film, zapravljamo pa svoje življenje .Ko bi svojo biografijo lahko narisala, bi to bila ravna črta ... in njena prekinitev ... in to, da črta začne utripati tako kot na kardiogramu živega srca. To naj bo torej biografija, katere tok se zaobrne, od konca k začetku, od konca k trenutku, v katerem sem v edino v zavedanju lahko to, kar sem. Takšni trenutki pa so tudi trenutki, ko se zgodi pesem.
Deli